V SDS napovedujejo sojenja, čistke in odpuščanja

Hegel je nekoč zapisal, da se zgodovina rada ponavlja, Marx pa je kasneje pripomnil, da najprej kot tragedija, naslednjič kot farsa. Ko je Janez Janša skupaj s podporniki prejšnji teden že drugič zasedel Prešernovo ulico pred celjskim sodiščem, kjer poteka sojenje zoper njega o zadevi Trenta, je bil z mislimi nekje povsem drugje. Bilo je spet leto 1988, stal je na Roški cesti v Ljubljani, kjer je pred vojaškim sodiščem potekalo zborovanje v podporo četverici. »Ta dvorana ima okna na cesto in smo vas slišali, kot smo vas slišali na Roški,« je Janša prejšnji četrtek povedal množici zbranih. »Zato ja, spet prihaja slovenska pomlad. Nebo se jasni.«

V podobnem slogu je nadaljeval. »Danes že s svojo udeležbo branite svojo ustavno pravico do mirnega zborovanja. Ni bilo vedno tako. Včasih so šli ljudje za dolga leta v zapor, ker so mirno protestirali ali kritizirali režim. Zaradi te izkušnje smo pred tremi desetletji v slovensko ustavo zapisali pravico do mirnega zbiranja in protestiranja.« Ustavimo se tukaj za trenutek, Janša je pozabil na zelo pomembno podrobnost. Prav njegova zadnja vlada je bila tista, ki je pod pretvezo ukrepov za preprečevanje širjenja koronavirusne bolezni z odloki protestnikom omejevala to pravico. Policija je pred parlament postavljala ograje, v nekem trenutku je ogradila cel Trg republike, popisovala je protestnike in jim delila kazni. Da so bili odloki neustavni, je kasneje potrdilo tudi ustavno sodišče. V tem smislu imajo pravico do mirnega zborovanja tudi Janševi podporniki. Te pravice jim nihče ne oporeka.

»Ljudje se lahko zbirajo spontano ali organizirano, pročelja državnih organov pa nosijo simbolno težo, kjer je zagotavljanje svobode izražanja in pravice do protesta še posebej nujno. Sodišča pri tem niso nobena izjema, seveda dokler so protesti mirni in ne motijo izvedbe sodnih postopkov,« temu pritrdi pravnica dr. Barbara Rajgelj. »Verjamem, da je za sodnice in sodnike vsak tak dogodek neprijeten, a prepričana sem, da so sodniki odporni tudi proti bistveno večjim pritiskom, kot jih pomenijo občasni protesti.«

Izjave iz SDS so polne sovražnega govora in hujskaštva. Nekatere vsebujejo celo elemente kaznivega dejanja ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve.

Povsem druga zgodba je, kadar takšni protesti in politiki namerno ščuvajo proti sodstvu in tožilstvu. Kazenski zakonik (286. člen) namreč prepoveduje vsakršno uporabo fizične sile, grožnje ali ustrahovanja z namenom, da bi posameznik vplival na opravljanje uradnih dolžnosti uradnih oseb v pravosodju, v organih odkrivanja in pregona v zvezi s kazenskim postopkom. Za kršitev je predvidena kazen do petih let zapora.

Janši in SDS poskusi ustrahovanja in ščuvanja zoper pravosodje, ki so ga že zdavnaj preimenovali v »krivosodje«, niso tuji. Vendar pa so v stranki zadnji mesec prestavili v višjo prestavo. Janša je že prejšnji mesec, na prvem zborovanju pred celjskim sodiščem, med drugim izjavil, da so tam zato, »ker so sodniki, ki jih je nekoč imenovala partija, enostrankarska diktatura, sami izbrali svoje naslednike. Nobene reforme ni bilo, nobenega reza.« Prejšnji teden je misel podkrepil še z izjavo, da se je Slovenija že znašla v »stanju vladavine lutk. V katerem dejansko odločajo kriminalci, ki se jim odpiše 30-milijonski dolg, ’animir’ dame in udbomafijski botri. Vse s pomočjo dobro razporejene skupine skorumpiranih sodnikov in tožilcev, ki skrbijo, da se jim nič ne zgodi.« In kako to spremeniti? Janša ponuja jasen odgovor: »Reforme ne bodo dovolj. To zgradbo je treba postaviti na novo.«

