Splav je ustavna pravica

Šestindvajsetega novembra je ustavno sodišče objavilo eno izmed tako imenovanih zgodovinskih odločb v korist človekovih pravic, ko je presodilo, da pravice do oploditve z biomedicinsko pomočjo nimajo le ženske, ki so v zvezi z moškim, pač pa vse ženske, torej tudi tiste, ki živijo v istospolni zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, in samske ženske. Odločba pa še zdaleč ni zgodovinska oziroma prelomna samo zato, pač pa je v njej ustavno sodišče prvič sploh vsebinsko spregovorilo o pravici do splava. In jo utrdilo kot ustavno pravico.

V Sloveniji je splav oziroma umetna prekinitev nosečnosti dovoljena pod z zakonom določenimi pogoji v najzgodnejšem obdobju nosečnosti. Gre za pravico, ki jo ženskam daje ustava v svojem 55. členu, v katerem na to temo piše, da je »odločanje o rojstvih svojih otrok svobodno«. Ker v ustavi dobesedno ne piše nič o »splavu« ali »umetni prekinitvi nosečnosti«, se že dlje na politični in civilnodružbeni desnici pojavljajo težnje po tozadevni presoji ustave.

Dikcijo in s tem pravico do splava je navkljub nasprotovanju novonastale obosamosvojitvene desnice Slovenija sicer neposredno povzela iz dotlej veljavne ustave Socialistične republike Slovenije iz leta 1974. Njen 233. člen se je glasil takole: »Pravica človeka je, da svobodno odloča o rojstvih otrok. Ta pravica se lahko omeji samo iz zdravstvenih razlogov.« Ob sprejetju nove ustave decembra 1991 je tedanja skupščinska ustavna komisija pravico do prekinitve nosečnosti brez dvoma uvrstila med pravice, ki jih daje 55. člen ustave. V takratni razlagi nastajajoče ustave namreč piše, da »svoboščina iz 55. člena« med drugim zajema »tudi pravico žensk do umetne prekinitve nosečnosti«. Dvoma o tem sicer v ustavnopravni stroki ni izražal nihče. Če pa že, je s samim namigovanjem na potrebo po ustavni presoji 55. člena potrjeval, da je pravica do splava njegov sestavni del.

V ustavi ni neposredne omembe splava ali umetne prekinitve nosečnosti, je pa zato zdaj omenjena v eni izmed odločb ustavnega sodišča.

A ko je leta 2019 zasebna Nova univerza zbrala pričakovano predominantno konservativne pravnike na čelu z Matejem Avbljem in izdala nov, tretji Komentar Ustave Republike Slovenije, so se prvič v tako pomembnem dokumentu pojavili »pomisleki« o ustavnosti pravice do splava. Tam dr. Aljoša Dežman med drugim tudi zapiše, da pravica do svobodnega odločanja o rojevanju otrok »trči v še eno oviro, ki se imenuje pravica do življenja spočetega, a še nerojenega otroka«, ter da slovensko ustavno sodišče do tega vprašanja »še ni zavzelo stališča«, ker za kaj takega »še ni imelo priložnosti«.

Priložnost se je torej pojavila v postopku odločanja o ustavnosti zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki spada prav pod 55. člen ustave. Gre za odločbo, ki jo je ustavno sodišče v odsotnosti Klemna Jakliča in Roka Svetliča in ob izločitvi Neže Kogovšek Šalamon sprejelo s petimi glasovi proti enemu. Za so glasovali Špelca Mežnar, Katja Šugman Stubbs, Rok Čeferin, Matej Accetto in Rajko Knez, proti pa Marko Šorli. V tej odločbi med drugim piše, da človekova pravica iz 55. člena ustave zajema »najmanj pravico človeka do ugotavljanja in zdravljenja zmanjšane plodnosti, do preprečevanja zanositve, kar obsega kontracepcijo in sterilizacijo, ter pravico žensk do umetne prekinitve nosečnosti«. Odslej so torej »pomisleki« odveč, saj je ustavno sodišče v eni izmed svojih vsebinskih odločb nedvoumno in dobesedno »pravico do umetne prekinitve nosečnosti« utrdilo kot ustavno pravico.

Pravica do umetne prekinitve nosečnosti je torej poslej zapisana tudi v odločbi ustavnega sodišča. Ta pravico dodatno utrjuje in ustavnemu sodišču v prihodnje otežuje morebiten odklon od dosedanjih razlag 55. člena ustave, ki segajo vse tja v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja in s tem celo v neko drugo politično ureditev. Pravica do umetne prekinitve nosečnosti sicer v slovenski javnosti uživa visoko in trdno, 70-odstotno podporo. Je pa res, da gibanje, ki nasprotuje tej pravici, v Sloveniji še nikoli ni bilo tako množično in odločno, kot je danes. In iz leta v leto raste. Očitno so to zaznali tudi ustavne sodnice in sodniki.