Ohraniti človečnost

Poskus vsakdanjosti, esejistični prvenec Anje Zag Golob, priča o pomembnosti drobcev vsakdana, ki nas delajo ljudi

Poskus vsakdanjosti (samozaložba, 2024) je njen prozni prvenec. Nikakor pa ne njena prva knjiga. Pesnica, urednica, kolumnistka in prevajalka Anja Zag Golob (1976), ki že dobro desetletje vodi tudi stripovsko založbo VigeVageKnjige, s strastjo in pozornostjo, predano risoromanu, je doslej izdala pet pesniških zbirk. Dvakrat je prejela Jenkovo nagrado za najboljšo pesniško zbirko, eno najuglednejših literarnih nagrad pri nas, poleg tega je bila nagrajena še s kritiškim sitom, ki ga podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov. Skratka, brez nenehno razvijajoče se poetike Anje Zag Golob si danes sodobno slovensko pesniško krajino težko predstavljamo.

Tokrat pa se je prvič lotila proze in izdala zbirko esejev. Ti v resnici niti niso pravi pravcati eseji – kot pravi avtorica, gre bolj za proste spise. Proza ji sicer ni tuja, saj je dobro desetletje pisala odrske kritike za časnik Večer, poleg tega je avtorica številnih radijskih kolumn. Tokrat je bila zanjo proza povsem logično nadaljevanje pesniškega izraza, ni je posebej načrtovala, prišla je sama od sebe. Morda tudi zaradi občutka, da njena zadnja pesniška zbirka z naslovom watson (samozaložba, 2023), konceptualno zasnovano pesniško dejanje, zgrajeno okrog omnipotentne metafore psa, ni naletela na odziv v širši javnosti. Po formi prostega spisa je pravzaprav segla tudi zato, ker se ji je zdela dokaj podobna poeziji, le dostopnejša. Tako ne preseneča, da se v njej še vedno prepozna avtoričina poetična pisava, izjavljalna drža in metafore, le da so te podane bolj razvezano in zračno.

Enajst prostih spisov na 113 straneh najbolj poenostavljeno govori o poljskem režiserju Krzysztofu Kieślowskem in njegovem filmu Tri barve: Modra (Trois couleurs: Bleu, 1993), o kulturi in beograjskem kafiču s povednim imenom Kultura, o kultni jugoslovanski skupini Ekaterina Velika (EKV), čaju in restani rpici oziroma praženem krompirju, pa o poeziji, pismih (takih, napisanih na roko) in znamenitem kölnskem koncertu legendarnega ameriškega pianista Keitha Jarretta, o vlakih, knjigarnah in enem čisto specifičnem drevesu.

Poskus vsakdanjosti je tih, a odzvanjajoč poziv k uporu v tem surovo matematiziranem, konzumeristično naravnanem svetu, z vsakim dnem bolj slečenim vsega, kar ne služi kapitalu.

Anja Zag Golob je v knjigi premišljevala o tistih drobnih koščkih, ki sestavljajo kompleksen mozaik polnega in osmišljenega bivanja. Med epidemijo covid-19 so se ji namreč zamajale temeljne koordinate, ki jih je poprej v intimni sferi svojega sveta imela za popolnoma samoumevne. Gre za drobce vsakdana, tiste navidez majhne, a ključne elemente, ki življenje, kot se ji ga zdi vredno živeti, sestavljajo v smiselno, večplastno celoto. »Ko se je zgodila epidemija, nenadoma nisem več imela dostopa do njih. Tudi če so (še) bili tam, mi niso bili dosegljivi, ker se je realnost tako spremenila,« pravi avtorica. »Zdelo se mi je, da so postali tuji, odmaknjeni, da mi polzijo skozi prste. In resno me je začelo skrbeti, kaj to zdaj pomeni zame – se bo celo moje življenje spremenilo? Se bom jaz spremenila?« In premagal jo je občutek, da je te drobce treba ohraniti žive, se zanje boriti. In odločila se je odpraviti v boj z edinim orodjem, za katero ve, da ga obvlada – z besedo.

Eden teh dragocenih drobcev je denimo čaj. Čaj, ki je tudi simptom. V eseju, posvečenem temu toplemu napitku, avtorica med spomine na legendarno ljubljansko čajnico na Starem trgu 3, katere zaprtje je v mestno tkivo zarezalo nezaceljivo rano, vtke refleksijo o pomembnosti – ne le pomembnosti, ključnosti! – prostorov, ki nas delajo ljudi, malih opomnikov, ki ohranjajo naš humanizem in pri tem niso primarno namenjeni generiranju dobička. »Čajnice človeštvu za preživetje niso nujno potrebne, nujno potrebne pa so manjšini, tistim, ki cenimo užitek ob skodelici čaja, ko se svet ustavi in smo lahko za tiste tri šalčke, kolikor ponavadi obsega en čajnik, sami s seboj. To je čas, iztrgan iz šap izključno dobičkonosne agende, ki nas ima sicer v pesti – in točno to se ne izide. Kapitalizem ne prenese, da kdo uživa za drobiž,« zapiše v eseju. Anja Zag Golob pravi, da je že to, da se človek lahko za tiste pol ure, ko preprosto pije čaj, iztakne iz časa in ni koristen nikomur, razen sebi in svoji človečnosti, »pravzaprav revolucionarna gesta, dejanje upora. Mislim, da je nujno, da ostanemo ljudje. Drugače nimamo ničesar več.«