Kako naj bi bilo to videti, sta prejšnji četrtek pomagala odgovoriti bivši notranji minister Aleš Hojs in poslanec SDS Žan Mahnič. Prvi je med drugim povedal, da bo treba »krivosodje izbezati iz njihovih lukenj in jih odpeljati na smetišče zgodovine«. Mahnič, ki je celjsko sodišče označil za »izpostavo udbomafije«, pa je povedal, da »brez sodstva ne bi bilo Goloba, Jankovića in ostalih levičarjev, ki to državo uničujejo že 30 let. Če bi imeli pravno državo, potem bi morali vodjo tožilstva Katarino Bergant in pa predsednika vrhovnega sodišča Miodraga Đorđevića odpeljati z lisicami že prejšnji teden.« Iskati pravico na slovenskem sodišču naj bi bilo po njegovem »enako kot iskati devico v kurbišču«. Vendar brez skrbi, »prihajajo svetlejši časi. Upanje prihaja tudi iz ZDA, kajti z Donaldom Trumpom so počeli enako. Sodni postopki, obsojen je bil, medijsko mrcvarjenje ... Točno tako, kot počnejo našemu predsedniku. Ampak zmagal je Donald Trump. In zmagal bo Janez Janša. In takrat bo prišel čas, ko se bo tudi sodnikom in tožilcem, vključno z Vesno Posilovič (verjetno je imel v mislih Cvetko Posilovič, sodnico v zadevi Trenta, op. a.) in ostalimi, sodilo v njihovih sobanah!«

Naj tu samo omenimo, da je prvo zborovanje zaznamoval še »incident« s policijo, konkretno policistom v civilu, ko se je mimo prizorišča zapeljal avto RTV Slovenija. Nekateri udeleženci shoda so začeli udarjati in pljuvati po vozilu, ker pa je eden od udeležencev močneje brcnil v vozilo ter se kasneje upiral izvedbi policijskega postopka, so mu izdali plačilni nalog. Po družbenih omrežjih je kmalu zakrožila fotografija policista v civilu, ki je moral poseči v dogajanje; delil jo je tudi Janez Janša, Mahnič pa je kasneje objavil ime in priimek policista ter dodal pripis, da bo ta »v naslednjem mandatu zaključil svojo kariero v policiji«.

Da je treba najprej razhajkati sodstvo, ve vsak dober avtokrat. Orbán je skoraj v celoti »prenovil« sodstvo. Podobno se je zgodilo na Poljskem.

»Skoraj 30 let lahko spremljamo premeščanje sovražnosti z ene tarče na drugo, z izbrisanih na samske ženske, na geje in lezbijke, migrante, transspolne osebe, nevladnike ali pa na Rome ... Očitno so zdaj na vrsti tudi sodniki in tožilci,« razmišlja ob tem Barbara Rajgelj. Vseeno pa je treba priznati, nadaljuje, da so k legitimnosti in razrastu sovražnosti v javnem prostoru veliko prispevali tudi sami. »Če se ozremo na tožilsko in sodno prakso na področju javnega spodbujanja sovraštva in ostalih deliktov iz sovraštva, lahko ugotovimo, da je Slovenija ena od oaz nekaznovanega sovražnega govora.«

Pa čeprav bi morala biti povsem jasna razlika med kritiko pravosodja na eni strani ter pozivi k rušenju sodstva, primerjavami sodstva z mafijo in grožnjami s sodnimi procesi na drugi. Izjave, ki prihajajo danes iz SDS, so polne neresnic, manipulacij, sovražnega govora, hujskaštva, politične agitacije in pritiskanja na sodstvo. Nekatere vsebujejo celo elemente kaznivega dejanja ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve. Tako je na primer Mahnič, po vzoru Janše, že prejšnji mesec na spletni platformi X zapisal: »Slovensko sodstvo je rak rana naše države. Porušiti ga je potrebno do tal in na novo postaviti.« Pri čemer je treba poudariti naslednje: poslanci, denimo Janša ali pa Mahnič, niso kazensko odgovorni zgolj za mnenje, ki ga izrazijo v državnem zboru, če pa kazniva dejanja izvršujejo zunaj njega, so zanje odgovorni enako kot vsi drugi.

