Podtaknjena droga

Če bi klasično ekonomsko ali politično propagando primerjali z jemanjem opojnih substanc – na primer s pitjem alkohola, za kar se uživalec zavestno sam odloči in pri čemer mora biti na embalaži ali v lokalu tudi jasno zapisano opozorilo ministra, da lahko to škoduje zdravju –, je politična propaganda z novimi tehnikami in najnaprednejšimi družbenimi omrežji podobna učinku droge GHB, ki jo dekletu brez njene vednosti ali privoljenja vsujejo v kozarec.

GHB ali gama-hidroksibutirat v večjih količinah povzroči začasno komo. Tisti, ki to drogo zaužije, se drugi dan zbudi, ne ve, kaj so z njim počeli, ne spominja se ničesar, ne ve niti, ali je bil zlorabljen. A podobno je danes na družbenih omrežjih. Nekoč smo ločevali fikcijo od realnosti in oboje tudi jasno označevali, danes pa se te ločnice brišejo. Propaganda nas ne želi prepričati, avtorji danes ne želijo z nami razpravljati, želijo nas ujeti v nezavednem, proti naši volji, vse to poteka, kot bi bili nekaj časa v komi. Ni več zaželeno, da bi sporočila do nas prišla neposredno, k nam so pripeljana naokoli, prek čustev in mimogrede, z različnimi počasi odmerjenimi in dejansko hipnotičnimi triki.

Romunski primer

Približno tako so se prejšnji teden kolektivno počutili v Romuniji, po prvem krogu predsedniških volitev, na katerih je presenetljivo zmagal doslej neznani Călin Georgescu, kandidat, ki je prišel od nikoder, ki se je domnevno kandidiral sam, ki za volilno kampanjo ni potrošil niti evra, ki je pred uradnim začetkom predsedniške kampanje imel manj kot en odstotek podpore in ki je nato postal relativni zmagovalec v prvem krogu volitev. Pri čemer gre za človeka z najbolj surrealističnimi prepričanji. Da morajo ženske za štedilnik, da je bil pristanek človeka na Luni laž, da so podnebne spremembe prevara, da pepsi vsebuje nanočipe, ki v vas vstopijo kot v prenosni računalnik, in da je Romunija država s prehodom v druge dimenzije vesolja. In podobno. Tudi največji romunski fašisti so v primerjavi z njegovo govorico izpadli malodane borci za svobodo, če se malo pošalimo.

Ko so se Romuni zbudili zjutraj po objavi izidov, jih je čakala izpoved enega od vplivnežev, ki se je po prespani noči ovedel, kaj se je zgodilo in da je v tem sam sodeloval. Vplivnežu je ime Alex Stremiteanu. Površno zavit v spalno haljo je navsezgodaj vstal in se občinstvu na Facebooku še z razmršenimi lasmi opravičil. »Kriv sem, tudi sam sem bil zmanipuliran, tudi jaz,« je rekel na pol gol. Od neke reklamne agencije, je opisal, je dobil denar za na videz nedolžno nalogo. Moral bi promovirati volitve in opisati idealnega predsedniškega kandidata, pri čemer je moral na omrežju TikTok videoposnetek označiti s točno določenimi ključnimi besedami. A je bila to past, kot se je izkazalo kasneje.

Propaganda nas danes ne želi prepričati, avtorji danes ne želijo z nami razpravljati, želijo nas ujeti v nezavednem, proti naši volji, še najbolje, če smo v komi.

Na te ključne besede so se namreč v naslednjem koraku vezali boti, računalniško vodeni uporabniki, ki so na videz spontano objavljali sporočila v podporo Călinu Georgescu, na primer: »Glasujemo za Călina Georgesca.« Vse to je ustvarilo vtis, da je Georgescu v središču javne pozornosti in eden pomembnejših romunskih politikov. Čeprav ni živel v Romuniji, ampak v Avstriji, čeprav ga v Romuniji nihče ni poznal, čeprav za njim ni stala nobena od romunskih političnih strank, je zmagal. Predvsem romunska diaspora in mladi, ki niso imeli drugih virov informacij razen TikToka, so se zelo očitno ujeli na limanice. Zanj je glasovalo kar 31 odstotkov mladih, torej volivcev, starih od 18 do 24 let, med tistimi, starejšimi od 65 let, pa je dobil le osem odstotkov glasov. Podprlo ga je tudi 43 odstotkov volivcev iz tujine, torej iz romunske diaspore.

