Davčna oaza za menedžerje?

Eden najpomembnejših projektov Socialnih demokratov, ki zadeva ekonomsko demokracijo in ki ga njihov predsednik Matjaž Han napoveduje že vsaj dve leti, je pravičnejša udeležba delavcev pri dobičku. Na gospodarskem ministrstvu so prepričani, da bi širša udeležba delavcev pri dobičku rešila marsikatero slovensko težavo: recimo, kot so pojasnili, delavci bi bili tako v službi bolj motivirani in zadovoljnejši. »Ko delavci vedo, da bodo nagrajeni za svoj trud in prispevek k uspehu podjetja, se počutijo bolj motivirane, da izkažejo visoko delovno uspešnost in si prizadevajo za doseganje ciljev podjetja,« so pojasnili. In pa: »Delavci, ki imajo možnost sodelovati pri dobičku, razvijejo tudi večjo pripadnost podjetju.«

Delitev dobička med zaposlene se seveda sliši lepo. Poleg zadovoljstva zaposlenih naj bi tako povečali tudi stabilnost zaposlovanja, družbeno premoženje bi se enakopravneje delilo, to pa bi vodilo do večje socialne kohezije. Ker delavce »občutek lastništva nad uspehom in nagrada za njihovo delo poveže z organizacijo ter spodbuja dolgoročno zavezanost in lojalnost podjetju«. Udeležba delavcev pri dobičku spodbuja tudi rast produktivnosti in kakovosti dela. Če delavci vedo, da bodo dobili del dobička, si menda še bolj prizadevajo za izboljšanje procesov, zavzeteje naj bi iskali načine za povečanje učinkovitosti, to pa vodi k boljšim rezultatom in večji konkurenčnosti podjetja ter pridobivanju novega investicijskega kapitala.

Nasploh bi bilo vse boljše. Vsaj v teoriji. »Ko bo ta zakon zaživel, bo mogoče na urejen način nekatere zaposlene nagrajevati z delom dobička in z delniškimi opcijami. S tem lahko najboljša podjetja obdržijo najbolj nadarjene zaposlene,« je Han januarja povedal v intervjuju za Mladino. V praksi pa rešitev, ki so jo v ta namen dve leti pripravljali na gospodarskem ministrstvu in ki se imenuje novela zakona o udeležbi delavcev pri dobičku, zbuja sume, da je pisana na kožo menedžerjem, saj bi si ti lahko na tej podlagi nagrade izplačevali po znižani davčni stopnji in brez plačila prispevkov za zdravstveni in pokojninski sistem. Tako bi lahko delodajalske organizacije skozi stranska vrata dosegle oba svoja velika cilja – prvi je uzakonitev socialne kapice, drugi davčna razbremenitev menedžerskih plač.

Delavci so v Sloveniji že zdaj lahko nagrajeni z dobički ali delnicami, je pa res, da je zanimanja za tovrstno obliko ekonomske demokracije malo. Po podatkih finančne uprave je od leta 2014 do 2021 v povprečju le osem podjetij svojim zaposlenim izplačalo del dobička, v povprečju zgolj 641 delavcev pa je prejelo neto 185 evrov nagrade. Na leto. Zakaj je zanimanje za delitev dobička med zaposlene tako majhno, ni skrivnost. Če podjetje dobiček razdeli med zaposlene, mora z izplačilom počakati vsaj tri leta, da je to oproščeno davkov in prispevkov. Če pa se dobiček izplača takoj, se znesek všteje v osnovo za obračun dohodnine, od njega pa se plačajo tudi vsi prispevki za socialno varnost. To pomeni, da z davčnega vidika ni razlike med izplačilom dobička in drugimi oblikami nagrad.

Na gospodarskem ministrstvu zato želijo izplačila dobičkov spodbuditi z drugačno davčno obravnavo. Predlagajo, kot so pojasnili v odgovoru, da bi bil izplačani dobiček obdavčen po enotni, 25-odstotni stopnji, kot da gre za dohodek iz kapitala, zanj pa se tudi ne bi plačali socialni prispevki. Delavci sicer niso dejansko lastniki kapitala, da bi bili do tega upravičeni, lahko pa bi se domnevalo, da so nekakšen človeški kapital: »Želimo rešitev, ki bo delavcem omogočila hitro in enostavno izplačilo deleža pri dobičku, ki bo z vidika davkov dokončno obdavčen in tako ne bo podlaga za dohodnino. Enako kot to velja za finančni kapital … S tem želimo narediti korak v smeri izenačitev davčne obravnave človeškega in finančnega kapitala,« pravijo, s čimer bi v podjetjih povečali motivacijo in produktivnost.

S predlogom SD bi delodajalske organizacije skozi stranska vrata dosegle oba svoja velika cilja, eden je uzakonitev socialne kapice, drugi pa davčna razbremenitev menedžerskih plač.

