Široko zaprte oči

Donald Trump je odpihnil prebujenost (wokeness) in politično korektnost, smo slišali po ameriških predsedniških volitvah. Prebujenosti in prebujenim – vsem tistim, ki svarijo pred sistematičnimi diskriminacijami, marginalizacijami in družbenimi krivicami, pred rasizmom, mizoginijo, homofobijo, transfobijo, antifeminizmom ipd., vsem tistim, ki v družbi in institucijah razkrivajo rasistične, mizoginične, homofobične, antikvirovske in druge toksične vzorce, vsem tistim, ki opozarjajo, da je to, kar slavimo kot univerzalno, vse preveč belo, moško in hetero, vsem tistim, ki so woke, budni, aktivistični, na straži, empatični – je zadal smrtonosni udarec. Podrl jih je. Premagal. Prebujenost je mrtva. Zombi. Ljudem sicer še žre možgane, a ne bo več dolgo.

Trump je dobil kulturno vojno (prebujenost je glavno bojišče kulturne vojne) ter rešil in odrešil »navadne«, »normalne« ljudi, ki lahko zdaj končno spet zadihajo. Prej niso mogli, saj so neprestano živeli v strahu za preživetje – nenehno so namreč živeli v strahu za svoj »način življenja«, za svojo »normalnost«. Prebujenost je ogrožala njihov »način življenja«, njihovo »normalnost« – prebujenci so jih neprenehoma navdajali z nelagodjem, ves čas so jim poskušali vcepiti občutek krivde, neprestano so motili in ubijali njihov dušni mir, nenehno so jim zbujali slabo vest.

A zdaj je tega konec. Dovolj je! Čas je, da se vrnemo v »normalnost«! Čas je, da spet postanemo »normalni«! Ali kot je v slogu Winstona Churchilla vzkliknil floridski guverner Ron DeSantis: »Proti prebujencem se borimo v kongresu. Proti prebujencem se borimo v šolah. Proti prebujencem se borimo v korporacijah. Nikoli in nikdar se ne bomo vdali prebujenski drhali.«

Antiprebujenstvo je sodobna oblika antikomunizma in makartizma: nekoč so patrioti povsod videli komuniste, danes pa povsod vidijo prebujence.

Hočemo biti spet normalni!

A tu je veliki problem te silovite antiprebujenosti (antiwokeness): vsi ti, ki divje, regresivno in histerično nasprotujejo prebujenosti (in jo razglašajo za bolezen, miselni virus, ideologijo, religijo, kult, modno muho, narcizem, manipulacijo, obliko kontrole in zatiranja, še eno parado ponosa, narcizem, psihopatijo, makiavelizem, kulturni marksizem, nihilizem, socializem, komunizem, leninizem, maoizem, stalinizem, pošast ipd.), hočejo, da bi bilo vse spet po starem. Da bi živeli tako kot nekoč. Preden so prišli vsi tisti tujci. Vsi tisti zajedavci. Vsi tisti nebodijihtreba. Vsi tisti drugačni ljudje. Vse tiste ženske, ki mislijo, da lahko živijo brez moških. Preden se je svet spremenil. In kako je bilo po starem? Takole: rasizem je bil dovoljen in sprejemljiv. Mizoginija je bila dovoljena in sprejemljiva. Homofobija je bila dovoljena in sprejemljiva. Obstajale so jasne in razločne rasne in spolne hierarhije. Geju si lahko rekel »peder«, priseljencu si lahko rekel »čefur«, Judu si lahko rekel »čifut« – in ja, žensko si lahko po mili volji otipaval in trepljal, jo nadlegoval. In če je bila posiljena, je bila sama kriva – saj je iskala! Tako je bilo po starem. Takšna je bila »normalnost«, ki jo slavi antiprebujenost.

