Novi strošek sežigalnic

Gradnja sežigalnice odpadkov v Ljubljani je eden od paradnih projektov župana Zorana Jankovića. Podpirajo ga tudi svetniki Gibanja Svoboda, ki so decembra 2022 z Jankovićevo listo podpisali koalicijski sporazum. Da se sežigalnice »posebej veseli«, je Janković pred dnevi omenil v intervjuju za Slovensko tiskovno agencijo – po zadnjih ocenah naj bi na leto v njej sežgali do 140 tisoč ton odpadkov, to je v povprečju več kot 383 ton na dan. Ker mora objekt vendarle prestati okoljsko presojo, saj je zrak v kotlinski in neprevetreni Ljubljani že zdaj neustrezen, smo občino vprašali, zakaj župan prejudicira izid presoje in javno govori, da bo v mestu postavil sežigalnico. Odgovorili so, da župan »popolnoma verjame in zaupa v projekt«.

Na ravni EU se medtem dogajajo pomembne spremembe, o katerih pristojni pri nas ne govorijo.

Sežigalnice odpadkov utegnejo v nekaj letih pristati v sistemu trgovanja z emisijskimi kuponi (ETS), kar pomeni dodatne stroške. Kot so potrdili na ministrstvu za okolje, direktiva zdaj določa, da bodo vsaj do leta 2028 naprave za sežig komunalnih odpadkov izpuste toplogrednih plinov samo spremljale, od letošnjega leta pa morajo o njih enkrat na leto poročati pristojnim organom. Na ministrstvu še pravijo, da bo »komisija do 31. julija 2026 evropskemu parlamentu in evropskemu svetu predložila poročilo, v katerem bo ocenila izvedljivost vključitve naprav v sistem trgovanja z emisijskimi kuponi, tudi z namenom njihove vključitve od leta 2028.«

O učinkih tega na načrtovani slovenski sežigalnici v Ljubljani in Mariboru na ministrstvu nočejo spekulirati. A hkrati opozarjajo, da morda res (še) ni dosežen dogovor o tem, ali bodo morale sežigalnice v prihodnjih letih začeti izročati emisijske kupone za svoje izpuste, vseeno pa menijo, »da bi morali investitorji pri oceni finančnih stroškov za postavitev vsake izmed sežigalnic upoštevati scenarij stroškov ogljika«.

Nedavno smo pisali, da sta se investitorja, javni podjetji Energetika Ljubljana in Maribor, prijavila za sredstva iz sklada za posodobitev (program EU, ki bo v obdobju 2021–2030 podpiral naložbe v posodobitev energijskih sistemov), a se sežigalnici nista uvrstili na prednostni seznam projektov, ki gredo naprej v presojo. Finančni konstrukciji obeh sta torej nejasni.

Mesto Ljubljana je sicer zaradi želje po zagonu posla sežiganja odpadkov prilagodilo svoje nazive. Pred desetletjem se je pridružilo pobudi mest brez odpadkov, spomladi 2015 pa je v zloženki Zgodba Ljubljane, prve evropske prestolnice na poti brez odpadkov zapisalo: »Z odločitvijo o prehodu v družbo brez odpadkov (Zero Waste) je Ljubljana dokončno opustila načrte o sežigalnici.« No, oktobra letos je občina v Strasbourgu prejela naziv podnebno nevtralno in pametno mesto. »S tem smo uradno stopili na pot do razogljičenja,« je povedal župan.

Obsežen akcijski načrt razogljičenja do leta 2030 v predstavitvi na spletni strani občine že v prvi točki navaja gradnjo sežigalnice.