Svetlana Makarovič je prevzela častno plaketo in s tem uradno tudi Prešernovo nagrado

Kaj se je dogajalo nekoč, je znano. Pesnica, igralka, umetnica Svetlana Makarovič bi morala leta 2000 dobiti Prešernovo nagrado za pesniški opus. Nagrade ni sprejela, ker jo je isto leto – po čudnem postopku in v še bolj nenavadnih okoliščinah – dobil pater Marko Rupnik, ker je z mozaiki uredil papeževo kapelo. »To ni ista gora,« je rekla Svetlana Makarovič in odšla z odra.

Tekla so leta in postalo je jasno, da pater Marko Rupnik ni samo dober mozaičar, pač pa človek, proti kateremu je Vatikan začel postopek zaradi suma spolnega in psihičnega nasilja nad redovnicami. Patra so izključili iz jezuitskega reda, zatekel se je v koprsko škofijo. Čas je Svetlani Makarovič prikimal. Imela je prav, njena umetnost je nekaj drugega kot tisto, kar je počel pater.

Vmes se je zgodilo še marsikaj. Sprenevedanje bivšega upravnega odbora Prešernovega sklada, nastop Svetlane Makarovič ob koncu uradnega dela proslave ob Prešernovem dnevu, izplačilo denarnega dela nagrade, izredne seje parlamentarnega odbora za kulturo, presoja računskega sodišča, grožnje ministrici z interpelacijo, iskanje pravne podlage za izplačilo. Veliko je bilo tega in onega, veliko privoščljivosti in blefa. Ali kot bi dejal pesničin odvetnik David Sluga: »Pravna podlaga obstaja, je v vašem umetniškem ustvarjanju, vse ostalo je sprenevedanje.«

Podelitev slavnostne plakete je potekala v torek, 3. decembra, zvečer v dvorani Mini Teatra na ljubljanski Križevniški ulici. Po glasbenem uvodu je ob bučnem aplavzu na oder stopila Svetlana Makarovič. Bila je vidno ganjena, pretresena. »Pripravila sem si govor, pa ni bil za nikamor, zato vam bom govorila tako, kot se počutim,« je začela. Najbolje bo, da ji prisluhnemo.

»Za razliko od danes nekoč nisem imela pravice, da bi iz tako umazanih rok sprejela Prešernovo nagrado. Spomin na tisti čas – ko sem stala na odru Gallusove dvorane, se tresla od strahu, od bridkosti, od grenkobe. Počutila sem se sama kot pes. Strah me je bilo, ker sem vedela, kaj sledi.« Prišla so pisma in javno zgražanje, ostali pa so ji prijatelji. »Spomin na ta dogodek je bil leta in leta obdan s širokim ledenim obročem. Pokonci sta me držala trma in občutek, da sem ravnala prav. Danes še bolj vem, da sem ravnala prav.« Leta so tekla, ko pa so se začele pojavljati zgodbe o tem, kaj vse je počel pater Rupnik, se je začel ta »ledeni obroč počasi rahljati«. Pesnica je začutila, da je prišel čas, da prevzame podeljeno ji Prešernovo nagrado. Ni bilo preprosto, na poti so ji stali birokrati, konservatizem, privoščljivost, politika. Ne vsa. »Gledala sem maratonske seje v parlamentu, oglašali so se poslanci, moja draga Urška, poslanci Levice, poslanci Svobode, nisem mogla verjeti. In počasi so kosi ledu od tega obroča odpadali …« Ni vsa politika slaba, niso vsi enaki. Ko je pesnica videla, da jo podpira del politike, da je večina poslancev v parlamentu javno izrazila spoštovanje do njene umetnosti, do nje osebno, ji je »postajalo vedno bolj toplo, vedno lepše«. »Zdaj stojim tukaj, čutim krč. Kako naj se vsem zahvalim za to, da je danes zame takšen praznik, da sem končno prejela Prešernovo nagrado … Občutila sem pravo, vroče tovarištvo. Storili ste to, da se danes počutim mlada, danes se počutim lepa, počutim se v vašem toplem objemu, tako, kot da sama sebe objemam. Nikoli se ne bom mogla dovolj zahvaliti za ta čudoviti dogodek, ko sem končno prejela to nagrado.« Čisto na koncu se je pesnica skoraj zlomila. Kdo bi ji zameril, gnev, sovraštvo, slabi ljudje, vse to je v trenutku izginilo. »Občutek tovarištva je enostavno čudovit,« je dejala ter s cmokom v grlu in v zadregi nadaljevala, »ne vem, kako naj se … zdaj bom pa jaz kakšno solzo požrla.« Nato je odložila mikrofon in odšla z odra.

Navzoči so Svetlani Makarovič dolgo ploskali. Med njimi je bil tudi Jožef Školč, kulturni minister v času, ko pesnica ni sprejela Prešernove nagrade. V dvorani ni bilo sedanje ministrice za kulturo Aste Vrečko in predsednice novega upravnega odbora Prešernovega sklada Zdenke Badovinac. Verjetno sta imeli pomembnejše obveznosti.

Minilo je 25 let sprenevedanja, četrt stoletja prikimavanja cerkvi. Morda pa bi bilo prav, da bi se Svetlani Makarovič, če kdo, je bila ravno ona v svoji umetniški drži in v odnosu do umetnosti vseskozi načelna, opravičil. Mi ji lahko samo še enkrat čestitamo.