Špela Tušar / Scenografka, ki svoje veščine razvija v belgijski prestolnici

Celovečerni film Tukaj (Here, 2023) belgijskega režiserja Basa Devosa je na lanskem Berlinalu prejel glavno nagrado sekcije Srečanja in nagrado kritiškega združenja Fipresci, nedavno pa je bil vključen v izbor desetih najboljših filmov leta po izboru New York Timesa. Velike zasluge za vizualno podobo te subtilne, poetične, kontemplativne drame o usodnem srečanju med romunskim gradbenim delavcem Stefanom in botaničarko Shuxiu, ki preučuje mahove, pa je imela Slovenka. Scenografka Špela Tušar, ki je dom in delo pred leti našla v Bruslju, je zaradi majhnosti projekta pri filmu opravljala vse od sodelovanja pri vizualni zasnovi do iskanja in opremljanja lokacij, dekoriranja filmskega seta ter iskanja in izdelovanja rekvizitov. Film je bil zanjo prelomni projekt: poleg tega da je bil njen prvi samostojni filmski scenografski projekt, se je ustvarjalka, ki se je sprva kalila na gledaliških setih, zaljubila še v film.

Odraščala je v Ljubljani (je letnik 1988), kjer jo je družina že zgodaj spodbujala k raziskovanju sveta in širjenju obzorij, k odpravljanju v neznano, kjer se brez zaledja naučiš znajti v svetu. To je začela uresničevati takoj po srednji šoli, ko je odšla na Dansko in se vpisala na študij mode, za tem pa še na Škotsko, kjer je diplomirala iz vizualnih komunikacij. Po koncu študija se je odločila vrniti v Ljubljano, polna pričakovanj, da jo bodo pričakale številne delovne priložnosti. A realnost je bila nekoliko drugačna. Sprva je opravljala različna priložnostna dela, nato pa z ekipo kreativnih prijateljev in somišljenikov ustanovila Univerzalni atelje uličnih umetnosti, delovni atelje in razstavni prostor, kjer so s poudarkom na podpori mlade umetniške scene organizirali številne razstave, delavnice in pop-up dogodke. Projekt se je po treh intenzivnih in plodovitih letih končal, njo pa je obogatil z novimi izkušnjami in zavedanjem, da jo veselita delo z rokami in ustvarjanje prostorov, ki pripovedujejo zgodbe.

Potem pa jo je ljubezen po naključju popeljala v Bruselj. Čeprav ta nikoli ni bil v njenem izboru mest, kjer bi si želela živeti, ji je zlezel pod kožo. In kmalu se je povezala z ljudmi iz sveta plesa in teatra, kjer se ji je ponudila prva priložnost za postavitev scene pri predstavi v Bruslju delujoče južnoafriške plesalke in performerke Moye Michael, s katero sta v naslednjih nekaj letih spletli trdno profesionalno in prijateljsko vez. Iskanje nekoliko stabilnejše zaposlitve jo je pripeljalo do dela v priznanem kreativnem studiu Tanker, specializiranem za scenografijo in produkcijo, kjer se je štiri leta kalila pri snemanjih oglasov, filmov in drugih projektov, pri katerih je začela dobivati vse večje naloge, predvsem pa je spoznala ogromno ljudi, s katerimi sodeluje še danes.

Nikoli se ni imela za posebno ustvarjalnega človeka, toda sčasoma je kreativa, s katero je prihajala v stik, zlezla v vse pore njene biti, vse več kontinuiranega in raznolikega dela v gledališču in filmu pa ji je dalo prepotrebno samozavest, da je v tem, kar počne, lahko dobra. »Začenjala sem razumeti, da imam sebi lasten vizualen jezik, ki ga moram še negovati in razvijati,« pravi. »V to delo sem se podala nekoliko ‘na glavo’ in morala sem se hitro naučiti splavati, zato imam še vedno kdaj sindrom vsiljivca. Toda če si v nečem dober, imaš zagon in te ni strah eksperimentirati, se bo zate vedno našlo delo.«

Še naprej si želi delati v gledališkem in v filmskem svetu, pri čemer jo zanimajo predvsem manjši umetniški projekti, kjer sta pristop in delo z ekipo bolj intimna in osebna. Pri teatru jo navdušuje dolgotrajen in bolj poglobljen ustvarjalni proces, kjer ima več časa za raziskovanje materialov in ustvarjalno igranje, filmska snemanja so bolj dinamična, zahtevajo različne lokacije v različnih trenutkih dneva in s tem več prilagodljivosti ter iznajdljivosti. Prav to ravnovesje med obema pa ji omogoča, da svoje ideje razvija na različne načine in tako ohranja svojo ustvarjalno (st)rast.

Nekaj najbolj čudovitega se ji zdi, ko je s sodelavci med filmskim ali gledališkim procesom več mesecev zaprta v ustvarjalni mehurček, kjer se krešejo iskrice od zamisli in iščejo kreativne rešitve, pri tem pa se vzpostavljajo pristni odnosi, ki bogatijo vse sodelujoče. »Morda bo izdelek na koncu videlo ogromno ljudi ali pa le peščica, meni je vedno najpomembnejši ustvarjalni proces, ki vsem vpletenim omogoča, da rastemo kot ustvarjalci in kot ljudje. To zame določa vrednost dela.«