Privatizator radiologije ostaja šef

Del radioloških storitev je v Sloveniji že privatiziran. Večino ambulantne slikovne diagnostike danes opravljajo podjetja, kot je v Ljubljani Medilab ali v Mariboru Fontana. Pogosto v njih popoldne delajo radiologi, ki so sicer zaposleni v javnem zdravstvu. A slikovni del radiologije – interpretacija posnetkov – je razmeroma poceni, za posamezno storitev javna zavarovalnica odšteje okoli 200 evrov. Med približno 300 slovenskimi radiologi, skupaj s specializanti, pa imamo v državi tudi nekaj deset intervencijskih radiologov, ki se ukvarjajo s terapevtskim delom discipline, ta pa je zaradi zahtevnosti, rabe posebno dragih materialov, opreme in sodelovanja s širšo ekipo veliko dražji.

Posegi, ki jih ti radiologi opravljajo med delovanjem tomografskega aparata (CT), kot so embolizacija, pri kateri radiologi pod rentgenskim nadzorom vstavljajo žilne opornice, s čimer v urgentni službi pogosto rešijo življenje bolnikom, ki jim je počila žila, ali tromboliza in trombektomija, pri katerih radiologi iz arterij in ven odstranjujejo strdke, stanejo od nekaj tisoč do nekaj deset tisoč evrov. Ta del storitev je veliko težje opravljati na trgu, saj se zdravniki teh postopkov učijo med dolgotrajnim raziskovalnim delom in na mednarodnih izobraževanjih, ki jih zmore v Sloveniji plačevati predvsem UKC Ljubljana. Poleg tega bi morebitna privatizacija teh storitev imela za paciente veliko usodnejše posledice.

V kliničnem centru dopuščajo, da predstojnik ene najpomembnejših klinik sodelavce napeljuje h kolektivni odpovedi delovnega razmerja, da bi nato iste storitve bolnišnici ponudili kot zasebniki.

Čeprav se zdi nemogoče, da bi tako drage in zapletene posege opravljali zasebniki, je scenarij za to že napisan, pobudo za ta korak pa je dal kar neformalni vodja slovenskih radiologov, predstojnik Kliničnega inštituta za radiologijo (KIR) v ljubljanskem UKC Dimitrij Kuhelj. Po naših podatkih že vso jesen organizira sestanke z intervencijskimi radiologi, ki opisane storitve izvajajo v Ljubljani, Mariboru, Celju in Slovenj Gradcu. Kolege poskuša prepričati, naj se odločijo za kolektivni izstop iz javnega zdravstva. Načrt je tak: zdravniki dajo odpoved, nato ustanovijo zavod in potem prek tega bolnišnicam ponudijo svoje storitve, z nabavo vseh potrebnih materialov vred. Gre za precej perfiden načrt: čeprav zakonodaja tega ne dopušča, bi se morale bolnišnice zaradi tveganja za zdravje bolnikov podrediti zahtevam teh zdravnikov.

Direktorji bolnišnic načrt poznajo, a javno o njem za zdaj očitno ne želijo govoriti, niti ne želijo proti pobudnikom sprejeti kadrovskih ukrepov. Ko smo v Mladini o tem načrtu konec oktobra pisali prvič, je generalni direktor UKC Ljubljana Marko Jug pripravil sestanek s Kuhljem, sledil pa ni odstop tega, ampak nekakšen partnerski dogovor med njim in UKC, v skladu s katerim se je Kuhelj zavezal javnemu zdravstvu v zameno za položaj. Po sestanku je namreč Mladini poslal »popravek«, v katerem je zapisal, da napačno razumemo njegov odnos do javnega zdravstva, češ da se sam zavzema za njegovo krepitev: »Menim, da javni zdravstveni sistem zagotavlja najboljšo možno oskrbo vseh pacientov, in upam, da se bo v bodoče sistem še nadgradil ter izboljšal, tako v dobro pacientov kot zaposlenih. Kot predstojnik KIR se bom še naprej zavzemal za nemoteno delovanje radiološke dejavnosti v UKCL.«

Kuhlju in vodstvu UKC Ljubljana smo zato 11. novembra poslali preprosto pisno vprašanje: Ali informacije, ki smo jih objavili, držijo ali ne. Torej ali drži, da na UKC Ljubljana predstojnik ene najpomembnejših klinik sodelavce napeljuje h kolektivni odpovedi delovnega razmerja, da bi nato iste storitve bolnišnici ponudili kot zasebniki? Čeprav bi nam iz UKC v skladu z zakonom morali pojasnilo poslati v enem tednu, na odgovor še kar čakamo. 5