Vendar stopimo korak nazaj. Mahnič je Janšo primerjal z Donaldom Trumpom. Da bi mu bil rad čim bolj podoben in da se je od njega tudi marsikaj naučil, Janša ne skriva: nazadnje je po njegovem vzoru organiziral javno dražbo svojih zasebnih predmetov, da bi plačal za svoje sodne stroške. Podobno počne Trump. Od zaključka njegovega zadnjega predsedniškega mandata do danes naj bi se mu nabralo okoli 100 milijonov ameriških dolarjev sodnih stroškov, ki so mu jih z donacijami pomagali poplačati njegovi najbolj goreči podporniki. Bistveno pa je nekaj drugega. Republikancem je uspelo v Trumpovem zadnjem mandatu imenovati več kot 200 zveznih sodnikov, tudi tri konservativne sodnike na vrhovno sodišče, kar je navsezadnje omogočilo razveljavitev sodbe Roe proti Wadu. Trump se je zavedal, da lahko premaga pravno državo samo na dva načina: ali sodstvo ves čas zaničuje in čim bolj razvrednoti ali pa si ga podredi.

S SDS bi morali storiti, kot so v Nemčiji storili s skrajno desno Alternativo za Nemčijo (AfD). Izolacija na vseh ravneh, kjer je mogoča.

Da je treba najprej razhajkati sodstvo, ve vsak avtokrat. Madžarski premier Viktor Orbán je po prihodu na oblast leta 2010 skoraj v celoti »prenovil« sodstvo. Med drugim je znižal starostno mejo za upokojitev sodnikov, kar je omogočilo številne zamenjave sodnikov in utrdilo Fideszov nadzor nad sodstvom, ter omejil neodvisnost sodstva, zaradi česar se je Madžarska znašla pod drobnogledom evropske komisije. Podobno se je zgodilo na Poljskem. Ko je leta 2015 na oblast prišla prejšnja vlada stranke Zakon in pravičnost (PiS), je na ustavno sodišče pripeljala sebi zveste sodnike, prevzela je nadzor nad organom, ki je imenoval sodnike, ter proti sodnikom, ki so se ji dovolili oporekati, uvedla sankcije. Domnevni povod za remont sodstva je bil na Madžarskem in Poljskem podoben: neučinkovitost in koruptivnost sodstva, ki naj bi bili posledica tega, da nad njim še zmeraj bdijo ostaline komunistične preteklosti. Recept je zmeraj isti. Na Madžarskem in Poljskem smo v praksi lahko videli, kaj pomeni zgradbo »postaviti na novo«.

»Trenutna erozija pravne in demokratične države tako pri nas kot v Evropi je posledica sistematičnega in organiziranega boja za oblast s strani skrajno desnih sil, ki jih pri nas predstavljata stranka SDS in njen predsednik Janez Janša,« je ob tem prepričana Barbara Rajgelj. »In ni mogoče spregledati, da so pozivi politikov skrajne desnice: prvič, vedno povezani z njihovimi zasebnimi interesi in koristmi in nikoli z opozarjanjem na krivice, ki se dogajajo drugim, drugič, služijo boju za oblast, ne pa izboljšanju morebitnih dejanskih težav, tretjič, v svojih nastopih uporabljajo manipulacije in laži, zato so sami po sebi nekonstruktivni in ne morejo imeti nobenih pozitivnih vplivov na izboljšanje pravne države, in četrtič, gibljejo se blizu roba kaznivosti.«

Vrnimo se pred celjsko sodišče. Samo tam je bilo v zadnjem mesecu izrečenih kar nekaj stvari, zaradi katerih bi morala na tožilstvo romati kazenska ovadba. Je pa seveda vprašanje, kdo bo kazensko ovadbo vložil in se izpostavil organiziranemu besu desnice, ki bi temu pričakovano sledil. »Bodo to spet nevladniki?« se sprašuje Barbara Rajgelj. »Ali pa je morda čas, da dolžnost prevzema odgovornosti za stanje pravne države zahtevamo tudi od tistih, ki imajo na tem področju največ moči: odvetniki, notarji, sodniki, tožilci, državni odvetniki, profesorji in raziskovalci pravnih fakultet pa tudi institucije, kot so varuh človekovih pravic? Žal se za večino omenjenih zdi, da svoj javni angažma izčrpajo pri zaščiti svojih statusov, recimo vprašanju plač v javnem sektorju, glede drugih družbenih vprašanj pa so večino časa vzvišeni.« Naloga civilne družbe je zlasti glasno opominjanje, da je stanje pravne in demokratične države naša skupna odgovornost, demokratično nazadovanje pa se lahko, še doda, »zaustavi le s trajnimi prizadevanji za pravično in prav, tako znotraj posameznih podsistemov kot v razmerju do zunanjih akterjev«.

