Ana Maraž / Ilustratorka, ki išče bistvo v izčiščenosti in poenostavljanju

Z ilustracijami za Protideževno juho, pravljico otroške in mladinske pisateljice Majde Koren, je navdušila žirijo letošnjega 61. mednarodnega sejma otroških knjig v Bologni, ki je delo izbrala za svetovno razstavo ilustracije, za kar se je potegovalo več kot 3500 ilustratork in ilustratorjev. Ilustratorsko-pisateljska ustvarjalna naveza je sicer za slikanico, ki jo je Društvo bralna značka letos razdelilo 24 tisoč prvošolcem, oktobra prejela še nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, na Valu 202 pa sta bili izbrani celo za imeni tedna.

Ilustratorka Ana Maraž (1985) je dela Majde Koren poznala že iz otroštva, predvsem njeno Malo pošast Mici, ki jo je občudovala v bratovem Cicibanu. Desetletja kasneje je svojima otrokoma z navdušenjem prebirala njeno slikanico Skuhaj mi pravljico! z odlično likovno opremo poljske ilustratorke Agate Dudek, zato se je z veseljem odzvala povabilu urednice založbe Sodobnost Jane Bauer. Protideževna juha jo je nemudoma pritegnila s svojo zgodbo, ki govori o dolgčasu in o tem, kako ga na kreativne načine premagati v družbi prijateljev, obenem pa najmlajše bralce uči štetja na prijeten način.

Pri ilustracijah za Protideževno juho je komisija nagrade Kristine Brenkove kot njihove odlike posebej poudarila premišljene kontraste v barvi in obliki, ročno izdelane grafične detajle ter izrezane barvne ploskve, ki učinkovito dopolnjujejo različne teksture. Rdeča nit njenega ustvarjanja so namreč prav razmerja med ploskovitostjo in linijo, velikostmi in detajli, zgoščenostjo in praznino. Vedno jo privlačijo kontrasti in odnosi med vsem naštetim. »Rada raziskujem, koliko stiliziranosti in poenostavitev si lahko privoščim, da nisem že preveč abstraktna in da so motivi še vedno prepoznavni,« pravi. »To iskanje razmerij, poenostavljanje in grafičnost me vedno znova fascinirajo.«

V svojem delu pravzaprav nenehno išče, kako bi prek izčiščenosti prišla do bistva. Čeprav najraje ustvarja v črno-beli kombinaciji, ni vsak projekt primeren za tak pristop. Zato si tudi pri barvnih ilustracijah navadno paleto precej omeji in se poskuša osredotočiti na primarne in sekundarne barve. Zadnja leta rada posega tudi po tehniki, ki jo imenuje »risanje s škarjami«, saj ji izrezovanje oblik omogoča drugačne linije kot pri risanju. Teh komponent se vselej loteva premišljeno, po drugi strani pa si pušča prostor za intuicijo.

Zadnja leta se najraje loteva knjižne ilustracije. Zelo ljube so ji zlasti likovne opreme pesniških zbirk, kjer je forma nekoliko bolj odprta in delo poteka drugače kot pri načrtovanju slikanice, kjer gre za več tehničnih priprav in odločitev. Rada ima prizore oblakov in neurij, pa povsem običajnih, a dragocenih in nepogrešljivih predmetov, kot so šalice in čajniki ter najrazličnejše ljubke vsakdanje drobnarije. Eden najdragocenejših vidikov ustvarjanja se ji zdi to, da je vedno prisoten element presenečenja, »vsakič se lahko odkrije nekaj novega, vznemirljivega, lepega. Absoluten poklon pa je, če to delo potem nagovori še nekoga in vzpostavi možnosti novih dialogov, svetov, pogledov in delo naprej živi svoje življenje neodvisno od mene.«

Ustvarjanje je bilo vedno pomemben del njenega življenja. Dobro se spominja, kako jih je nekega dne v vrtcu v domači Ajdovščini (zdaj z družino že več kot desetletje živi v Vipavi) obiskala umetnica Silva Karim, in kaj kmalu je začela obiskovati njen likovni atelje Metulj. »Nanj imam čudovite spomine in je gotovo imel velik vpliv, da sem se že tako zgodaj zaljubila v umetnost,« pravi. Neizbrisen pečat na njenem dojemanju zgodb so pustile tudi pravljice Svetlane Makarovič, predvsem v obliki radijskih iger, ki jim rada prisluhne še danes. »Ena mojih najljubših je zagotovo tudi rezijanska ljudska pripovedka Tri botre lisičice, katere zvočna igra ter ilustracije Ančke Gošnik Godec mi pomenijo nedotakljiv biser in pravcat slovenski zaklad, ki se ga nikoli ne naveličam.«

(Mlada) slovenska ilustratorska scena se ji zdi v odlični kondiciji, polna različnih pristopov in močnih likovnih izrazov. Pri tem doda, da je danes od ilustracije mogoče živeti, »žal pa ne moremo govoriti o nekih finančnih presežkih. Možnosti za ustvarjanje si mora vsak izboriti sam. Zaradi majhnosti trga, nizkih honorarjev in neštetih dejavnikov in specifik na tem področju gre za precej težak poklic, ki ga moraš imeti resnično rad, da v njem lahko vztrajaš.«