Ptičje priče

Kaj človeku ostane na koncu življenjske poti, ko se znajde sam pred seboj? Kaj je zares pomembno? Koliko veljajo naši dosežki in odnosi, ki smo jih zgradili? In kakšen pogum (in žrtev) terja, da živimo življenje tako, kot si želimo sami?

Takšna in podobna vprašanja si zastavlja težko pričakovani sklepni del ptičje trilogije Gašperja Krajnca, avtorski risoroman Zimske ptice, ki je ravnokar izšel pri neodvisni založbi VigeVageKnjige. Ta si kot ena redkih pri nas prizadeva za širjenje zavesti o stripih in risoromanih, na sedežu založbe v pritličju šišenske stolpnice na Runkovi 2 v Ljubljani pa je pred kratkim zrasla še knjigarna Šiškla, ki v prenovljenem prostoru ponuja kuriran izbor izdaj več kot 50 slovenskih malih in mikro založb. Prav tam bo to soboto, 7. decembra (ob 19. uri), risoroman Zimske ptice ob pogovoru z avtorjem in urednico Anjo Zag Golob tudi uradno izšel.

Njegova predhodnika Mestne ptice (2020) in Vaške ptice (2022), ki sta izšla pri isti založbi, sta bila pri bralcih in v strokovni javnosti toplo sprejeta ter sta avtorja pomagala ustoličiti kot enega najvidnejših in najprodornejših stripovskih ustvarjalcev mlajše oziroma srednje generacije (rojen je leta 1985). Za Mestne ptice je med drugim prejel nagrado zlatirepec za najboljši izvirni strip, ki jo na stripovskem festivalu Tinta podeljuje Zavod Stripolis. Krajnc je sicer popoln risarski samouk, z risanjem se je začel ukvarjati šele pri petindvajsetih, ko sta se s prijateljem začela navduševati nad animacijo. Vrata v slovenski strip mu je odprl prvenec RITE (Obred, 2016), izdan v samozaložbi, nato pa je v tandemu s prekaljenim stripovskim scenaristom Marijanom Pušavcem ustvaril prvi dolgometražni risoroman Malgaj (Muzej novejše zgodovine Celje, 2018), zgodbo o koroškem junaku Franju Malgaju. Mestne ptice so bile prvi daljši risoroman, kjer se je podpisal kot risar in scenarist.

Protagonista Ambroža smo v prvem delu trilogije spoznali kot trideset-in-nekaj-letnega risarja, ki ga prežema malodušje in bi ponovno rad poiskal veselje in smisel v svojem ustvarjanju, drugi del, Vaške ptice, pa nam je skozi zgodbo Ambroževega dedka razprl refleksijo o zamolčanih delih boleče družinske zgodovine, zapuščini vojne in medgeneracijske travme. V tretjem delu, Zimskih pticah, je Ambrož že ostarel, bolan, (zavestno) odmaknjen od sveta in izoliran v svoji hiški sredi ničesar, kjer mu družbo (poleg občasnega krokarja) dela le Oskar, pes pasme aljaški malamut, ki pa je njegovo pravo nasprotje – mlad, živahen in agilen. Čeprav sta, podobno kot v prvih dveh delih, tudi tokrat rdeča nit soočanje z ustvarjalno blokado in refleksija izgube, se avtor vsakič znova tematike loti z drugega zornega kota. In tudi tokrat dogajanje spremljajo ptice, te budne opazovalke in pripovedovalke, pojoče priče v času in prostoru.

Gašper Krajnc priznava, da se je tokrat prvič zares spustil z vajeti in risoroman Zimske ptice je zanj, tako fizično kot simbolično, monumentalno delo.

V Zimskih pticah, ki je z nekaj več kot sto stranmi najzajetnejši izmed treh delov (čeprav gre za trilogijo, jih lahko zlahka beremo tudi kot samostojna dela), je Ambrož že uveljavljen in slaven umetnik, čigar police se šibijo pod najrazličnejšimi izdajami njegovih zbranih del, po njegovem življenju in karieri pa se pravkar snema še eden v vrsti dokumentarnih filmov. A to mu ne prinaša nikakršne sreče in zadovoljstva in tudi z ustvarjalno krizo še ni opravil, pravzaprav ga neznansko muči prazen bel list papirja, ki bolšči vanj z risarske mize. Umetnost mu kljub dosežkom ne pomeni utehe, pač pa bolečino. Zdi se mu, da mora nekaj še spraviti iz sebe, poslednje dejanje, ki pa mu kar ne zmore najti podobe. »Nekaj manjka, nekaj osnovnega. Preprosta stvar, ki je nikakor ne najdem. Kot da mi na krilih manjka perje.«