Tisti, ki nasprotujejo prebujenosti in slavijo vrnitev k temu statusu quo, k tej »normalnosti«, hlepijo po časih, ko so lahko rekli, kar so hoteli. Časih, ko so lahko povedali, kar čutijo. Časih, ko so lahko stvari imenovali s pravim imenom. Časih, ko jih ni nihče cenzuriral – in ko jim ni nihče grozil s črtanjem. Časih, ko jim ni nihče odrekal pravice do svobodnega izražanja. Zdaj pa histerično in paranoidno vreščijo, da so povsod cenzurirani, da ne morejo več povedati tega, kar čutijo, in da se ne morejo več svobodno izražati, kar je seveda laž: če kdaj, potem lahko prav zdaj povedo vse. Kanalov, platform, omrežij in podkastov kar mrgoli. Poleg tega: če jih že ravno kdo cenzurira, potem jih cenzurirajo high-tech korporacije in antiprebujenski tajkuni, kot je recimo Elon Musk, ki ga slavijo kot superjunaka in vizionarja. Človeštvo hoče odpeljati na Mars! Ustavil je prebujenost! Kako? O, to pa dobro vemo: kupil je Twitter, ga preimenoval v X in tako »odprl«, da so ven začeli brizgati rasizem, seksizem, mizoginija, antisemitizem, homofobija, islamofobija, fašizem – svobodo govora v najčistejši obliki. X je res kraj resnice – tu se lahko rasisti, seksisti in antisemiti spet svobodno izražajo.

Zakaj potem pravijo, da so cenzurirani in da se ne morejo izražati ter da jih od črtanja – in izgube službe – loči le en sam samcat tvit? Iz preprostega razloga: ker tega, kar – pod krinko, pod psevdonimi – pišejo na spletnih forumih, javno – pod svojim imenom – ne morejo govoriti. Gejem ne morejo reči »pedri«, priseljencem ne morejo reči »čefurji«, Romom ne morejo reči »cigani« – ker jih je sram, da ne znajo več imeti prav, in ker se zavedajo, da je čas njihove »vrednote« in njihovo »kulturo« povozil. Izpadli bi bebavo, a hočejo prav to: gejem hočejo reči »pedri«, priseljencem hočejo reči »čefurji«, Romom hočejo reči »cigani«. Povedati hočejo »resnico« (da so geji »pedri« ipd.). A »elite« jim ne pustijo, da bi povedali »resnico«. Pod krinko, pod psevdonimom so fašisti (razširjevalci sovraštva do nebelcev, nekristjanov, istospolnih, transspolnih, žensk ipd.), javno pa so »normalneži«, ki se čutijo cenzurirane, a prav to jih izda – v trenutku, ko rečejo, da se ne morejo več svobodno izražati in da so cenzurirani, vemo, kaj hočejo. Radi bi bili spet »normalni« – in svobodno izražali svoj rasizem, svojo mizoginijo, svojo homofobijo, svojo transfobijo, svoj šovinizem, svoj antifeminizem. Sami se imajo za »drugače misleče«, a če drugače misliš, še ne pomeni, da nisi fašist, obenem pa se imajo za »svobodomiselne«, a vsi mislijo povsem enako – isto.

Rasizem, mizoginija, homofobija, antisemitizem in antifeminizem so bili del te »normalnosti«, po kateri hlepijo. Status quo, h kateremu se hočejo vrniti, je bil produkt množice diskriminacij. Ali bolje rečeno: »normalnost« so skupaj držale prav vse te diskriminacije.

Ko antiprebujenci slavijo »normalnost«, slavijo diskriminacijo. Ko slavijo dobre stare čase, v katerih so bile reči, zaradi katerih te danes črtajo, sabotirajo in bojkotirajo, »normalne« in sprejemljive (še eno generacijo nazaj), slavijo rasizem, mizoginijo, homofobijo, transfobijo. In to slavijo na vse mogoče in nemogoče kodirane načine, ki jih najbolje povzema Trumpov slogan »Naredimo Ameriko spet veliko«. Naj bo spet vse tako, kot je bilo nekoč – ko je bil rasizem sprejemljiv in »normalen«. Ko smo bili »normalni«. Ko nam niso težili in grozili s »kulturo črtanja«, »kritično teorijo rase«, »kulturnim marksizmom« in »ideologijo spola«.