Načeloma je taka rešitev zelo socialdemokratska, toda največje koristi od nje ne bodo imeli delavci, katerih osebni dohodki so v povprečju obdavčeni s 26 odstotki, ampak menedžerji, ki za letne osebne dohodke (davčna osnova), višje od 51 tisoč evrov bruto, plačujejo 39 odstotkov davka, za dohodke, višje od 74 tisoč evrov bruto, pa 50 odstotkov davka. Vsi zaposleni z menedžerji vred naj bi namreč dobili enak odstotni delež nagrade glede na plače, a bi bil neto izplen za poslovodstvo seveda večji. Na gospodarskem ministrstvu sicer vztrajajo, da to ni davčna oaza za najbogatejše, in poudarjajo, da do izplačil dobička ne bodo upravičeni menedžerji, katerih nagrade so vezane na uspešnost poslovanja. Toda v osnutku zakona so številne izmed teh varovalk umanjkale, podjetja bi lahko tako izplačala tretjino celotnega dobička, neto plače bi se lahko zvišale do 20 odstotkov, teh bonitet pa bi bili deležni tudi lastniki kapitala z deležem lastništva do 25 odstotkov.

Ker bi to za državo prineslo tudi velik izpad davčnih dohodkov, se na finančnem ministrstvu s Hanovimi predlogi za zdaj ne strinjajo. Nasprotujejo temu, da bi se izplačani dobički obravnavali kot dobiček iz (človeškega) kapitala, po njihovem mnenju bi se morali še naprej obravnavati kot dohodek iz dela, od katerega se plačujejo dohodnina in socialni prispevki. Predlagajo drugačno rešitev – da bi bila z dohodnino in prispevki obremenjena polovica nagrade. Poleg tega želijo v zakon vstaviti tudi nekaj protimenedžerskih varovalk: najvišji letni znesek, ki bi ga tako lahko prejeli zaposleni, naj se omeji na 5000 evrov, do izplačila pa ne bi smeli biti upravičeni lastniki z več kot desetodstotnim deležem. Zaradi teh različnih mnenj je zakon zdaj blokiran oziroma kot so sporočili z gospodarskega ministrstva: »Predlog zakona želimo pred javno obravnavo uskladiti z ministrstvom za finance, s katerim smo doslej opravili več širokih vsebinskih razprav o rešitvah v zakonu. V zadnjem obdobju smo se zato na ministrstvu skupaj s kolegi z ministrstva za finance intenzivno ukvarjali z dopolnjeno verzijo zakona, ki bi bil medresorsko usklajen in sprejemljiv tudi za vse ključne deležnike. Žal trenutno še ne moremo natančno napovedati časovnice naslednjih korakov, potrebnih za novelacijo trenutno veljavnega zakona, saj je odvisna od medresorske uskladitve in pridobitve soglasja socialnih partnerjev.«

Do teh rešitev SD so zadržani tudi v koaliciji. V Levici so recimo prepričani, da je boljša pot do večje vključenosti zaposlenih nov zakon o lastniških zadrugah delavcev, ki je zdaj prav tako v fazi medresorskega usklajevanja. Na podlagi rešitve iz tega zakona bi lahko zaposleni postali solastniki podjetij prek zadruge, pri čemer bi bil ta tip lastništva omejen le na zaposlene. »Slovenija se bo v prihodnjih desetih letih soočila z drugim valom prenosa lastništva. V prihodnjih desetih letih po podatkih raziskave Univerze v Ljubljani namreč 39,5 odstotka lastnikov malih in srednje velikih podjetij predvideva umik iz lastništva. Kar 55 odstotkov lastnikov teh podjetij je namreč starih 56 let ali več. Še več, kar 65,8 odstotka malih in srednje velikih podjetij nima vzpostavljenega načrta za lastniško nasledstvo. Glede na to, da je samo devet odstotkov potomcev lastnikov zainteresiranih za prevzem podjetja, je možnost prodaje podjetja zaposlenim odlična priložnost za ta podjetja in za izzive staranja prebivalstva,« so odgovorili z ministrstva za solidarno prihodnost.

V SD očitno še naprej verjamejo v lastnike in menedžerje ter dobičke, v Levici pa so prepričani, da je osredotočanje na dobiček napačno.

V Levici želijo tako številnim lastnikom podjetij omogočiti model za nasledstvo, po katerem delavcem za vstop v lastništvo ne bo treba porabiti prihrankov, saj bodo lastništvo pridobili »s svojim delom in pripadnostjo podjetju«. V SD očitno še naprej verjamejo v lastnike in menedžerje ter dobičke, v Levici pa so prepričani, da je osredotočanje na dobičke napačno. Po njihovem mnenju so predvsem zunanji lastniki preveč osredotočeni na dobičke in premalo na rast podjetij, na blaginjo zaposlenih in lokalnega okolja. Tudi v Levici poudarjajo, da bi lahko nov režim lastniki oziroma menedžerji izkoristili zgolj za »davčno optimizacijo« lastnih dohodkov.