Krčenje brezplačne pravne pomoči?

Lojze N. je od svojega delodajalca junija lani prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Seveda je to njega in njegovo družino nemudoma pahnilo v finančno stisko, ni si mogel privoščiti odvetnika. A Slovenija ima za take primere sistem pomoči: gre za brezplačno pravno pomoč, ki je namenjena prav ljudem v taki stiski. Z odobreno brezplačno pravno pomočjo je prišel do odvetnika, v sodnem postopku, ki je sledil, pa je sodišče potrdilo, da je bila odpoved nezakonita, delodajalcu pa je naložilo izplačilo nadomestil plač in poravnavo socialnih prispevkov za čas do zakonite odpovedi. To je le eden od primerov s področja delovnega prava, ki kaže, kako pomemben je institut brezplačne pravne pomoči za ljudi, ki so finančno šibkejši. Vendar pa ima ta sistem, namenjen finančno in socialno šibkim, v praksi številne težave, nekateri prebivalci, ki te pomoči ne rabijo, ga tudi zlorabljajo.

Po neuradnih informacijah je zaradi določil, kako kdo lahko uveljavi brezplačno pravno pomoč, nekemu posamezniku uspelo uveljaviti pravico do te pomoči za pravdanje glede bazena, ki ga ima pred hišo. Nobenega dvoma ni, da gre za zlorabo tega sicer dobrega instituta in da je čas za prevetritev dostopa do te pomoči in preprečitev tovrstnih zlorab. Pa bo to naredila posebna delovna skupina, ki jo je 26. septembra imenovala vlada? Za zdaj ne kaže tako, saj naj bi se ukvarjala zgolj s tem, kako zmanjšati oziroma zamejiti stroške brezplačne pravne pomoči. Lani so namreč ti zrasli s 5,4 na kar 9,6 milijona evrov.

»Ker so narasli stroški sodnih postopkov, med katere sodijo tudi stroški za brezplačno pravno pomoč, je vlada ustanovila posebno delovno skupino, ki bo pripravila predlog zamejitve naraščanja proračunskih izdatkov iz tega naslova,« odgovarjajo s pravosodnega ministrstva, ki ga vodi Andreja Katič. V skupini je šest predstavnikov finančnega ministrstva, pet pravosodnega ministrstva (tudi državni sekretar Milan Brglez, ki skupino vodi) in le en predstavnik ministrstva za delo, čeprav gre pravzaprav za socialno pomoč.

Izdatki za brezplačno pravno pomoč so več let znašali okoli štiri milijone evrov, leta 2022 dosegli 5,4 milijona, lani pa 9,6 milijona. A ta skok se ni zgodil nepričakovano. Z aprilom 2023 so se namreč zvišala plačila odvetnikom za zastopanje po uradni dolžnosti s 50 na 100 odstotkov po odvetniški tarifi. Ta dvig je tik pred menjavo vlade maja 2022 sprožila skupina poslancev SDS, koalicija Roberta Goloba pa je predlog podprla in višja plačila odvetnikom namesto sprva predlaganega januarja 2024 uveljavila že aprila 2023. Posledično so se stroški za brezplačno pravno pomoč lani skoraj podvojili. Dvig plačil odvetnikom so takrat predlagatelji utemeljili tudi z opozorilom varuha človekovih pravic, češ da nudenje pravne pomoči upravičencem od odvetnikov zahteva več časa in dela.

Brezplačna pravna pomoč naj bi bila namenjena ljudem v socialni stiski, dejansko pa se je sistem v veliki meri izrodil. Tako država na primer po neuradnih informacijah daje denar tudi v sporu glede bazena.

Na finančnem ministrstvu Klemna Boštjančiča dodatnih pojasnil ne dajejo. Presenetljivi pa so odgovori najpristojnejšega pravosodnega ministrstva. Na vprašanja, ali imajo na voljo analizo primerov, tudi morebitnih anomalij, kot je pravdanje o bazenu, odgovarjajo, da to ni njihov namen: »Dodeljevanje brezplačne pravne pomoči je v pristojnosti sodstva, zato ministrstvo tudi nima podatkov in možnosti, da bi analizo izdelalo.« Odgovor je nenavaden, saj bi spremembe morale izhajati iz podrobne vsebinske analize primerov in s ciljem izboljšati sistem – ne pa z izhodiščnim ciljem zgolj znižati stroške.