Ideologija antiprebujenosti

Kaj običajno rečejo privrženci antiprebujenosti, ko poskušajo zakodirati notranji mrak svoje sle po vrnitvi k »normalnosti«? Tole: prebujenci povsod vidijo rasizem, a pri tem pretiravajo, saj ustvarjajo vtis, kot da je rasizem še vedno tako brutalen, krut in sistematičen, kot je bil nekoč, v 19. stoletju, v času sužnjelastništva. Ni več tako hudo, kot je bilo! Jasno, da ni več tako hudo, kot je bilo, toda trik antiprebujencev je v tem, da to relativizirajo, ali natančneje – da jih nič ne moti, če je nekaj rasizma preživelo, da se jim zdi ta preostanek rasizma nekaj povsem samoumevnega in naravnega, »normalnega«, in da so prepričani, da imajo pravico do malce rasizma, da ni torej s tem nič narobe. Tako kot ni sicer nič narobe z agresivnostjo: nič ni narobe, če otroka kdaj fizično kaznuješ, in nič ni narobe, če moški ženski pokaže, da je moški. To je »normalno«. Malce mizoginije ne škodi.

Konstantin Kisin, razvpiti antiprebujenski komik in podkaster, je v podkastu Toma Bilyeuja celo namigoval, da bi morali moški, ki pravijo, da so žrtve ideologije prebujenosti in žensk, ki so jih feministke naščuvale proti moškim, prevzeti islam, saj ta »ponuja vse, kar resnično hočejo moški – disciplino, strukturo, skupnost, nagrade, privilegiranost«. Islam »moškim še vedno dovoli, da so močni in samozavestni«, preostali pa od moškega pričakujejo, da bo »patetičen, šibak«. Nenehno se mora »umikati« – narediti mora prostor ženski. Islam je »za moške, ki imajo občutek, da so potegnili krajšo in da so demonizirani«.

Noro: moški, ki svarijo pred islamom in islamizacijo Zahoda in ki legitimirajo konspirološko teorijo o »veliki zamenjavi« (belce bodo zamenjali nebelci, kristjane bodo zamenjali muslimani, moške bodo zamenjale ženske), »trpečim« in »demoniziranim« moškim svetujejo spreobrnitev v islam. Tako kot ne škodi malce mizoginije, tudi malce rasizma ne škodi. Podton antiprebujenskega vračanja k »normalnosti« starih časov in tradicije je: rasizmu se ne moremo kar povprek odpovedati!

Toda ta rasistična logika ni nič novega – prav zaradi te rasistične logike je prišlo do prebujenja. Kako deluje logika rasizma? Tako kot logika homofobije in mizoginije: gejem in ženskam postopoma priznavajmo pravice, počasi, ne prehitro in ne kar naenkrat, zdaj jim priznajmo četrtino neke pravice, zdaj polovico, tiste pravice jim še ne priznajmo, ker še ni čas, ker je še prezgodaj, ker še nismo tam ali pa ker to ni »normalno«. Ženskam ne priznajmo pravice do oploditve z biomedicinsko pomočjo, istospolnim osebam ne priznajmo pravice do zakonske zveze ali do posvajanja otrok (še dobro, da imamo ustavo in ustavno sodišče, ki zlagoma – ne takoj, temveč z leti, s pomenljivim zamikom, s simptomatično zamudo – presodi, da so takšna odrekanja pravic v neskladju z ustavo). In ko imajo občutek, da imajo istospolne osebe že preveč pravic in da so se že skoraj izenačile z »normalnimi« ljudmi, si najdejo novo spolno tarčo – transspolne osebe. In seveda – ko dobijo občutek, da imajo ženske preveč pravic, sklenejo, da jim kakšno vzamejo, recimo pravico do splava. Kaj bo počela s svojim telesom, bodo povedali moški. Patrioti. Ali pa farmacevtke – z ugovorom vesti. Ni konca.

V geometriji imate asimptoto – premico, ki se stalno približuje krivulji, a je nikoli ne doseže. Tako nasprotniki prebujenosti – žrtve žensk, nebelcev, istospolnih in priseljencev, ki hočejo preveč pravic ( ja, ki hočejo njihove pravice) – razumejo »normalnost«.