Pod objavo vplivneža so se po volitvah vsuli drugačni komentarji. »Tudi mi v Italiji smo se zmotili,« je napisala Laura. Ali pa: »Podpiral sem Călina Georgesca, vendar se zdaj ne strinjam več s tem, kar govori o Evropi. Ne bom ga več podprl.« Georgescu je namreč EU označeval za zapor in nasprotoval vstopu Romunije v Schengen, kar je z vidika romunske diaspore, ki ga je podprla, noro: »Tudi jaz sem naredil napako, ko sem volil Călina Georgesca. Upamo, da lahko popravimo svojo napako ... Tudi jaz,« je napisal naslednji.

Nekaj dni po zaključku volitev je romunska obveščevalna služba SRI objavila izsledke raziskave dogodkov med volilno kampanjo. Njihovi štirje dokumenti se berejo kot scenarij nadaljevanke Hiša iz kart. Romunski obveščevalci naj bi pridobili podatke, se začne poročilo, ki pričajo o agresivni propagandni kampanji, »izvedeni z izkoriščanjem algoritmov socialnih medijev pri povečanju priljubljenosti Călina Georgesca«. Da je Georgescu v zgolj nekaj tednih postal relativni zmagovalec, naj bi bila izključno »posledica kampanje na TikToku, kjer je več usklajenih računov aktivno objavljalo volilno vsebino«. V njegovo podporo naj bi se naenkrat aktiviralo 25.000 računov in več kot 100 vplivnežev, zaradi katerih so videosporočila Georgesca dva tedna pred volitvami na TikToku zasedla deveto mesto med najpopularnejšimi vsebinami na svetu.

Sledil je velik politični obrat. Romunsko ustavno sodišče, ki je sprva volitve potrdilo, jih je nato na podlagi poročila obveščevalcev razveljavilo. Ključen formalni argument je bil, da je za manipulacijo stala organizirana skupina, morda tuj akter, ki se je v nasprotju z zakonodajo vmešal v romunske notranje zadeve. Romunski obveščevalci ves čas namigujejo na Rusijo. To naj bi na primer dokazovali podatki o izvoru računov na TikToku: prvih 800 naj bi bilo »spečih« še iz leta 2016, sedaj pa so se aktivirali, vsi so imeli edinstvene IP-številke, kar ni mogoče brez velike računalniške podpore, ki jo imajo na voljo predvsem državne oblasti.

Ni več zaželeno, da bi sporočila do nas prišla neposredno, pridejo naj naokoli, prek čustev in mimogrede, z različnimi počasi odmerjenimi hipnotičnimi triki.

Podobnih indicev je bilo še več: nekateri računi na TikToku so v preteklosti sodelovali pri kampanji v podporo izvolitvi Putina v Rusiji in so imeli tudi v zgodovini zabeleženo lokacijo v ruski prestolnici Moskvi. Sama kampanja prek vplivnežev in botov je bila zelo podobna ruski akciji pred napadom na Ukrajino z imenom »Brat bratu«, v kateri je Rusija širila sporočila o etnični bližini med Rusi in Ukrajinci, poleg tega naj bi bili organizatorji izjemno dobro seznanjeni s tem, kako zmanipulirati TikTokove algoritme. Ustvarjalci niso smeli ponovno objaviti videoposnetkov, razen če so jih spremenili ali jih ponovno posneli prek zaslona, zaradi česar je sistem posnetke vedno znova označil za izvirno, originalno delo.

A vendarle se zdi, da je vpliv Rusije malce za lase privlečen, bolj priročen argument. Za vse zgoraj omenjeno so na primer organizatorji najeli TikTokovo partnersko oglaševalsko agencijo, ki s TikTokom tesno sodeluje pri promociji, zbira denar za svoje stranke in podobno – kar bi konec koncev lahko storil vsakdo z dovolj sredstev. In poleg tega so v tem letu lahko na podoben pojav naleteli tudi v drugih državah. Tudi v Nemčiji, Franciji ali v Avstriji se je delež mladih, ki so letos podprli najbolj neverjetne, šovinistične, žaljive, agresivne kandidate in tiste, ki so zastopali najneverjetnejše teorije, skorajda podvojil. Delež mladih, ki so letos v Nemčiji, Franciji ali Avstriji volili nenavadne, skrajno desne stranke, je znašal od 20 do 30 odstotkov, podobno kot v Romuniji. In tudi v teh primerih so politični analitiki opozorili, da so mladi večino informacij dobili s TikToka in drugih družbenih omrežij.

