Telesni stražar

»To so ljudje, ki lahko postavijo ali odstavijo generalnega direktorja policije,« je bil neposreden naš sogovornik, ko je govoril o policistih, ki varujejo slovenske politike. A čeprav se zdijo besede pretirane, je v njih kar nekaj resnice. Ti telesni stražarji funkcionarjev namreč poznajo podrobnosti iz življenja marsikaterega politika. In to so tudi ljudje, ki so zakuhali prvo afero vladi Roberta Goloba. Zaradi napak pri varovanju Goloba in uhajanja zelo osebnih podatkov o premieru je že nekaj mesecev po imenovanju vlade prišlo do razdora znotraj stranke Gibanje Svoboda, na vrhuncu pa kar do odstopa notranje ministrice Tatjane Bobnar in menjave generalnega direktorja policije Boštjana Lindava, zoper premiera Goloba pa zato še vedno teče kazenski postopek. In prav ti policisti so spet osrednje osebe v sedanji aferi, ki je nastala ob nesoglasjih o varovanju tožilke Mateje Gončin, ki vodi pregon Kavaškega klana, ene izmed najmočnejših kriminalnih združb v Evropi. Zakaj se torej to dogaja in zakaj imajo lahko telesni stražarji javnih osebnosti tako moč?

Ko se je po volitvah 24. aprila 2022 vodja zmagovite stranke Gibanje Svoboda Robert Golob pripravljal na prevzem oblasti, je bil res novinec na slovenski politični sceni. A Golob ni naiven človek: vedel je, da prihaja na oblast po obdobju Janeza Janše, vedel je tudi, da so represivni organi še posebno »prestreljeni« s političnimi kadri SDS. Za pomoč se je obrnil na Miloša Njegoslava Milovića, nekdanjega člana specialne enote v policiji. Zakaj Milović? Morda zato, ker je bil vodja varnostne službe nekdanjega predsednika vlade, pokojnega Janeza Drnovška. Na podlagi njegovih nasvetov – Milović je sicer človek, ki hodi po robu zakona, trenutno je celo v zaporu – je Golob že ob svojem imenovanju začel preverjati možnosti, da bi njegovo varovanje in varovanje njegove družine uredili nekoliko drugače, podobno ureditvi varovanja Drnovška v 90. letih prejšnjega stoletja. Po nasvetih svojih svetovalcev je že takrat predlagal, da bi bilo njegovo varovanje izločeno iz policijskega centra za varovanje in zaščito, ki sicer skrbi za varovanje najvišjih političnih funkcionarjev in drugih predstavnikov države ter tujih državnikov ob uradnih obiskih Slovenije.

Golob se je želel izogniti temu, da bi njegovo zasebno življenje postalo »last« te policijske enote, ki tako kot celotna slovenska policija takrat ni zbujala zaupanja, glede na vse, kar je bila pripravljena storiti po naročilu funkcionarjev zadnje Janševe vlade. Zaradi nenehnih stikov med varovanim, njegovo družino in osebnimi stražarji je zaupanje pri tovrstnem osebnem varovanju izjemno pomembno. Ti policisti namreč nenadoma vedo vse podrobnosti iz zasebnega življenja varovanega. Vedo, s kom se druži, kakšni so njegovi odnosi v družini, poznajo njegove navade, njegov socialni krog.

Neredko varovana oseba do svojega telesnega stražarja razvije tudi pretirano občudovanje, včasih gre celo za odvisnost od te osebe, ki jo varuje in obvaruje.

Fotografija Goloba in enega izmed njegovih otrok med službeno potjo v Bruslju, ki se je pojavila v slovenskih medijih v času službene poti že konec junija 2022, je, kot je kasneje pojasnil sam, nezaupanje do policistov omenjene policijske enote le še poglobila. Mesec dni kasneje, 28. julija 2022, je zato vlada na predlog premiera sprejela uredbo o varovanju predsednika vlade in pristojnost za varovanje iz centra za varovanje in zaščito prenesla na generalni sekretariat vlade. V uredbi piše, da se za potrebe varovanja premiera in njegove družine v omenjeni vladni organ premesti potrebno število policistk in policistov. Šlo je za policiste iz različnih policijskih enot, ne le iz enote »telesnih stražarjev«. Za vodjo službe pa ni bil izbran eden izmed »varnostnikov, pač pa je bil na to mesto imenovan Robert Kešpert, nekdanji policijski specialec.