In kako je bilo po starem? Geju si lahko rekel »peder«, priseljencu si lahko rekel »čefur«, Judu si lahko rekel »čifut«.

In prebujenost je bila prav odziv na to normalizacijo nenormalnosti, na ta poskus, da bi stare čase – rasistične in seksistične mehanizme kontrole, podrejanja in dominacije – zamrznili, jih ponotranjili kot »naravno stanje« in jih ohranili kot »način življenja«: nehajte že s tem ponižujočim, milostnim, asimptotičnim priznavanjem in dodajanjem pravic, ampak vsem takoj priznajte vse pravice! Dovolj je tega drobljenja pravic! Dovolj je teh diskriminacij! Dovolj je tega apartheida! Dovolj je tega spanja, ignorance in pasivnega sprejemanja statusa quo! Dovolj je te Matrice rasizma, mizoginije in fobij!

To je bistvo prebujenosti: mar ne vidite, da je spolno in rasno diskriminiranje retardirano? Mar ne vidite, da je to mimo? Mar ne vidite, da smo to presegli? Mar ne vidite, da se ne moremo več vrniti v to poniževanje nebelcev, žensk, spolnih manjšin, priseljencev? Mar ne vidite, da ne moremo reči, da je 20 odstotkov rasizma sprejemljivega? Mar ne vidite, da je nesprejemljivega in zavržnega vseh 100 odstotkov rasizma? In vseh 100 odstotkov mizoginije! In vseh 100 odstotkov homofobije in transfobije! Ste slepi?!

Vse to bi moralo biti že zdavnaj preteklost. In mi bi se morali zdajle čuditi, da je vse to sploh kdaj obstajalo. In morali bi se čuditi, da so ljudje, ki so živeli pred nami, to sprejemali. To je bistvo prebujenosti.

Vsi tisti, ki jim gre prebujenost na živce, so spregledali, da je prebujenost predvsem poziv k ničelni toleranci do diskriminacije. Ali pa tega niso spregledali – in je ta spregled v resnici konstitutiven za samo ideologijo antiprebujenosti, »normalnosti« in »dobrih starih časov«, za ideologijo, ki pravi, da hoče le zaščititi svoj »način življenja«, svojo tradicijo in svoje običaje. Ne, nismo rasisti in homofobi in mizogini in transfobi, pravijo antiprebujenci – zaščititi hočemo le »normalnost«, svoj »način življenja«, svojo tradicijo!

Rasizem ni le mnenje

Zato ne preseneča, da vsi ti antiprebujenski influencerji, ki hočejo živeti »normalno«, prebujencem očitajo, da so moralni absolutisti, ki jim poskušajo vsiliti svoja pravila, svoje norme, svoje vrednote, svojo voljo, svoj »način življenja«, česar pa ne sprejmejo – ne boste nam vsiljevali svojega življenja! Ne boste nas nadzorovali! Ne bomo se obnašali po vaše! Nihče nam ne bo govoril, kako naj živimo in kaj naj mislimo! Kdo ste, da boste govorili v imenu vseh? To retoriko dobro poznate. A kaj to pomeni – da bodo raje ostali rasisti, ker imajo antirasizem in antiseksizem za vsiljevanje tujih vrednot in tujega »načina življenja«? Kot da je antirasizem le izraz občutka moralne superiornosti, le izraz sle po družbeni prevladi. Kot da je promoviranje vključujoče in raznolike družbe »vsiljevanje«, nekaj »toksičnega« in »agresivnega«. Kot da sta diskriminiranje in zatiranje sprejemljivi.