Prvorojenec je bil postavljen v slovensko prestolnico in na njegovih straneh smo sredi prometne kakofonije lahko zlahka prepoznali znamenite ljubljanske ulice in mestne ikone, drugi del pa se je večinoma odvil v avtorjevih domačih krajih na Koroškem, na spokojnem podeželju. Prizorišče je tokrat postavljeno v nedoločljivo zasneženo pokrajino. Odločitev za to je bila zavestna, avtor namreč ni želel, da bi se bralke in bralci preveč ukvarjali s prepoznavanjem geografskih enot, pač pa, da bi se bolj osredotočili na brbotanje protagonistovega notranjega svet. Pri tem priznava, da so mu za navdih vselej služile podobe zimskega Pohorja, pa Snežnik in Soriška planina, že od samega začetka je prav tako želel zgodbo postaviti v zimsko pokrajino. »Sem izrecno zimski človek in obožujem sneg, vse življenje sem smučal, zdaj pa na žalost ni več takšnih zim, kot smo jih nekoč poznali,« pravi. »Gre za nekakšen hommage smučanju in zimi, temu, kar počasi, a vztrajno izginja iz mojega življenja.«

Gašper Krajnc je, tako kot že poprej, v prvih dveh delih trilogije, razmišljanja o položaju umetnika in vlogi umetnosti črpal iz osebnih izkušenj. »Prvi del je prišel precej enostavno, saj sem vedel, da moram nekaj dati ven iz sebe,« pravi. To je bil predvsem gnev, ki ga je kopičil v sebi, ker se je moral preživljati s trivialnim delom, ki mu je iz risanja izsrkalo vse veselje. Kot pravi, je bil tudi še precej naiven, mislil je, da če od sebe daš soliden izdelek, se vse ostalo poklopi. »Ampak v resničnem življenju to seveda ni tako. Zlasti v sodobnem času je ta mantra, da boš nekam prilezel, če si dober, preprosto laž. Danes je več vredno, koliko si prisoten na družbenih omrežjih in kako se znaš oglaševati, v čemer pa sem sam zelo slab.«

In s temi deziluzijami so prišla tudi nova spoznanja, ki jih je poskušal skanalizirati skozi strip, v vsaki knjigi malo. Denimo to, da kar imaš rad in kar rad počneš, te ne bo (nujno) rešilo. »Zadnja leta ali desetletja ni najbolj ugodno biti ilustrator ali stripar oziroma umetnik nasploh, večina nas mora ‘štukati’ z raznimi priložnostnimi deli ali pa ustvarjati ob primarni zaposlitvi. Pri tem se večkrat vprašam, ali to početje sploh še ima smisel; zakaj imam risanje tako rad in poskušam biti vse boljši, če ob tem ne občutim nobenega zadoščenja in sem pogosto v položaju, ko čutim odpor do svojega dela? Nazadnje prideš do spoznanja, da si na svoji ustvarjalni poti vselej sam, leta in leta se trudiš in sčasoma ugotoviš, da si kar naenkrat malo izgubljen – tako kot je v svojem svetu ves čas nekoliko izgubljen tudi Ambrož.« A kljub temu svojega protagonista ni želel prikazati kot osamljenega. »Po lastni izbiri je sam in to mu prija,« pravi avtor. Odločitev namreč izhaja iz njegovega opazovanja starostnikov in želje, da bi se vsi lahko svobodno odločali o tem, kako na stara leta (pre)živeti svoje življenje.

Gašper Krajnc priznava, da se je pri sklepnem delu trilogije prvič zares spustil z vajeti in risoroman je zanj, tako fizično kot simbolično, monumentalno delo. »Ta del sem resnično delal zase. Če se vedno nekoliko bremzam, sem si tokrat omogočil precej več svobode in poskušal biti karseda iskren do sebe.« V praksi to pomeni drznejše eksperimentiranje z barvo, bolj sproščeno in manj nadzorovano linijo, svobodnejšo rabo »flashbackov«, vračanja v preteklost. V svojem značilnem vizualnem slogu in estetiki, ki se s kadriranjem in kompozicijo spogleduje z ameriškim in francoskim stripom, je svoj likovni jezik še izbrusil in na ozadju zasnežene pokrajine pričaral občutja melanholije, tesnobe in kontemplativne otožnosti.

Zimske ptice tematsko in motivno nadaljujejo pot, ki sta jo začrtala prva dva dela, sklepni del trilogije pa ju v svoji refleksiji in kontemplaciji smisla bivanja in ustvarjanja pomensko in tudi formalno nadgradi. Risoroman, v katerem prominentno mesto pritiče tudi Rainerju Marii Rilkeju in W. B. Yeatsu (kaj je lahko bolj presežno od poezije?), z likovno bravuro pričara pretresljivo metafizično in intimno, a univerzalno pripoved o človeku, slečenim vseh zemeljskih dosežkov, odnosov in efemernih užitkov, o bitju, kakršen je in zmore biti sam pred seboj. Z veseljem pričakujemo in navdušeno pozdravljamo naslednje kakovostne, premišljene in dodelane izdaje slovenskih avtorjev.

Strip:
Gašper Krajnc: Zimske ptice
Založba: VigeVageKnjige, 2024
Cena: 27 EUR