Premierov mlinski kamen

Zakaj je vse to pomembno? Policija je zoper premiera pred dvema mesecema vložila kazensko ovadbo, ker da je od Tatjane Bobnar v času njenega vodenja notranjega ministrstva zahteval, da v policiji »nekdo izgubi službo«, če hoče ona obdržati svojo. Pred dvema tednoma se je moral glede tega zglasiti in pričati pred komisijo za preprečevanje korupcije. Omenjeni »nekdo«, ki naj bi izgubil službo, je po pričanju Bobnarjeve pred parlamentarno preiskovalno komisijo oktobra lani uslužbenec Martin Jazbec. Ta je že osmo leto direktor uprave za policijske specialnosti, pod katero sta do reorganizacije zadnje vlade Janeza Janše spadala tudi specialna enota in center za varovanje in zaščito, ki sta odtlej samostojni enoti. Zakaj bi v času vlade Mira Cerarja in generalnega direktorja policije z enim najdaljših stažev, Marjana Fanka, imenovani Jazbec zmotil premiera Goloba? Zakaj bi premier zahteval zamenjavo direktorja neke uprave, čeprav center za varovanje in zaščito, ki mu ne zaupa, sploh ni bil več v njegovi pristojnosti?

Podatkov o tem, da bi se Golob in Jazbec poznala, ni. So pa podatki o tem, da je bil Jazbec moteč za premierovega prvega varnostnika Roberta Kešperta. Ko je namreč decembra 2017 specialec in član Kešpertove »A-ekipe« Dean Marko Pretnar hudo pretepel svojo ženo, mu je Kešpertova ekipa stala ob strani in ga en dan skrivala pred policijo. Notranji nadzor je pokazal, da je to seveda v nasprotju s pravili, Jazbec kot vodja uprave za specialnosti pa je predlagal Kešpertovo izločitev iz specialne enote in premestitev v pisarno na generalno policijsko upravo. To se je tudi zgodilo. Sedanji vodja premierove varnostne službe je imel dejansko srečo, da zaradi pomoči svojemu kolegu ni izgubil službe, ampak je bil zgolj premeščen.

Politiki, zlasti karierni, večinoma vedo, da je treba imeti do varnostnikov oziroma telesnih stražarjev neko distanco.

A zakaj vse to navajamo? Da bi pokazali, kako nenavadno močne vezi nastanejo med varovancem in tistim, ki skrbi za njegovo varnost. Varovanci z različnimi potezami pogosto poskušajo svojemu telesnemu stražarju oziroma tistemu, ki skrbi za njihovo varnost, pokazati, da so v zameno za občutek varnosti pripravljeni storiti marsikaj. Sploh ko se jim zgodi kaj, kar jim odvzame občutek zasebnosti in varnosti. To se je Golobu tudi zgodilo, ko so se v medijih pojavile fotografije njegovega sina.

Tožilkin mlinski kamen

Tudi v osrčju sedanje afere, v kateri je kot osrednja oseba v oddaji Tarča na TV Slovenija nastopila tožilka specializiranega državnega tožilstva Mateja Gončin (zastopal jo je sicer odvetnik David Sluga), so spet policisti centra za varovanje in zaščito. In tudi tukaj je osrednji problem, da se varovanje ni izvajalo v skladu z zapovedmi osebnega, fizičnega varovanja.

Javnost je za težave pri izvajanju varovanja tožilke Gončin prvič izvedela marca letos, ko se je tožilka po devetih mesecih fizičnega varovanja temu odrekla. In sicer zato, ker so zamenjali ekipo varnostnikov, ki jo je dotlej varovala. Tožilka Gončin, ki zastopa državo na sojenju slovenski celici Kavaškega klana, zdaj trdi, da naj bi vodstvo centra za varovanje in zaščito prek posameznih varnostnikov nepooblaščeno o njej zbiralo podatke o njeni zasebnosti. Pa ne le o njej: podatke naj bi zbirali tudi o predsednici državnega zbora Urški Klakočar Zupančič, kar je v oddaji zatrjeval domnevni anonimni policist iz centra za varovanje in zaščito. Predsednica državnega zbora Klakočar Zupančič se je na informacijo, da naj bi o njej zbirali podatke iz zasebnega življenja, odzvala ravnodušno: »S čim naj bi se me pa pravzaprav diskreditiralo, ne razumem? Moje zasebno življenje je povsem običajno, peljem otroke v šolo, hodim v trgovino, čistim stanovanje, kdaj pa kdaj grem na kakšno pijačo s svojim socialnim krogom in to je to.« Predsednica državnega zbora je sicer že večkrat pohvalila svojo ekipo varnostnikov in celo dodala, da je z nekaterimi od njih razvila tudi »dobre, zelo osebne vezi«.

