Aphex Twin: Music From The Merch Desk (2016–2023)

+ + + +

Novoletno darilo je prišlo zgodaj! Richard D. James je v svojem slogu nenapovedano postregel z zajetnim presenečenjem – zbirko nič manj kot 38 posnetkov. Ti sicer niso nič novega, a so bili do zdaj precej želena in težko dostopna roba, ki še ni našla poti do svetovnega spleta. Naslov pove vse: gre za muziko, ki se je v obliki nizkonakladnih vinilk zadnja leta pridno in hitro (raz)prodajala na Aphex Twinovih nastopih. Če na njih niste nemudoma tekli v vrsto pred prodajno stojnico, da bi si zagotovili katero od teh plošč, vedite, da se zdaj prodajajo na spletu za resne denarje.

Music From The Merch Desk (2016–2023) se začne s hitrim in neprekinjeno trzajočim tehnoidnim brbotanjem in udrihanjem. A strah ob uvodnem namigu, da bo značilno AFX-ovsko živčno in nemirno potovanje v črvino plesne elektronike prevladovalo v debelem, več kot dve uri in pol trajajočem svežnju, je odveč. Kasneje dobimo pravo antologijo ali malo retrospektivo – (skoraj) vse Aphex Twinove plasti. Dobimo koščke nostalgije, ki zvenijo kot njegove zgodnje trackerske produkcije elektronike naivno ljubkih melodij in zračnejše ritmične podstati. Dobimo agresiven happy hardcorovski odzven zgodnje britanske klubske scene. Dobimo acidovske psihedelično plesne melodične prevale. Dobimo odmerek electra, neskončen nabor linij kultnih synthovskih zvokov, številne breakbeate, monotone zanke, drillovske shizofrenije, dobimo odmerek sloga, ki je definiral in generiral kratkotrajni medijski pomp IDM-a … V manjšem obsegu dobimo tudi podrobne namige na ambientalni štih, s katerim je James v prvi polovici devetdesetih let zakoličil ključno poglavje in za vedno spremenil zgodovino elektronske muzike.

Pri tako debeli zbirki je treba posploševati in zaključek tu je, da prevladuje funkcionalnost – prevladujejo posnetki, sproducirani nekoliko preprosteje kot tisti, ki grejo na čisto prave Aphex Twinove albume, in povzročijo malce šibkejši čustveni odziv, zato pa večji odziv nog. Gre za posnetke, ki sicer niso (samo) klubsko orodje, a je njihov namen jasen. Krovne strukture so za Aphex Twina razmeroma preproste in neposredne. Kar nekaj posnetkov je komaj kaj več od demo skic.

Tako rekoč nihče, ki ima odnos z glasbo Richarda D. Jamesa in do nje, je ne jemlje lahkotno. Tako je prava vrednost zbirke MFTMD v tem, da je z njo množica predstavnikov zainteresirane javnosti, ki je o redkih vinilkah maloštevilnih naklad do zdaj samo sanjala, dobila vstop v fragmente manjkajočih poglavij domišljijsko bohotnega sveta Richarda D. Jamesa. Za fene, a ne samo Aphex Twina, ampak širše »čudne« leve elektronike britanske scene iz devetdesetih let.