Z vprašanjem, ali vsaj Mahničeve izjave z zadnjega shoda izpred celjskega sodišča niso zrele za kazensko ovadbo, smo se obrnili na Slovensko sodniško društvo. »V društvu smo v preteklosti že večkrat obsodili tudi verbalne napade na kolege sodnike in na sodstvo kot celoto, ne utegnemo pa zasledovati vseh mogočih izjav politikov,« je odgovorila sodnica in predsednica društva dr. Vesna Bergant Rakočević. »Izjave govorijo same zase in dodatnih komentarjev najbrž ne potrebujejo.« O kazenski ovadbi zoper Mahniča za zdaj v društvu še niso razmišljali.

S celjskega tožilstva so medtem sporočili, da še niso prejeli nobene kazenske ovadbe v zvezi z dogodki na shodih pred sodiščem v Celju. »Na podlagi podatkov in dokazov policije pa usmerjamo predkazenski postopek,« so sporočili in dodali, da bodo tudi navedbe o izjavah poslanca, ki smo jih poslali na tožilstvo v obliki novinarskega vprašanja, obravnavali v okviru pristojnosti tožilstva.

Nobeno izraženo sovraštvo ne sme ostati brez ustreznega odziva.

Še najostrejša do dogajanja v Celju je bila na začetku tedna predsednica države Nataša Pirc Musar, ki je nagovorila poslance v državnem zboru, pri tem pa se obregnila tudi ob nekatere nedavne izjave premiera Roberta Goloba. »To, da najvidnejši politiki aktivno spodbujajo odpor proti pravosodju, policiji in drugim institucijam pravne države, tako da jih označujejo za ’krivosodje’ in ’farso’, je nevarno. Nevarno za stabilnost države in skupnosti, ki ji pripadamo,« je povedala. »Nevredno politika je rušiti zaupanje v pravno državo, še posebej med trajanjem postopka, saj to pomeni nedopusten pritisk na odločanje. Primerjati sodstvo z mafijo ali obtoževati policijo sodelovanja s kriminalnimi združbami je nedostojno, nedržavniško in nedomoljubno,« je med drugim povedala pred dvorano poslancev.

To so poslanci SDS sicer prej zapustili, Janša pa je na spletni platformi X zapisal: »Nataša Pirc Musar ni moja predsednica.«

Penolog dr. Dragan Petrovec izjave, ki prihajajo iz SDS, ocenjuje kot najmanj skrb zbujajoče. »Kjer so izpolnjeni pogoji za kazenskopravni odziv, se ne bi smeli obotavljati. Kot zagovornik strpnega kaznovanja ostajam pri tem načelu, a mu dodajam neusmiljeno doslednost, kjer nobeno izraženo sovraštvo ne sme ostati brez ustreznega odziva.« Resnost groženj ocenjuje glede na okoliščine, ki pa niso dobre, pravi. »Nasilje vseh vrst, z vojnami vred, se nekaznovano širi. Če so kakšne sankcije, so selektivne, brez trdnih pravnih ali moralnih kriterijev. Ali pomeni tako vedenje stranke SDS nevarnost za hujše nemire, ne vem. Neizpodbitno pa je, da je nasilje mnogim, premnogim privlačno. Ko ne bi bilo tako, stranka ne bi že desetletja uživala stabilne podpore nezanemarljivega dela državljanov.«

»Odnos do državnih institucij so poslanci SDS pokazali že pri predsedniku Danilu Türku, ko niso hoteli vstati ob njegovem prihodu v parlament. Ta drža se obnavlja tudi sedaj z izjavami, da Nataša Pirc Musar ni njihova predsednica,« je nadaljeval. »To je seveda moralno dno politične kulture. Nekaj podobnega je vodja SDS že dokazoval ob predsedovanju Slovenije svetu EU.«

Takšna je diagnoza. Kaj pa zdravilo? »Edina terapija, ki jo zdaj vidim kot razmeroma učinkovito – v polju političnega –, je sanitarni kordon med SDS in ostalimi (parlamentarnimi) strankami,« pove in se sklicuje na predlog, ki ga je poleti v intervjuju za Mladino dal tudi sociolog dr. Srečo Dragoš. S SDS bi morali storiti, kot so v Nemčiji storili s skrajno desno Alternativo za Nemčijo (AfD). »Izolacija na vseh ravneh, kjer je mogoča, je nujno sporočilo, če hočemo zajeziti val sovraštva do vsakogar, ki misli drugače ali je kakorkoli drugačen.«