Politiki, zlasti karierni, večinoma vedo, da je treba imeti do varnostnikov oziroma telesnih stražarjev neko distanco – ne nazadnje politiki vedo, da so kot funkcionarji vezani na mandat in da jim bo na tem mestu prej ali slej sledil politik iz konkurenčne ali celo odkrito sovražne politične stranke. In kar se danes telesni stražar pogovarja z njimi o njihovih predhodnikih, se bo verjetno z njihovimi nasledniki pogovarjal o njih.

Kar se danes telesni stražar pogovarja s politiki o njihovih predhodnikih, se bo verjetno pogovarjal z njihovimi nasledniki o njih. Pa se tega varovanci res zavedajo?

A vseeno so ti telesni stražarji del njihovega življenja, tudi zasebnosti, zato nemalokrat te meje med varovancem in telesnim stražarjem nehote ali spontano padejo. Tudi predsednica državnega zbora na primer priznava, da je s svojimi telesnimi stražarji razvila osebne vezi.

Na tožilstvu in v sodstvu imajo izkušenj z osebnim varovanjem oziroma telesnimi stražarji bistveno manj. Zelo redko se zgodi, da ima kak tožilec ali tožilka fizično varovanje, kot ga je imela in ga ima spet tožilka Mateja Gončin. Po naših informacijah so tožilko varnostniki, torej policisti centra za varovanje in zaščito, v zadnjih mesecih seznanjali z različnimi informacijami, ki z varovanjem tožilke in nasploh z varovanimi osebami nimajo nobene zveze. »V nekem trenutku je postala nekakšna sindikalna zaupnica nekaterih varnostnikov, se ukvarjala z njihovimi dopusti, nadurami, premestitvami. Njena varnost in varnost njenih družinskih članov nista bili več v ospredju,« pojasnjuje vir iz tožilstva. Varnost očitno ni bila v ospredju tudi, ko se je tožilka Gončin sama od sebe odločila, da bo o stanju v omenjeni enoti pričala pred parlamentarno komisijo za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, ki jo vodi Nova Slovenija in ima v njej večino. Je šlo le za predanost in pravičnost tožilke Mateje Gončin? Ali za vzorec, ki smo ga pokazali že pri premieru Golobu, ko varovanec poskuša svojim osebnim stražarjem na različne načine pokazati, kako veliko mu pomeni dejstvo, da mu zagotavljajo občutek varnosti in zasebnosti?

A zaradi poročanja medijev in še zlasti obtožb, izrečenih v oddaji Tarča, je ta ponedeljek generalni direktor direktorata za policijo in druge varnostne naloge Dario Levačič predstavil podrobnosti o varovanju tožilke Gončin. Seveda se je Levačič izognil pojasnjevanju, kaj točno naj bi bilo narobe, dejstvo pa je, da so bili njeni varnostniki zamenjani, generalna policijska uprava pa je zaradi dogodkov pri tem varovanju že 4. marca letos uvedla tudi poseben nadzor nad delovanjem celotnega centra za varovanje in zaščito. Poročilo je generalna policijska uprava dobila konec avgusta. In kaj so ugotovili? Levačič je pojasnil, da so odkrili »individualne kršitve delovno pravne zakonodaje, uživanje alkohola in vožnje pod vplivom alkohola med delovnim časom, neupravičeno uporabo službenih vozil ter nepravilno obračunavanje delovnih ur in dodatkov. Ugotovljeni so bili tudi primeri odtekanja informaciji iz centra za varovanje in zaščito. Zaskrbljujoče je, da je varovana državna tožilka v zelo kratkem času prejela določene informacije, ki jih uslužbenci policije ne bi smeli posredovati. Odnosi so v tem primeru varovanja prešli v problematično osebno prijateljstvo z varovano osebo.«

Je celotna afera, ki jo gledamo danes, morda celo nasprotna: je morda odločitev vodstva policije, da izvede nadzor nad delom tožilkine nekdanje ekipe varnostnikov in nad delovanjem centra za varovanje in zaščito, razlog, da smo danes priča tej aferi? Bi bila razkritja domnevnega slabega dela nove ekipe policistov lahko tudi poskus preusmeritve pozornosti od ugotovitev nadzora?

