Nicolás Jaar: Piedras 1 & 2

+ + + +

Aprila letos je Nicolás Jaar v intervjuju za tednik Mladina obsežen večletni projekt Archivos de Radio Piedras opisal takole: »Gre za tri ure in pol dolgo fiktivno radijsko igro, ki se dogaja v Čilu v bližnji prihodnosti. V njej je veliko skladb, ki so najbližje popu od vseh mojih del doslej. Glasbo nasploh vidim kot zares ploden teren za prenašanje političnih sporočil, a pri tem projektu vse odpojem v španščini, sporočila so bolj relevantna za Čile ...« Toda pojdimo še malce dlje v preteklost. Jaar je leta 2020 napisal naročniško skladbo Piedras za koncert v Muzeju spomina in človekovih pravic v Santiagu. Iz tega nastavka je potem nastala omenjena radijska igra, ki v fragmentirani tehniki nametavanja radijskih vložkov, terenskih posnetkov, konkretnih zvokov in glasbenih kosov sledi fiktivni zgodbi in skoznjo reflektira čilsko kolonialno zgodovino in specifično Pinochetovo diktaturo, v podrobnostih pa temo analogno razširja tudi v prostor okradene, ukradene in etničnemu čiščenju izpostavljene Palestine. Njen izključno glasbeni izvleček in hkrati sklepno poglavje celotne pobude je zdaj postal dvojni album Piedras 1 & 2.

Glede na obsežnost in zvočno razdrobljenost dolgotrajnega projekta več sunkov je Piedras presenetljivo (logično) urejen, zvočno sčiščen, poslušljiv in dramaturško mojstrsko zaokrožen. Prvi in drugi del sta premišljeno ločena: glavnina prvega so vokalne (nekatere med njimi po strukturi tako rekoč konvencionalne) pop skladbe, ki kljub melodijam na prvo žogo, izrazito plesnim (reggaeton) ritmom in trendovsko obdelanim vokalom ne zvenijo zabavljaško ali ceneno. Drugi del je nekaj čisto drugega – začne se s konkretnimi zvoki, ki se potem razvijejo v instrumentalne ambientalne pejsaže repeticij subtilnih mikromelodij. Ti v drugi polovici le dobijo ritmično oporo, a se ta hitrostno sprevrže v IDM-ovsko bezljanje in prekucevanje. Popevkarsko dostopno, potem abstraktno sanjavo, za konec energično zgoščeno. Zaporedje, ki preprosto deluje in je za poslušalko ali poslušalca presenetljivo nezahtevno in nenaporno.

Če pustimo ob strani eksplicitni kontekst nastanka materiala (in prav je, da ga ne!), osupne Jaarov neverjetni slog ali občutek, ki elegantno, celo povsem naravno zveneče združuje težko združljivo – najbolj pop Jaarove štikeljce doslej z abstraktno subtilnimi kosi ambientalne glasbe in šusi ritmičnega drobljenja. Osupne pa tudi sama zvočnost – Jaar je namreč mojster zvočne arhitekture in oblikovanja, glasbo zna peljati od oddaljenih pulzov do neposrednih srečanj. Slišimo jo daleč stran, slišimo jo čisto blizu in slišimo jo povsod vmes.

Znanje španščine priporočeno!