Zdi se, kot da velik del mladih pod vplivom družbenih omrežij postaja ena najpohlevnejših, najbolj nekritičnih in nerazgledanih družbenih skupin, ki jih lahko tisti z močjo najlaže zmanipulirajo. In iz različnih razlogov za zdaj pri tem največje uspehe žanjejo skrajni desničarji. Ali za tem res stoji ruska hibridna in dezinformacijska kampanja ali pa morda interesi največjih digitalnih platform, ameriških in kitajskih, ki jih zanima predvsem dobiček, ki ga žanjejo od neskončnih konfliktov na svetovnem spletu?

Kaj je TikTok

Danes najbolj priljubljeno družbeno omrežje TikTok na svetu se zdi na prvi pogled kot neskončni ocean zabave, kot najbolj veseli del svetovnega spleta. V njem je polno šaljivih skečev, smešnic, plesa in petja. Nastalo je pred slabimi desetimi leti iz aplikacije, namenjene kitajskim 13-letnicam, ki so se lahko na njem snemale ob petju uspešnic, in je eden redkih kitajskih proizvodov, ki mu je uspelo prebiti zahodno kulturno oviro. Najverjetneje zaradi precej dobrega algoritma, podkrepljenega z umetno inteligenco in prilagojenega otrokom, ki zna skozi povratno zanko najbolj zadovoljujoče vsebine ponujati, ne da bi uporabnik neposredno izražal želje.

TikTok je danes najhitreje rastoče družbeno omrežje, ki postaja standard za vse ostale, saj se igra s človekovo podzavestjo. »Klasična« družbena omrežja, kot so recimo YouTube ali Facebook in tudi Google, profile uporabnikov določajo na podlagi njihovih klikov in všečkov, TikTok pa profile določa na podlagi časa, ki ga uporabnik porabi pri gledanju kratkega videoposnetka, kar pomeni, da poskuša računalnik ugotoviti uporabnikove interese, ne da bi jih ta izrazil. Za mnoge je to nekaj najbolj sproščujočega. TikTokov algoritem se ne obremenjuje s specifičnimi interesi, ni pomembno, ali vas zanimajo potovanja ali politika, ne verjame vam, pozna zgolj eno valuto in ima zgolj en cilj: kako vam ukrasti čim več pozornosti.

Načini, kako to doseže, so lahko na prvi pogled trivialni: ponuja vam šale in skeče, posnetek brivske pene v copatih. Pri uporabi TikToka prej ali slej naletite na vsebine, ki jih zaradi kakšnih zavor sami niti ne bi izbrali, a so vam všeč, zaradi česar je to postalo eno od najbolj zasvojljivih družbenih omrežij. Tudi v Sloveniji. Po podatkih Mediane je imelo lani TikTok v Sloveniji 175 tisoč večinoma mlajših uporabnikov, ki na omrežju preživijo več kot dve uri na dan, nekatere komercialne agencije pa napovedujejo, da bo letos število uporabnikov preseglo milijon, kar pomeni, da skoraj polovica Slovencev vsaj enkrat na teden hote ali nehote odpre TikTok ali si ogleda posnetek s TikToka. Po zadnjih raziskavah o uporabi medijev v Srednji in Vzhodni Evropi, ki jo je opravila organizacija Zinc, je v Sloveniji med družbenimi omrežji TikTok najpopularnejši vir informativnih vsebin.

Mark Žmavc, psiholog iz organizacije Logout, kjer pomagajo mladim pri zdravljenju zasvojenosti z digitalnimi tehnologijami, pravi, da tudi po njihovih izkušnjah TikTok spada med najnevarnejša družbena omrežja. Primerja ga z zasvojenostjo z igrami na srečo: »Pri premikanju po zaslonu navzgor ne gre za predvidljivo nagrado, ki jo možgani čakajo, ampak za nepredvidljivo nagrado, podobno kot na igralnem avtomatu.« Ena od stranskih posledic prekomerne uporabe TikToka se imenuje doomscrolling in pomeni neskončno brskanje po družbenih omrežjih, ki ga spremlja nemo in brezizrazno zretje v zaslon, pri katerem se zdi, da je zavest izklopljena. Založniška hiša Oxford je ta teden za besedo leta 2024 verjetno tudi iz teh razlogov izbrala besedo »brain rot«, gnitje možganov.

