Dacho: Indeks

+ + + +

Prvenec Daria Nožića Serinija, izdan dva tedna po debiju kolega Tunje, na nekaj mestih v spomin prikliče pisatelja Jepa Gambardello iz Sorrentinovega filma Velika lepota (2013); mož se v zrelih letih distancira od rimskega hedonizma in se prepusti reminiscencam na pravo ljubezen, ki jo je užil enkrat in nikoli več. Tudi Dacho se deloma odpoveduje personi žurerske beštije in v ospredje postavlja subjekt, ki brska po spominu in nekaj išče, morda sledi doživetij, nanj delujočih podobno »k prvi acid«. Senzualni singel Anglosax, ena najlepših domačih skladb leta 2024, kar kliče k večkratnemu zaporednemu poslušanju, saj mojstrsko ujame niansirano melanholijo, ki jo sproža hrepenenje po ponovitvi neponovljivega.

Indeks oznanja konec neke dobe, vrnitev na točko nič v leto 2015, ko je s Tunjo in Adamom Mulalićem pod imenom Illusion Art le nekaj dni pred objavo prelomnega spota za Meduze izdal Seme Vesolnga, relativno starošolsko, še malce nerodno hiphop plato z nastavki za skupino značilne kamniške lirike, ki je vzcvetela na kasnejših izdajah. Kot pri Tunji tudi tu beate podpisuje Shao in se ponovno izkaže s svojo široko izraznostjo. Razpoloženje albuma je milejše, nasploh vedrejše v primerjavi z mračno, klubsko usmerjeno Tunjevo Kolajno, pa tudi daleč od sintetičnega trap minimalizma skupine Matter. Zaprašeni soulovski sempli, žametni klavirski akordi, žensko večglasje in drugi starošolski prijemi, ki zaznamujejo Shaove beate, albumu vdahnejo izrazito topel značaj (udarnejši podlagi za Laos in Rubikon je naklepal SunnySun, ki po dolgem času besno poprime za majk v »better cypherju« Rubikon, v katerem gostujeta še Tsujigiri in Tunja). Shaov prispevek je neprecenljiv, saj njegovi beati izvrstno dopolnjujejo Dachov flow.

Sočno besedišče in širok imaginarij, ki ju je izoblikoval v zadnjem desetletju, imata tokrat neko zrelejšo, neizogibno tudi nostalgično noto. Indeks učinkuje kot pogled v vzvratno ogledalo življenja. Prežet je s fragmenti formativnih spominov in epizod na Zikovi in drugih kamniških ulicah, z značilnimi zemljepisnimi aluzijami, nišnimi referencami na slovensko realnost in imeni iz (pop)kulture. Dacho z verzi streže v zanj značilno kriptični, asociativni maniri in skozi »zgodbe«, ki jih nikoli zares povsem ne razumemo, uspešno vzpostavi krhko ravnovesje med evokativno poetičnostjo in na prvi posluh morda nesmiselnim nakladanjem. Z bahaškimi verzi, kot je »en Biggie in en Pac je … In en Dačke,« v uverturi Voda in Omega, pa jasno izrazi tudi svoje ambicije. Z Indeksom se postavlja po robu karakterizaciji hipsterskega milenijskega raperja in se uspešno predstavlja kot klasik.