Zato tudi ne preseneča, da prebujenskim aktivistom očitajo, da ne premorejo nobene zmernosti (češ, povsod vidijo rasizem, seksizem, mizoginijo in homofobijo, rasizma, seksizma, mizoginije in homofobije pa je manj kot nekoč in kadarkoli!), sami prebujenosti pa, da je diktatura: kot da je mogoče obdržati 20 odstotkov rasizma, mizoginije, ksenofobije in homofobije. Kot da so rasizem, seksizem, mizoginija in homofobija kul, ker niso več tako hudi in ekstremni kot nekoč. In zato ne preseneča, da prebujenskim aktivistom – in sami prebujenosti – očitajo, da so enostranski: kot da imajo rasisti, ksenofobi, mizogini in homofobi po eni strani vendarle prav in da je treba prisluhniti tudi njihovi zgodbi. Kot da je rasizem le mnenje. Kot da je fašizem le mnenje. Kot da je zanikanje holokavsta le mnenje.

Antiprebujenstvo, ki se je najbolj razmahnilo v Ameriki (Elon Musk je eden izmed njegovih križarjev), je sodobna oblika antikomunizma in makartizma: nekoč so patrioti povsod videli komuniste, danes pa povsod vidijo prebujence. Nič čudnega, da se zdi desnici prebujenost hujša od Putina. »Mi je Putin kdaj rekel, da sem rasist?« pravi Tucker Carlson, trumpovski antiprebujenec (Tucker Carlson Network), ki je kanaliziral Muhammada Alija (»Noben vietkongovec mi ni nikoli rekel črnuh«). Antiprebujenost – glorificiranje in legitimiranje neenakosti – je, pravi Michael Harriot (Guardian), »postala ideologija zase, poskus desnice, da bi nestrpnost prodala kot odporniško gibanje«.

In kako je bilo po starem? Žensko si lahko po mili volji otipaval in trepljal, jo nadlegoval. In če je bila posiljena, je bila sama kriva – saj je iskala!

Junak, apostol in mučenik tega »odporniškega gibanja« – tolažnik vseh teh, ki hočejo v slogu Ramba dobiti izgubljeno kulturno vojno (»Ali nam bodo tokrat pustili zmagati«, je spraševal Rambo) – je kakopak Jordan Peterson, zavojevalec »prebujene drhali« in streaming »resnice«, ki ni le tako »pogumen« in »neustrašen«, da si upa vse reči, ampak tudi povsod vidi prebujenost, socializem, marksizem in totalitarizem. Kot nekoč antikomunisti. In s tem, da je antiwoke (na znak zajoče), blazno bogati. Po drugi svetovni vojni bi Nemce tolažil, da ni nič narobe z njimi ( jasno, da so fašisti, bi očital prebujencem, »kulturnim marksistom«). Zdaj pa s tem, da ni z njimi nič narobe, tolaži rasiste in seksiste in antifeministe in ksenofobe. Rasistom in seksistom omogoča, da se imajo za dobre ljudi in da v svojem rasizmu in seksizmu ne vidijo rasizma in seksizma, temveč le logično razmišljanje – le glas razuma.

Toda vsi ti nasprotniki in sovražniki prebujenosti, ki pravijo, da se borijo le za svoje življenje, za »preživetje naše kulture« (in »naše« civilizacije), trdijo, da varovanje svojega »načina življenja«, »normalnosti« in tradicije že ne more biti rasizem, ali mizoginija, ali homofobija, ali ksenofobija ali šovinizem! Pa je. Ne pozabite, da so natanko to med ameriško državljansko vojno trdile južne države, ki so hotele na vsak način obdržati sužnjelastništvo: hočemo le zaščititi svoj »način življenja«! Vsekakor – vsa južnjaška ekonomija je temeljila na sužnjelastništvu. Rasizem je bil poslovni model, način gospodovanja in gospodarjenja, »način življenja«. In zaradi tega ščitenja rasističnega načina življenja je v štirih letih umrlo 750.000 ljudi.

Ker je odpor do eksplicitnega rasizma vendarle prehud, morajo antiprebujenski guruji in influencerji pri normalizaciji rasizma izvesti iluzionistični trik, pravi Zack Beauchamp (Vox): svojemu občinstvu dajejo dovoljenje, da verjamejo rasistične stvari, obenem pa jih prepričujejo, da sami niso rasisti. Še več, belce stalno prikazujejo kot te, ki so preganjani in zatirani, kot žrtve pravih rasistov – liberalcev, levičarjev, prebujencev, »kulturnih marksistov«. In belci se morajo upreti, a ne zato, ker so nadrasa, ampak zato, ker so žrtve rasizma! Absurdno: največje žrtve rasizma niso črnci, temveč belci!

