Nato bi še več

Dva odstotka BDP nista dovolj, za obrambo bi morali nameniti tri odstotke

Komaj se je Slovenija zavezala, da bo do leta 2030 za obrambo namenila dva odstotka bruto domačega proizvoda (BDP), je Mark Rutte, novi generalni sekretar zveze Nato, ki je položaj zasedel oktobra, že napovedal, da to ne bo dovolj. Ne, famozna »dva odstotka«, ki ju je od članic dolgo zahteval Nato, zaradi novih razmer v svetu nista več dovolj – Rutte pravi, da bi morale države članice za obrambo nameniti dosti več, denimo vsaj tri odstotke BDP, in se vrniti na raven vojaških izdatkov iz časa hladne vojne.

»Rusko gospodarstvo je v vojnem stanju. Leta 2025 bodo skupni vojaški izdatki Rusije znašali sedem do osem odstotkov BDP, če ne celo več. To je tretjina ruskega državnega proračuna in najvišja raven po hladni vojni,« je Rutte razlagal v govoru na srečanju bruseljskega možganskega trusta Carnegie Europe prejšnji teden. To kaže jasno smer, je dodal: »Rusija se pripravlja na dolgoročno konfrontacijo. Z Ukrajino in z nami.« Nismo še v vojni, ne, »toda prav gotovo nismo niti v miru«.

Oglejmo si nekaj podatkov. Združene države Amerike poskrbijo za približno dve tretjini letnih obrambnih izdatkov držav Nata, vendar bi se to po napovedih bodočega predsednika Donalda Trumpa, če druge članice ne bodo postale »radodarnejše«, lahko spremenilo. Znesek, ki ga za obrambo namenijo članiceNata v Evropi in Kanadi, sicer vztrajno raste: leta 2014 so zanjo namenile 250 milijard ameriških dolarjev (ali približno 1,43 odstotka skupnega BDP), letos naj bi znesek dosegel vrednost 430 milijard dolarjev oziroma 2,02 odstotka skupnega BDP. In Slovenija? Prihodnje leto bo obrambni proračun presegel odstotek in pol BDP, leta 2026 pa dosegel 1,63 odstotka. Za prihodnje leto in za leto 2026 proračun predvideva, da bomo za obrambo namenili več kot milijardo evrov (samo za primerjavo: toliko naj bi v 10 letih namenili za gradnjo javnih neprofitnih stanovanj).

S tem pa še vedno ne bomo dosegli niti zahtevanih dveh odstotkov BDP, kaj šele tri. Kakšna bi bila lahko rešitev? Črtati bi bilo treba »balast«, je prepričan Rutte. »Vem, da večja poraba za obrambo pomeni manjšo porabo za druge prednostne naloge. Vendar je to le malo manj,« je razlagal prejšnji teden. »Evropske države v povprečju zlahka porabijo do četrtino nacionalnega dohodka za pokojninske, zdravstvene in socialnovarstvene sisteme. Mi potrebujemo le majhen del tega denarja, da bi okrepili obrambo in ohranili svoj način življenja.«

Jasno, reže naj se pri sociali. Rutte bi lahko, če nič drugega zaradi lastne izkušnje, vedel, da to ne gre. Pred leti, ko je bil predsednik vlade, je nizozemska davčna uprava uvedla nov, avtomatiziran in »optimiziran« sistem, ki naj bi odkrival in kaznoval goljufe med prejemniki otroških dodatkov. Rezultati so bili katastrofalni: na tnalu so pristale predvsem družine pripadnikov nebelskih manjšin z nizkimi prihodki, zahteve po vračilu otroških dodatkov so več tisoč družin pahnile v revščino, več kot tisoč otrok pa je bilo poslanih v rejništvo. Afera je Ruttejevi vladi leta 2021 eksplodirala v obraz, zato je morala odstopiti.

Na naslednjih volitvah je Ruttejeva Ljudska stranka za svobodo in demokracijo sicer spet osvojila večino in sestavila koalicijo, a je ta lani poleti razpadla zaradi nasprotujočih si pogledov na upravljanje množičnih migracij. Rutte je nizozemsko vlado vodil 14 let, junija letos pa je bil imenovan za generalnega sekretarja Nata.