Vrnimo se k izhodiščnemu vprašanju: kdo so torej ti ljudje, ki naj bi domnevno imeli moč, da »lahko kadarkoli postavijo ali odstavijo« prvega moža policije, s čimer eden izmed naših sogovornikov ponazarja vpliv teh telesnih stražarjev, na primer varnostnikov notranjega ministra? Da bi razumeli dejanski pomen te policijske enote in zakaj je tako posebna, smo se obrnili na nekaj zaupanja vrednih posameznikov iz vrst policije in tožilstva, ki so sicer želeli ostati anonimni. V tem trenutku namreč ne bi dobili »dovoljenja« za javno ocenjevanje razmer v policiji. A gre za ljudi, ki so se v naših preteklih poročanjih o dogajanju v policiji in tožilstvu izkazali za dobro obveščene in kakovostne sogovornike.

Kdo so ti varnostniki?

Center za varovanje in zaščito je – tako pri nas kot v tujini – ena izmed najbolj specifičnih enot v policiji, po tem primerljiva s specialno enoto. V Sloveniji je ta center organiziran kot zelo zaprta enota za ozko področje delovanja, v kateri so isti policisti po več desetletij. »Cele dneve delajo skupaj, tudi v prostem času se ne družijo veliko z ljudmi zunaj enote, ker je njihovo vsakodnevno delo tajno in o tem ne morejo kar prosto govoriti s komerkoli. Gre za zelo zaprt krog ljudi, v katerem drug o drugem ve izjemno veliko, preveč. In to sčasoma vodi v nasičenost, zamere in se vse skupaj prej ali slej izrodi,« nam je pojasnil izkušen policist. Prav zato naj bi v policiji že dolgo razpravljali o tem, da bi to delo policist lahko opravljal le določen čas, od tri do pet let, z možnostjo ene ponovitve, temu pa bi sledila nujna prerazporeditev na drugo delo. »S tem bi se ekipa ves čas spreminjala, osebnih zamer bi bilo manj in s tem boljše delovno okolje. Poleg tega policija tega kadra ne bi za vedno ’izgubila’ za druge policijske naloge, kot se to zgodi zdaj s premestitvijo v to ali pa kako drugo zaprto policijsko enoto.« Te enote imajo vedno znova problem: vzpostavi se namreč notranja hierarhija, notranja pravila, ki včasih mejijo na pravila sekt, pride tudi do poveličevanja posebne enote: »In potem se zgodi, da je nekdo član specialne enote ali pa enote za varovanje, nenadoma pa mu je izpod časti, da bi bil prerazporejen drugam, četudi v sektor kriminalistične policije.« V centru za varovanje naj bi bila danes povprečna starost varnostnikov okoli 50 let. »Od tega človeka pričakujemo, da bo s štirih metrov skakal na tla ali pa po steni splezal v drugo nadstropje, vlomil skozi okno. Verjetno je samo po sebi razumljivo, da so te stvari pri 45 ali 50 letih precej težje kot pa pri 25 ali 30 letih starosti,« poudarja eden izmed naših sogovornikov.

In ne samo, da vedo vse drug o drugem, izjemno veliko vedo tudi o zasebnem življenju ljudi, ki jih varujejo. In sicer zato, ker jih spremljajo na vsakem koraku. Policisti iz centra za varovanje in zaščito varujejo predsednici države in državnega zbora, vse ministre in ministrice, predsednika vrhovnega in ustavnega sodišča, generalno državno tožilko, direktorja Sove, generalnega direktorja policije, varuha človekovih pravic – in v nekaterih primerih tudi družinske člane naštetih. Poleg tega varujejo, kadar je to potrebno, tudi druge funkcionarje, sodnike in tožilce – na primer že omenjeno tožilko Matejo Gončin. Varovali so tudi vse njihove predhodnike in poleg tega tudi visoke tuje politične goste.

Osebni stražarji in varovane osebe res veliko časa preživijo skupaj. In zato odnosi pogosto med njimi postanejo neprofesionalni in tudi preveč domači. Med varnostnikom in varovano osebo se nemalokrat spletejo prijateljske vezi in odnosi. A ob tem je treba vedeti, da so nekatere vezi pristne, nekatere so take samo na eni strani, na primer pri varovani osebi. A ne gre zgolj za to: neredko varovana oseba do svojega telesnega stražarja razvije tudi pretirano občudovanje, včasih gre celo za odvisnost od te osebe, ki jo varuje in obvaruje. Temu se ne gre toliko čuditi, pravi eden od naših sogovornikov: gre za osebe, ki poosebljajo varnost, in pri varovanih osebah zato sprožajo občutek varnosti, ki je eden prijetnejših občutkov.