Eseja EKV o glasbi enigmatične beograjske rock skupine Ekaterina Velika ter Kölnski koncert o enem najbolj notoričnih jazzovskih koncertov v zgodovini povezuje pristno navdušenje in čudenje nad močjo glasbe, nad strastjo in magijo, ki jo ta vsebuje, nad tistimi presežki umetnosti, ko se improvizira, ko se vse poklopi in proizvede nekaj neprekosljivega, transcendentnega. »Kdo so bili ti mladi ljudje, ki so hodili na te koncerte, ki so se guncali ob teh komadih, se zaljubljali v teh dvoranah, medtem ko so na odru glasbenica in trije glasbeniki iz praznega zraka delali čisto magijo? Kje so zdaj? V kaj so verjeli, česa so se veselili, kaj so oni slišali v tej muziki? Če je o muziki smiselno pisati, je po mojem mnenju to zato, da bi se približali – njim in tej prvinski atmosferi, ki je naš obubožani čas ni več sposoben ne razumeti ne vzeti nase, proizvesti pa niti v ideji,« razmišlja.

V spisu Poezija avtorica problematizira položaj te literarne zvrsti in umetnosti v današnjem svetu, kjer obstoječa ekonomska ureditev povprečnega človeka sili v boj za golo preživetje in iz njegovega življenja izrinja kulturo, ki je postala luksuz peščice bolje situiranih. Z možnostjo dostopa mu odvzema tudi možnost razumevanja. »Zdi se, kot da povprečnega Slovenca ali Slovenke transcendenca ne le ne zanima več, temveč da se potencialne želje po njej celo sramujeta, se ji posmehujeta in jo zaničujeta,« zapiše.

»Umetnost obstaja, ker je sposobna pretvoriti najobičajnejši pesek v 3106-karatni diamant.«

 – Anja Zag Golob

Še posebej ganljiv in izrazito oseben je esej o restani rpici, avtoričini neusahljivi ljubezni do praženega krompirja, s katerim povezuje občutek sreče. Ta najverjetneje izvira iz spominov na pomfri, ki ji ga je v otroštvu z zvrhano mero ljubezni pripravljala stara mama, bica. Bica ni skrbela le za to, da je bil vnučkin želodec vselej poln, s to navidez majhno gesto je nesebično razdajala svojo ljubezen, ne da bi pričakovala karkoli v zameno. »Hrano zares dobro – tako dobro, da si jo zapomniš za vse življenje –, verjetno vsaj toliko kot ravno prav soli, v bistvu naredijo čustva, spletena med ljudmi okrog nje,« zapiše. »Bica pomfrija sploh ni jedla. V taki na videz drobni gesti čiste gratuitivnosti se skriva toliko ljubezni. Kot otrok seveda misliš, da ti pomfri kar pripada, in merska enota truda, vloženega v njegovo pripravo, se ti zdi povsem samoumevna.« A – kot ugotavlja avtorica, takšne geste in nesebično razdajanje ljubezni niso bile ob rojstvu pripisane kar vsakomur in tudi skozi dolgo in vijugasto pot življenja nanje naletiš le še redkokdaj.

Zbirka prostih spisov Poskus vsakdanjosti nas tako opomni, da je življenje sestavljeno iz številnih malih, navidez nepomembnih drobcev, ki so naše pribežališče in zatočišče, drobcev, ki naš vse bolj grob in prazen vsakdan polnijo s človečnostjo. Je tih, a odzvanjajoč poziv k uporu v tem surovo matematiziranem, konzumeristično naravnanem svetu, z vsakim dnem bolj slečenim vsega pristnega in spontanega, vsega, kar ne služi kapitalu. V svetu, ki iz svojega vokabularja izrinja kulturo, ki ni več vrednota, pač pa »nepotreben luksuz, s katerim se zapravlja državni denar«. O svetu, ki poseka mogočno drevo pred ljubljansko Dramo in s tem podre še zadnje koščke upanja in iluzije o boljšem, pravičnejšem, bolj človeškem jutri. Je poziv k temu, naj se le usedemo v bližnjo čajnico, obiščemo knjigarno, odpremo pesniško zbirko na naključni strani in se prepustimo poeziji. Ali, kot zapiše Anja Zag Golob v enem izmed spisov: »Umetnost obstaja, ker je sposobna pretvoriti najobičajnejši pesek v 3106-karatni diamant. Mi ljudje ne moremo živeti brez upanja. Zato izpolnjujemo loto listke in gledamo nogometne tekme. Umetnost kaže, da je mogoče.«

Zbirka esejev:
Anja Golob: Poskus vsakdanjosti
Založba: samozaložba, 2024
Cena: 28 EUR

Knjigo je mogoče naročiti na spletni strani Anje Zag Golob >>