Gnitje možganov so v Oxfordu opredelili kot »poslabšanje človekovega duševnega ali intelektualnega stanja, zlasti zaradi prekomernega uživanja vsebin (danes predvsem spletnih), ki veljajo za nepomembne ali nezahtevne«. Žmavc pravi, da pri njih obravnavajo mladostnike, ki so na družbenih omrežjih tudi do 10 ur na dan, pri čemer se pogosto ne spomnijo, kaj so v tem času videli ali slišali. Delujejo kot utopljenci v informacijskem toku. Še več je takšnih stranskih učinkov. Lep primer so novi ideali lepote. Zaradi fotografskih filtrov, s katerimi se uporabniki družbenih omrežij na spletu olepšajo, smo priča inflaciji lepotnih posegov v realnosti, saj mnogim realnost ni več všeč. A vse to so zgolj posledice dejstva, da si vse več naše pozornosti lastijo največje svetovne korporacije, ki z njo trgujejo. In to je bistveno, zabavni del je zgolj mamilo.

Vse več naše pozornosti si lastijo največje svetovne korporacije, ki z njo trgujejo. In to je bistveno, zabavni del je zgolj mamilo.

Podatkovni analitik in programer Marko Plahuta zadnjih sedem let sodeluje s kanadskim podjetjem LifeRaft, ki se je specializiralo za nadzor nad družbenimi omrežji. Pravi, da je danes mogoče z dovolj veliko količino denarja na spletu narediti praktično vse. Na slovenskih družbenih omrežjih sicer še ni zaznal bolj sofisticiranih prijemov, kakšnih množičnih ali visoko sofisticiranih propagandnih akcij, a to naj ne bi bil problem. Za okoli 100 evrov na mesec je mogoče v nekaj minutah narediti bota, pripoveduje, ki bi s pomočjo umetne inteligence zagovarjal določena politična stališča. »Za ceno nekaj tisoč evrov pa vam kar sami ponudniki na družbenih omrežjih prodajo prav vse,« dodaja.

Sam dela v podjetju, kjer v živo spremljajo množico družbenih omrežij, na katerih za velike naročnike nadzorujejo javni utrip. Želje naročnikov so lahko zelo specifične. Neko podjetje zanimajo zgolj varnostne razmere, povezane z eno od njihovih tovarn, drugo korporacijo skrbi ugled njihovega generalnega direktorja. Če na družbenih omrežjih opazijo kak viralen pojav, se lahko odzovejo v realnem času in imajo s tem družbo pod nadzorom. Kar je bilo nekoč v domeni najmogočnejših obveščevalnih služb, ki so bile priklopljene na mednarodne komunikacijske vode, je danes že skomercializirano in prosto dostopno na trgu.

Kar lastnike družbenih omrežij dejansko zanima, je naša pozornost, ki jo lahko monetizirajo. Pred leti je za najspornejšo tehniko oglaševanja veljal product placement, po slovensko prikrito oglaševanje izdelka. To je tehnika oglaševanja, pri kateri so izdelki ali blagovne znamke vidno vključeni v vsebine, kot so filmi, televizijske oddaje, videospoti ali videoigre, pogosto na način, ki se zdi naraven ali del zgodbe. Tehnika umeščanja izdelka je sporna zaradi njenega vpliva na gledalca, ker njeno delovanje pogosto presega zavestno presojo. Vplivu se ne moremo ogniti, umakniti, sporočilo smo prisiljeni sprejeti, ko na primer najljubši junak v filmu pije neko pijačo.

Ta sporna komercialna tehnika je tisto, na čemer po novem družbena omrežja temeljijo in s čimer se vse bolj spaja tudi politika. Ko odpremo TikTok, morda sprva naletimo na reklamo za farmo piščancev v obliki skeča med mesarjem in inšpektorjem, ki se lovita po močvirju. A v naslednjem posnetku se pojavi simpatična Zala (mi vemo, da je to Zala Klopčič, ki dela za SDS), ki pleše na pesem, da se ji poraja vse več dvoma v novem letu. Smeji se, nagajiva je, pokaže tudi nekaj kože, v ozadju pa so nastavljeni napisi, o katerih dvomi: 50 : 50, hormonska kontracepcija in kariera pred družino … V naslednjem posnetku se šaljivo obregne ob nenavadna in tuja imena, s katerimi se pogosto danes v Sloveniji poimenujejo novorojenci, kot sta Liam, Inja …

Če nam je nastop simpatičen, se tako rekoč moramo tudi strinjati s tem, da so feministične vrednote zgolj levičarska propaganda in da je v Sloveniji preveč tujcev.