Kar seveda na ves glas potrjuje, da je rasizem še vedno zažrt v vse pore vsakdanjega življenja. In če smo že ravno pri tem: gibanje #MeToo – ena izmed front prebujenosti – je pokazalo, kako zelo je seksizem zažrt v vse pore vsakdanjega življenja. Trump je opolnomočil rasiste in seksiste – tisti, ki so čakali na dovoljenje za to, da so lahko spet rasisti in seksisti, so ga dobili. Ne, rasizem in seksizem nista le prebujenski fantazmi, ampak zares obstajata. Še vedno sta problem.

Rasizem je hujši od črtanja

Je sama prebujenost – eks »politična korektnost« – brez problemov? Ne. Vsi dobro vemo, da prebujenosti, ki naj bi med drugim korigirala tudi nedoslednosti in napake levice, očitajo vsemogoče »ekscese«, »norosti« in »pretiravanja«: črtanje in izključevanje, puritanizem (o črncih naj pišejo le črnci, ženske naj prevajajo le ženske, o gejih naj govorijo le geji, o transspolnih le transspolni, o muslimanih le muslimani ipd.), nevtralni osebni zaimek za (samo)identifikacijo nebinarnih in transspolnih oseb, rušenje spomenikov velikih zgodovinskih osebnosti (recimo Churchillovih), izključevanje nekaterih tradicionalnih besed (»mati«), sabotiranje konservativnih govornikov na univerzah, zavzemanje za politiko vključujočnosti, enakosti in raznolikosti pri zaposlovanju, zahtevo po »definanciranju policije«, »prebujanje« kapitalizma, recimo Hollywooda (črnci v filmskih vlogah, ki so jih nekoč – v prejšnjih verzijah, v originalu – igrali belci, ženske v filmskih vlogah, ki so jih nekoč igrali moški ipd.), hipokrizijo (manjšinam in marginalnim skupinam dopuščajo prakse, ki jih večinski populaciji oporekajo), teženje s »kulturno apropriacijo« (kot da je kultura čista, kot da obstaja čista kultura, kot da niso vedno vsi kradli drug drugemu, in to povsod, v umetnosti, kulturi, filozofiji in politiki, navsezadnje, Hitler je kradel pri ameriškem genocidu nad staroselci), obsedenost z evropsko kolonizacijo Afrike (kot da niso Afričani – Mavri – 700 let kolonizirali Evrope, velikega dela Iberskega polotoka, pravi Olúfẹ́ mi O. Táíwò v knjigi Dekolonizacija), obešanje na zahodno, ameriško sužnjelastništvo (kot da niso sužnjelastništva na veliko prakticirali že v stari Grčiji, starem Rimu, na Bližnjem vzhodu in v Afriki, in to davno pred prihodom kolonialnih zavojevalcev, pravi John Gray v Novih Leviatanih), projiciranje ameriške zgodovine na vse človeštvo (kot da je lahko ameriški rasizem paradigma za vse ostale rasizme). In tako dalje. V nedogled.

Prebujenost je šla predaleč, slišimo – zaradi njenih ekscesov in norosti so demokrati izgubili na ameriških predsedniških volitvah! Zaradi njenih ekscesov in norosti je levica zašla v krizo! Zaradi njenih ekscesov in norosti zmerni volivci bežijo na desno! Chris Rock je prebujencem v stand-upu Selektivno ogorčenje (Selective Outrage) – precej selektivno – očital, da prebujeno tvitajo »na telefonih, ki so jih izdelali otroški sužnji« (če nisi prebujen, lahko tvitaš brez slabe vesti, ker ne veš, da so telefone izdelali otroški sužnji), Musa al-Gharbi, sociolog z univerze Stony Brook, pa v knjigi Nikoli nismo bili prebujeni (We Have Never Been Woke) pravi, da je prebujenost le boj za oblast, status, vpliv in prestiž, prelaganje krivde na druge, glavni vir kulturnega kapitala sodobnih kulturnih elit in posledica dejstva, da humanistične fakultete ustvarijo preveliko količino visoko izobraženih, zelo ambicioznih kreativcev, za katere pa ni dovolj dobrih, prestižnih delovnih mest, tako da se poskušajo potem poistovetiti s tistimi, ki so dejansko marginalizirani in prikrajšani, ter se s prebujenskimi čistkami maščevati sistemu, ki jih je izdal, ter črtati in izriniti profesorje in zasesti njihova mesta.

