Priznanje prejmejo izbrisani

»Prav vsak od njih se je, bodisi javno bodisi v zasebnem življenju, boril za to, da si povrne, kar mu ali ji je država nezakonito odvzela. Priznanje predsednice Republike Slovenije zato prejmejo vsi izbrisani,« je obrazložitev podelitve nagrade na področju človekovih pravic v torek končala predsednica republike Nataša Pirc Musar. In predsednica ima prav, sleherni izbrisani je zaradi izbrisa nehote postal borec za človekove pravice. Kar polovici vseh je država odrekla kakršnokoli popravo krivic.

Šestindvajsetega februarja 1992, tedaj je vlado vodil Lojze Peterle, notranji minister pa je bil Igor Bavčar, je poosamosvojitvena oblast iz registra stalnega prebivalstva izbrisala dobrih 25 tisoč prebivalcev, večinoma državljanov drugih dotedanjih jugoslovanskih socialističnih republik. Počistili so med najbolj nezaželenimi skupinami tujcev. Boj za popravo krivic, aktivizem, dolgotrajni postopki pred ustavnim sodiščem in sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu so trajali celo večnost in se končali pred sedmimi leti z minimalno odškodninsko shemo. Vsaj formalno stališče oblasti je, da je zadeva zaključena.

Predsednica republike priznava, da je šlo za »najbolj množično kršitev pravic v zgodovini samostojne države Slovenije«, in opozarja, da gre za kršitev, »ki še vedno ni dokončno odpravljena«. Predsednica je imela s temi besedami v mislih okoli polovico vseh izbrisanih, ki so bili iz poprave krivic izključeni in niso imeli pravice ne do povrnitve nezakonito odvzetega statusa za prebivanje in ne do odškodnine. Država je namreč možnost poprave krivic dala le izbrisanim, ki jim je v brezpravnem položaju in brez vseh pravic v Sloveniji uspelo vztrajati več let ali celo desetletij, in tistim, ki jih je sicer policija izgnala, pa so se uspešno ali pa tudi neuspešno vztrajno poskušali vračati. Ironično, vsem drugim, ki so se odselili v tujino in na neki način spoštovali oblastno dejanje, pa pač ne. Zagotovo pa je imela predsednica v mislih tudi izbrisane, ki so še vedno izbrisani in še dandanes životarijo in umirajo v Sloveniji. Teh je v resnici več kot tistih, ki jim je uspelo urediti status za prebivanje ter s tem temeljne, ekonomske, socialne in zdravstvene pravice.

Predsednica republike je izbrisane nagradila kot borce za človekove pravice. Njihov boj tudi po treh desetletjih še ni končan.

V to skupino izbrisanih spada tudi ostareli in nepokretni 79-letni Dušan Grahovac, ki je bil s pomočjo predsedničinega soglasja pred dnevi deležen »izredne« ureditve statusa in vsaj delnega olajšanja trpljenja. Potem ko je več let ležal v mariborskem zavetišču za brezdomce in potem še dve leti preživel kar v mariborskem kliničnem centru, je zdaj dobil pravno podlago za bivanje v Sloveniji in bil preseljen v dom za ostarele v Vukovskem Dolu. V bolnišnici je »živel« zato, ker ga, nepokretnega, bolnišnica ni mogla preprosto odpustiti, saj v Sloveniji nima sorodnikov ali doma, v zavetišču za brezdomce pa mu ne bi mogli nuditi potrebne oskrbe. Grahovac je imel to srečo v nesreči, da se je zanj zavzel tudi socialni delavec iz UKC Maribor Mišel Ristov ter s pomočjo Amnesty International Slovenije in varuha človekovih pravic in drugih od predsednice republike dobil potrebno soglasje k izredni odobritvi dovoljenja za stalno prebivanje. Brez tega dovoljenja namreč ni mogoča niti namestitev v dom starejših.

Še kar nekaj je takšnih primerov, ko brezpravni ostareli in oboleli posamezniki – večinoma gre za izbrisane – živijo v tako ali drugače neprimernih namestitvah, čeprav je jasno, da bi morali biti nameščeni v kakega od domov starejših. Na to je v svojem javnem pismu v časniku Dnevnik opozoril tudi dolgoletni pravni zastopnik izbrisanih in nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, ki mu je leta 2014 uspelo vodstvo mariborskega zavetišča za brezdomce prepričati o tem, da sprejmejo Grahovca in skrbijo zanj. Krivic sicer spada med tiste, ki k ureditvi statusa za omenjeno skupino še vedno izbrisanih pristojne poziva že skoraj desetletje: »Že leta 2016 sem v pismu varuhinji človekovih pravic in še drugim, tudi takratnemu predsedniku republike Pahorju, opozoril na 30 poimensko opisanih primerov, ki bi potrebovali takojšnjo ureditev svojega statusa.«

Na to je na torkovi slovesnosti opozoril tudi predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov Irfan Beširević, ki je v imenu izbrisanih prevzel priznanje predsednice: »To priznanje naj nam bo v spodbudo za naprej, kajti izbrisa še ni konec, pravice izbrisanih še niso urejene. V Sloveniji imamo še izbrisane, ki so brez statusa. Da bi uredili te njihove pravice, je potreben zakon.«

Odvisnost preostalih nekaj deset še danes brezpravnih izbrisanih od angažmaja različnih aktivistov, človekoljubnih organizacij in milosti predsednice pa pravzaprav kaže nezmožnost oziroma nepripravljenost države, da bi odpravila vsaj eno izmed sramotnih posledic izbrisa. Ti ljudje še po skoraj 33 letih živijo brez temeljnih ekonomskih, socialnih, zdravstvenih in vseh drugih pravic. Pod okriljem trenutne predsednice republike so nevladne organizacije sicer pripravile zakon, ki bi to vprašanje sistemsko uredil, a vlada zanj ni imela posluha.