Varuh človekovih pravic že leta poziva, da je treba dostopnost brezplačne pravne pomoči povečati. Tudi v lanskem poročilu posebej opozarja na »ljudi, ki iščejo brezplačno pravno pomoč, pa do nje niso upravičeni, ker ne izpolnjujejo zakonskih pogojev«. Stiske teh sistemsko spregledanih (tudi v celoti tujci) delno rešujejo nevladne organizacije, ki nudijo pravno pomoč. Veljavni zakon postavlja tri pogoje za pridobitev pomoči: mesečni dohodek prosilca oziroma povprečni dohodek na člana družine ne sme presegati dvakratnika osnovnega minimalnega dohodka, torej 969,76 evra, premoženje prosilca in njegove družine ne sme presegati 48-kratnika minimalnega dohodka, kar je zdaj 23.274,24 evra. Tretji pogoj je arbitraren, saj določa, da je pomoč lahko odobrena v zadevi, ki »ni očitno nerazumna« in katere pričakovani izid mora biti za prosilca ali njegovo družino »življenjskega pomena«. Po podatkih vrhovnega sodišča je v zadnjih letih odobrenih okrog 71 odstotkov vlog za brezplačno pravno pomoč, lani 12.768, leto prej 10.241.

Tudi vrhovno sodišče, ki vodi centralno evidenco in kamor so nas za vsebinske odgovore napotili z ministrstva, nima analize: »Iz naših vpisnikov ni mogoče pridobiti podatkov recimo o najvišji dodeljeni pomoči v posameznem primeru ali vrsti spora, ne razpolagamo s podatki o vsebini konkretnih primerov,« so odgovorili in nas napotili na prvostopenjska sodišča, ki dodeljujejo pomoč neposredno prosilcem, a dodali, da tudi vpisniki teh sodišč »verjetno niso zastavljeni tako, da bi omogočali preverjanje podatkov o konkretni vsebini«. Na vrhovnem sodišču so iz evidenc razbrali le, da je bilo v letih 2022 in 2023 skupaj izdanih 131 pravnomočnih odločb o vračilu prejete pomoči, a dodali, da nimajo podrobnejših podatkov, torej koliko teh vračil je bila posledica zmag na sodišču, izboljšanja finančnega položaja prejemnikov ali ugotovljenih zlorab pri odobritvi. Vrhovno sodišče si sicer že leta prizadeva, da se odločanje o brezplačni pravni pomoči s sodišč prenese na ministrstvo za delo: »Na ta način bi se lahko o tej pravici odločalo enako kot o ostalih socialnih pravicah, upravičencem bi se izdal vavčer za uveljavitev pomoči.«

Vlada se je odločila spremeniti sistem. Nima pa nobenih analiz in podatkov. Kako je to sploh mogoče?

Najpogosteje se brezplačna pravna pomoč nakaže odvetnikom za svetovanje in zastopanje pred sodiščem ali kot oprostitev plačila predujma za izvedenca ali izvršitelja. A morda današnjo naravo pravnih pomoči lahko razberemo iz tega, kar delajo na tem področju odvetniki. Po prejemkih iz naslova brezplačne pravne pomoči je bila lani z 207.723 evri na prvem mestu ljubljanska Odvetniška družba Kobentar, soustanoviteljev Petra Kobentarja in Katje Cuderman Trunkl, ki se pojavlja v več primerih. »Nakazilo smo prejeli v dobrih 100 primerih, večinoma kazenskopravnih. V nasprotju s splošnim prepričanjem, da imajo ’kriminalci’ denar, so naše izkušnje drugačne, saj ima večina odobreno brezplačno pravno pomoč,« je neposreden odvetnik Kobentar. Prek brezplačne pravne pomoči tako ta odvetniška družba zastopa na primer Saša Škvorca, o katerem je poročal Dnevnik oktobra letos v članku »Slovenec, ki je na Tenerifih sosede podil s sekiro in pral denar, trdi, da je grešni kozel«, in sicer v pritožbi na sodbo, s katero je Škvorc dobil štiri leta zapora, 3000 evrov denarne kazni in naloženo vračilo več kot 314 tisočakov nezakonito pridobljenega denarja. A za nekatere odvetniške družbe se zdi, kot bi se specializirali za te primere. Na lestvici prejemkov za brezplačno pravno pomoč omenjeni družbi sledijo soboški odvetnik Igor Weindorfer (ki je od države za zastopanje prek brezplačne pravne pomoči prejel 194.342 evrov), odvetniška družba Grošelj iz Trbovelj (153.384 evrov) ter odvetniki Branko Gvozdić iz Sežane (136.285 evrov), Marija Vrisk iz Krškega (105.474 evrov) in Andrej Pipuš iz Maribora (101.675 evrov).

Nobenega dvoma ni, da ima sistem anomalije, zaradi katerih je celoten sistem brezplačne pravne pomoči v veliki meri izrojen – a zakaj se vladni predstavniki ne želijo s tem ukvarjati? Kako se lahko problema lotevajo brez kakršnekoli analize? Iz izkušenj vemo, da bodo kratko spet potegnili tisti, ki si pomoč res zaslužijo, primeri zlorab pa bodo še naprej jezili javnost.