Tina Vrbnjak / Igralka, ki ustvarja presežke na odru in pred kamerami

V tej rubriki je bila portretirana pred desetletjem. Takrat je v ljubljanski Drami navduševala v mokumuzikalu Marie Curie – Hystérie, avtorski predstavi Iniciative za mokumentaristično gledališče. Danes je prvakinja Drame in je na letošnjem, 54. Tednu slovenske drame prejela nagrado za najboljšo igralko za vloge v uprizoritvi Mrakijada režiserke Nine Rajić Kranjac. Je tudi znan obraz s televizijskih zaslonov, kjer je odtisnila svoj pečat v priljubljenih Voyevih serijah Ja, Chef! in Gospod profesor, za vlogo profesorice Klavdije Jaklič v slednji ji je Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev lani podelilo nagrado Veliki plan. V kinu pa si jo ravnokar lahko ogledate v srhljivki Perice Raija Pa tako lep dan je bil. Tina Vrbnjak (1987) je igralka izjemnega igralskega razpona in raziskovalnega duha ter človek z jasno oblikovanim stališčem do sveta in svojega poklica. V zadnjih dneh iztekajočega se leta, 30. in 31. decembra, jo lahko ujamete na odru Male Drame v avtorski predstavi Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa v režiji Luke Marcena. V uprizoritvi, ki Alico v čudežni deželi razširi v razmislek o gledališču in igralskem poklicu, Tina Vrbnjak zasije z vso svojo igralsko bravuro.

Gledališka umetnost je še vedno njen najljubši medij izražanja. V njem čuti največ svobode, zanjo je prostor brezmejnega ustvarjanja in raziskovanja. A tudi delo pred kamero jo je očaralo in želela bi si več filmskih in televizijskih projektov, zlasti take bolj nekonvencionalne, družbenokritične. Gledališče, v kakršno verjame, mora preseči zgolj estetsko vrednost ali benigen površinski humor in odsevati družbeno realnost, sprožati premislek ali vsaj močno občutenje. Rada se izraža skozi humor. »Na ta način odpreš človeka in potem tudi lažje zarežeš z neko poanto, ki morda ne bi prišla tako do izraza, če bi jo ves čas prinašal z neko težo,« pravi.

V profesionalnem gledališču, kjer ustvarja že 15 let, sicer opaža vedno slabše delovne razmere: manj sredstev, nižji honorarji, vse manj časa za premislek. Hiperprodukcija spodjeda kakovost umetniškega ustvarjanja, saj ustvarjalni proces zahteva čas za premislek, raziskovanje in zorenje idej.

Kapitalistična naravnanost na nenehno produktivnost, še zlasti v prekarnih oblikah dela, pa ustvarja začaran krog. Čas za brezdelje in počitek, ki je ključen za ustvarjalnost, postaja neprecenljiv privilegij, ki si ga številni ne morejo privoščiti.

Skrbijo jo tudi razmere, s katerimi se danes srečujejo mladi igralci. »Sem zaposlena za nedoločen čas in imam neko socialno varnost, ki omogoča sproščenost ustvarjalnega izraza. Na mlajše generacije pa je veliko več pritiska, občutek imajo, da ni prostora za napake. Za igro kot umetnost je nujno, da imaš varen prostor, kjer se lahko motiš, koplješ po vsebini, si pustiš čas.« Še zlasti težko je za igralke, saj se še vedno veliko igra »klasična besedila, ki so o vseh temah razmišljala skozi moške like«. Zato se ji nujne zdijo sistemske spremembe ter celosten razmislek o politiki zaposlovanja mladih in možnostih za delo, pa tudi o tem, kaj se postavlja na oder. Pri svojem delu si želi večje raznovrstnosti režiserjev in režiserk različnih generacij, ustvarjalnih pristopov in pogledov, več sodobnih besedil.

Že odkar je prvič stopila na oder ali pred kamero, se namreč bori proti stereotipnim ženskim vlogam. »Skoraj vsak svoj lik poskušam najprej povleči iz okov objektivizacije, iz tega, da je definirana prek svoje seksualnosti in omejitev spola, ki so zgodovinsko pogojene s patriarhalno družbeno ureditvijo.« Zato čuti olajšanje, ko pride projekt, kjer je ta premislek že vpisan v besedilo. Kjer ji ni treba ogromno truda vložiti zgolj za to, da se ženska naredi vsaj približno enakovredna moškim. Sodobna besedila s sodobnimi pogledi na človeka in spol.

V zadnjih letih se je naučila, da ji svojega dela ni treba jemati tako smrtno resno. »Ne nazadnje je moj poklic res neizmerna sreča,« pravi. »Jaz se v službi lahko igram, raziskujem človeško naravo in premišljam svet. Ne delam v rudniku, ne rešujem življenj. Moje delo je psihofizično zahtevno, a če seštejem vse pluse in minuse, ni to nikakršen napor. In zdi se mi, da takoj, ko ta poklic začnemo jemati tako tragično in v njem trpimo, postanemo neproduktivni.« To zavedanje je prineslo tudi manj nervoze pred nastopi. Tisto malo produktivne treme bo vedno prisotne, a nikoli ni več tako hromeča. Spoznala je namreč, da so v (njenem) svetu reči, ki so preprosto večje od tega.