Že, bi lahko rekli – toda vse to ne ovira rasizma, seksizma, mizoginije, homofobije in islamofobije, da ne bi obstajali. Mar to, da prebujenci pretiravajo, pomeni, da rasizem, seksizem, mizoginija in homofobija niso več problem? Ne, au contraire: rasizem, seksizem, mizoginija, homofobija in islamofobija so hujši od teh pretiravanj, norosti in ekscesov. Rasizem je hujši od črtanja, seksizem je hujši od puritanizma, mizoginija je hujša od nevtralnega osebnega zaimka, islamofobija je hujša od zavzemanja za politiko vključujočnosti, enakosti in raznolikosti, homofobija je hujša od črncev v belskih filmskih vlogah. Refašizacija družbe je hujša od kvirovskih in feminističnih študij, boja za oblast na univerzah, maščevanja sistemu in črtanja profesorjev, ki niso na tekočem.

In kako se na prebujenost odziva antiprebujenska desnica, ki tako rada govori o »samomoru Zahoda« in ki se razglaša za glas razuma? S cenzuro in represijo: iz šol mečejo poučevanje o zgodovini rasizma in patriarhata, razredni strukturi družbe, protestnih gibanjih, korporativni moči, kapitalističnem izkoriščanju, ekonomski neenakosti, socialnih krivicah, izločajo potemtakem vse, kar bi lahko koga »navdalo z občutkom krivde, tesnobo ali psihično žalostjo«, zgodovino hočejo dobesedno izbrisati, na Black Lives Matter odgovarjajo z White Lives Matter (s čimer kakopak rasistično utajijo, da so črnci pogostejša tarča diskriminacije in policijskega nasilja), na kritično rasno teorijo s konspirološko teorijo o »veliki zamenjavi«, obenem pa prepovedujejo splav. Prav res – glas razuma!

Antiprebujenci – od Jordana Petersona do Charlieja Kirka in Douglasa Murraya – spominjajo na flateartherje, ki imajo vedno pripravljenih 200 dokazov, da je Zemlja ploščata.

In ta »glas razuma«, ki ne trpi kritik neoliberalne sociopatije, se hoče povsem očitno polastiti države, javnih institucij, šolskega sistema, medijev, zgodovine in žensk – vsega, kar je woke. Država je woke, javne institucije so woke, šolski sistem je woke, mediji so woke, zgodovina je woke, ženske so woke. Zaščititi je treba »naš način življenja«. Vrniti se je treba k »normalnosti«. Zahod je treba rešiti pred samomorom.

Ali natančneje: antiprebujenska desnica poskuša na vsak način prikriti, da zahodni način življenja najbolj ubija prav izrojeni neoliberalni kapitalizem, da je podnebni kolaps čedalje apokaliptičnejši in da je neskončna gospodarska rast, na katero računajo ljudske množice, le mit. Belcev, ki se bojijo za svojo identiteto in tradicijo, ni črtal »kulturni marksizem«, temveč neoliberalizem. Kot pravi Thomas Piketty v Kapitalu in ideologiji (Capital and Ideology): »Ko ljudem rečeš, da ni kake resne alternative družbenoekonomski organizaciji in razredni neenakosti, ne preseneča, da vse svoje upe investirajo v obrambo svojih meja in identitet.« Antiprebujenstvo, ki ne razume ne ironije ne dvoumnosti, je koristni idiot neoliberalnih elit. Ali kot bi rekla Susan Neiman, avtorica knjige Levica ni prebujena (Left is Not Woke): če bi antiprebujenski model univerzalizirali, bi dobili svet, v katerem bi se vsi obnašali kot Donald Trump.