Lažne novice in manipulacije so vgrajene v delovanje družbenih omrežij, ker so v njih konflikt, neresnica in najbolj neverjetna informacija nagrajeni in spodbujeni.

Za širjenje manipulativnih sporočil, lažnih novic in kaosa neki »tuj« organizirani akter pravzaprav niti ni nujno potreben. Tudi v Evropi ali v Sloveniji so za marsikateri viralni pojav krivi plačanci, pri nas pravimo, da kaj prihaja iz kleti stranke SDS na Trstenjakovi ulici v Ljubljani. A verjetno je resnica veliko banalnejša: lažne novice in manipulacije so vgrajene v delovanje družbenih omrežij, ker so v njih konflikt, neresnica in najneverjetnejša informacija nagrajeni in spodbujeni. X na primer po novem nekaterim uporabnikom plačuje za najbolj viralne objave. Več ko je komentarjev, širši ko je doseg, več avtor zasluži. Ta surova bitka za oglede ima zato povsem komercialne motive, kjer pridejo nenavadne, neresnične, senzacionalistične informacije na prvo mesto.

Filozofinja Renata Salecl v knjigi Strast do nevednosti navaja raziskavo antropologov Michaela Banga Petersena, Mathiasa Osmundsena in Kevina Arceneauxa, ki so med epidemijo ugotavljali motive ljudi za širjenje lažnih novic, teorij zarote in politično motiviranih napadov. Pogovori z akterji so razkrili, da razpečevalci teh lažnivih novic tudi sami niso verjeli v resničnost zgodb, ki so jih širili, zanje je bilo bolj pomembno, da izzovejo reakcijo, običajno jezo. Nekateri pa so celo priznali, da uživajo v kaosu, ki ga ustvarjajo. Številni so celo sanjarili o naravni nesreči, v kateri bi umrla večina človeštva, da bi lahko majhna skupina začela znova.

Nova družbena omrežja, ki vse manj temeljijo na racionalni, argumentirani debati, ampak na čustveno posredovani komunikaciji, postajajo ena največjih ideoloških manipulacij. Ideologija deluje najbolje tedaj, so ponavljali misleci iz znane nemške frankfurtske šole, ustanovljene po drugi svetovni vojni, ko se ta ne predstavlja kot ideologija. Spraševali so se, zakaj je pri ljudeh odpovedala najosnovnejša kritična presoja. Njihov odgovor je bil, da so jih zaslepili. Ideologija je najmočnejša tedaj, ko se skrije za tančico očitne samoumevnosti. Ko se neke vrednote in norme kažejo kot naravne, nevtralne, samoumevne. S čimer ideologija deluje toliko bolj učinkovito prav zato, ker se ne razkriva več kot ideologija, so sklenili. In danes to funkcijo opravljajo družbena omrežja, ki na prvi pogled delujejo kot najbolj avtentični, morda celo demokratični izraz ljudske volje.

Epilog

Smo obsojeni na propad? Filozof in programer Filip Dobranič Muki pravi, da smo se znašli v »clusterfucku«, po slovensko v neredu brez primere: »Ampak kaj pa smo pričakovali, če smo kritično infrastrukturo, naše komunikacijske kanale, prenesli na socialna omrežja? Kaj pa smo pričakovali, da se bo zgodilo, ko smo začeli demokracijo voditi po Facebooku?«

Po tistem, ko so romunski volivci izvedeli za manipulacijo, potem ko je bilo že vse to mimo, ko se je zdelo, da je javnost dobila svojo lekcijo in se nekaj naučila, so romunski novinarji s spletnega portala Recorder ta teden s pomočjo ITstrokovnjaka ustvarili novega izmišljenega kandidata, predsednika romunske vlade Vasileja Iona. In kaj se je zgodilo? Zgodba se je ponovila. TikTok so namreč preplavili s slogani: »Volite Vasileja Iona! Kandidat obljublja tistim, ki ga volijo, po dva kilograma zlata.« Njihov video je v zgolj dveh urah dosegel milijon ogledov. Zelo jasno se je pokazalo, da bi enkrat že zmanipulirani volivci lahko izbrali tudi zgolj namišljenega kandidata z najbolj norimi idejami.