Že v spletnem iskalniku lahko z nekaj gesli najdemo, kako pogosto je, da varovana oseba in telesni stražar razvijeta več kot le profesionalno vez. Kim Kardashian, Jennifer Lopez, Heidi Klum, Scarlett Johansson, Britney Spears, Amy Winehouse so bile vse v razmerjih s svojimi osebnimi stražarji. Pamela Anderson se je s svojim telesnim stražarjem celo poročila, enako tudi monaška princesa Stephanie in igralka Elizabeth Taylor. Pevec Ed Sheeran in njegov varnostnik sta postala najboljša prijatelja, nekdanji varnostnik ruskega predsednika Vladimirja Putina Aleksej Djumin pa se omenja celo kot eden izmed njegovih naslednikov na čelu Rusije.

Osebni stražarji in varovane osebe res veliko časa preživijo skupaj. In zato odnosi med njimi pogosto postanejo neprofesionalni in tudi preveč domači.

Gre torej za zelo občutljivo funkcijo policije, ki zahteva izjemno profesionalnost policistov ter tudi zelo visoke etične standarde. Vrnimo se k državnemu zboru. Ko so v ponedeljek poslanci spraševali predsednika vlade Goloba o tem, zakaj sam ni zahteval ureditve razmer na centru za varovanje in zaščito, saj sedaj trdi, da se je izkazalo, da je imel prav že od začetka prevzema funkcije, jim je odgovoril takole: »Če me sprašujete, zakaj nisem ukrepal in se še naprej vtikal v delo policije, je to zato, ker sem v preiskavi, ker sem poskušal to narediti enkrat. In ne, po tistem se ne vtikam in ne sprašujem niti ministra, ker je to naloga ministra.«

Dejansko se sliši prepričljivo. A treba se je spomniti, kdo je postal minister po razrešitvi Tatjane Bobnar, in predvsem, kdo je postal direktor policije. »Policija je vedno bila in bo organ, ki ima vpogled v marsikaj, v bolj ali manj vse. Zato je toliko bolj nujno, da so v vodstvih posameznih enot in policije profesionalni in odgovorni ljudje, ki znajo s tem delati, ne pa da to izkoriščajo za lastne potrebe ali potrebe drugih,« opozarja visoki tožilski funkcionar. Senad Jušić je generalni direktor policije, nad katerim visi zelo nedvoumen dvom o tem, ali sploh izpolnjuje zakonske pogoje za zasedbo položaja. Je policist, ki je imel v času prejšnje vlade ves čas zelo visoko plačo, čeprav ni opravljal vodstvenih nalog. Njegova plača naj bi bila visoka zaradi nepravilnosti pri evidentiranju dodatka za pripravljenost v času epidemije, kar sicer preiskuje posebni oddelek specializiranega državnega tožilstva. Poleg tega naj bi po nareku politike pripravljal uradne dokumente in tudi spisal neutemeljen predlog opozorila pred redno odpovedjo delovnega razmerja za nekdanjega vodjo uprave kriminalistične policije in pomočnika direktorja nacionalnega preiskovalnega urada Davida Antoloviča. A to še ni vse. Že leta 2014 se je Jušić znašel v nenavadni vlogi pri zasegu 200 kilogramov kokaina. Zaradi nepravilnosti v nekem drugem »poslu z drogo« naj bi bil leta 1995 premeščen na postajo mejne policije Škofije in bil iz policista, ki je deloval v mobilni kriminalistični enoti, degradiran v varuha meje. Gre torej za policista, ki ima dvomljivo kariero, na položaj direktorja policije je prišel z milo rečeno napihnjenimi delovnimi izkušnjami na vodilnih mestih. Lahko tako vprašljiv direktor uveljavi visoke standarde in etiko v policiji in predvsem v njenih najobčutljivejših enotah? Mar ni razpad v tako občutljivi enoti, kot je center za varovanje in zaščito, tudi posledica dejstva, da policijo (spet) vodi nekdo, ki nima temeljnih moralnih in etičnih standardov?

Policija je res represiven aparat, ki lahko poseže v človekove pravice javnosti in posameznikov, kar smo lahko videli v času zadnje Janševe vlade. A enako nevarno je, če policija ne čuti avtoritete na vrhu svoje organizacije. Sledi razpad sistema. In v tem razpadanju ni mogoče več ločiti, kdo je dober ali slab, kdo dela za javnost ali zase, kdo zgolj opravlja in tračari in kdo zlorablja svojo funkcijo, kdo se gre politikantske igrice in komu je dejansko pomemben javni interes. Brez visoko profesionalnih posameznikov z visoko integriteto je represiven organ zelo hitro tako problematičen kot takrat, ko ga za politične namene zlorabljajo avtoritarni funkcionarji. Golob ni enak kot Janša, a rezultat pri upravljanju represivne sile je na koncu lahko hitro zelo podoben.