To, da si žrtev, ni čast

Kar pa naj vas nikar ne zanese: kulturna vojna res obstaja. Ni le mit ali iluzija. In vsak prebujenec, ki ima pet minut časa, vam bo rekel, da je treba pri kulturni vojni vztrajati, da se je treba bojevati, da gre za življenje ali smrt in da iskanje dialoga nima smisla, ker ni skupnih točk, ker premirje v teh radikaliziranih časih ni mogoče in ker ni reforme, ki bi odpravila rasizem, seksizem in homofobijo.

Problem prebujencev je v tem, da so slabi in nespretni v kulturnem vojskovanju. Njihova tehnika bojevanja in argumentacije je čedalje medlejša. Levica je bila nekoč v tem močnejša, učinkovitejša in prepričljivejša, znala je ustvariti vtis, da ima prav in da je na pravi strani zgodovine, zato je tudi kulturno vojno dobila (ženske so dobile pravico do izbire, istospolne osebe so se lahko poročile ipd.). A je potem zaspala na lovorikah. Zdaj, v svoji prebujeni verziji, ni sposobna ne trdih, polemičnih soočenj ne boja proti antiprebujenski desnici, ki je tako nadrkana in oborožena kot konspirologi. Antiprebujenci – od Jordana Petersona do Charlieja Kirka in Douglasa Murraya – spominjajo na flateartherje, ki imajo vedno pripravljenih 200 dokazov, da je Zemlja ploščata. Imajo prebujenci vedno – v vsakem trenutku, ob treh zjutraj, sredi spanja – pripravljenih 200 dokazov, da je Zemlja okrogla?

Antiprebujenstvo, ki ne razume ne ironije ne dvoumnosti, je koristni idiot neoliberalnih elit.

Preobčutljivost, zavijanje v varne cone udobja in mehurčke (kjer ni tistih, ki »grdo« in »narobe« govorijo, kjer ni mikroagresivnosti in toksičnosti, kjer ni nikogar, ki bi nas lahko užalil ali prizadel), mehčanje besed (kot da rasizem izgine, če »črncem« rečemo »temnopolti«), prepričanje, da se bo svet spremenil, če bomo »drugače« ali »bolje« mislili, in identitetna politika, ki ne odpihne le vseh vprašanj ekonomske neenakosti in razrednega boja, temveč tudi potrebo po temeljiti, koreniti, revolucionarni družbeni spremembi – vse to je prebujeno verzijo levice v teh strašnih, sovražnih, ekstremnih časih upočasnilo, inhibiralo in ohromilo. Kdor noče govoriti o kapitalizmu, razrednem boju in revoluciji, naj molči o identiteti. Kako naj prebujenec delavca prepriča, da ga ne zatirajo zato, ker je bel, marveč zato, ker je iz nižjega razreda?

Identitetne politike ni mogoče zavreči (ljudi še vedno diskriminirajo, izkoriščajo, zlorabljajo in zatirajo tudi zaradi njihove identitete, neoliberalizem, ki ljudi fragmentira in razbija na identitete, pa to še poslabšuje), a obenem je tudi frustrirajoča, saj ljudi prepogosto vidi le skozi prizmo njihovih demografskih značilnosti in njihove marginaliziranosti. V ljudeh vidi le še žrtve, uživa v tem, da govori v imenu žrtev, a to, da trpiš in da si žrtev, ni ne vrlina ne čast, pravi levičarka Susan Neiman, navsezadnje: »Hočete, da vas definira najslabše, kar se vam je zgodilo?« In kdo pravi, da je »najbolj avtentičen prav glas žrtve«?

Prav to »travmatiziranje« pa je prebujenosti vzelo iskro, ostrino, moč, svežino, junaštvo. In nič ni bolj tragičnega od tega, bi rekel Martin Luther King, da prespiš revolucijo.