Osebnost leta / Novi vladarji

V tisočstranskem romanu Atlasov skomig, ki ga je leta 1957 objavila Ayn Rand, ameriška pisateljica ruskega rodu, začnejo največji bogataši, največji magnati, največji kapitalisti štrajkati. Družbo, v kateri živijo in poslujejo, zapustijo. Brez sledu. Brez besed. Brez pojasnila.

Dagny Taggart, glavna junakinja romana, sicer menedžerka mogočne železniške družbe, nenadoma ugotovi, da najgenialnejši, najinovativnejši in najproduktivnejši ameriški industrialci, biznismeni in menedžerji – motorji sveta, tisti, ki nosijo breme sveta na svojih ramenih – izginjajo. In to drug za drugim. Za sabo puščajo le prazne pisarne – ja, praznino. In seveda, za sabo puščajo tovarne in podjetja, ki jih nima več kdo voditi.

Izginotje kapitalistične elite – vseh teh genijev, vizionarjev, Atlasov – kmalu zaznajo tudi politiki in zgrabi jih panika. Kaj zdaj? Tudi ljudje se ustrašijo: kaj bomo zdaj? Kaj bomo brez genijev kapitalizma? Družba ne deluje več, vse se podira in sesuva. Brez teh genialnih bogatašev so nemočni, obsojeni na opustošenje in propad.

Dagny Taggart nazadnje ugotovi, kaj se je zgodilo: John Galt, skrivnostni, karizmatični genij, inženir kapitalizma, pojem inovativnosti in disruptivnosti, čigar ime ji je tu in tam prišlo na uho, je vso kapitalistično elito, motor gospodarske rasti, produktivnosti in blaginje, odpeljal stran, v skrivno utopično mesto, »Galtovo sotesko« v Skalnem gorovju, kjer naj bi ustanovili pravo kapitalistično družbo, čisti kapitalizem.

In zakaj so odšli? Ker imajo dovolj države. Ker imajo dovolj njenega vmešavanja. Ker imajo dovolj služenja družbi. Ker imajo dovolj kolektivizma. Ker imajo dovolj tega, da jih država stalno moti, ovira in obdavčuje, da jih stalno regulira, kontrolira in preiskuje, da jih stalno obremenjuje z novimi in novimi zakoni – in da si stalno prisvaja sadove in profite njihovega dela.

Elon Musk, Jeff Bezos, Mark Zuckerberg in drugi magnati sploh nočejo zbežati pred državo, ampak jo skušajo le predelati po svoji podobi.

Nočejo države, nočejo birokracije, nočejo regulacije, nočejo davkov. Nočejo kolektivizma, nočejo socializma. Nočejo demokracije.

Živeti hočejo po svojih pravilih, po svojih zakonih – v popolni svobodi, v družbi prostega trga, kjer bodo imeli pravico do sebičnosti, uveljavljanja svojih interesov in totalnega individualizma, brez kakršnihkoli moralnih ali socialnih obveznosti do družbe. Nočejo biti več sužnji države. Zato se od države ločijo. Zato pred državo zbežijo. Zato iz države zbežijo.

Danes se dogaja ravno nasprotno: magnati – geniji, vizionarji, Atlasi kapitalizma – prevzemajo državo. Ne bežijo pred njo, ampak si jo prisvajajo. Ne bežijo iz nje, ampak si jo prilaščajo. Nočejo je odpraviti, ampak ji hočejo zavladati. Neizbežen in pomenljiv zgled: Amerika. Predsednik je ponovno postal milijarder, Donald Trump, volitve pa so mu kupili magnati, geniji in vizionarji, Atlasi kapitalizma – na čelu z Elonom Muskom, najbogatejšim človekom na svetu (in v zgodovini človeštva), ki je v njegovo izvolitev vložil milijone in milijone, obenem pa v njegovo trobilo ni prelevil le sebe, temveč tudi svoj X, eks Twitter. Musk, ki hoče kontrolirati svet in prihodnost (Tesla, SpaceX, Neuralink, Starlink), je prehitel demokracijo, ki ji še ni potegnilo, da noben magnat ne bi smel imeti tako neregulirane medijske in politične moči. V zameno mu bo Trump prepustil vodenje uprave za vladno učinkovitost, tako da bo lahko po mili volji posekal birokracijo, javne izdatke in regulacije. S svojim sekanjem naj bi na leto »prihranil« dva bilijona dolarjev – tretjino proračuna. Trump pravi, da bo imela Muskova misija moč Projekta Manhattan – atomske bombe.

Musk, itak užaljen, ker so mu med pandemijo v Kaliforniji zaprli tovarne in ker ga predsednik Biden ni povabil na razpravo o prihodnosti električnih avtomobilov (poleg tega je Biden napovedal tudi posebno obdavčitev milijarderjev), je John Galt – noče regulacije, noče davkov, noče birokracije, noče državnega vmešavanja, noče demokracije. Noče, da kdorkoli ustavlja ali ovira ali omejuje ali regulira njegovo genialnost, njegovo vizionarstvo, njegovo brezmejno bogatenje, njegovo svobodo. Ko se je John Galt naveličal demokracije (davkov, regulacije, birokracije, države), je zbežal v Skalno gorovje – ko se je demokracije naveličal Musk, je hotel zbežati na Mars. Če mi ne boste ukinili davkov in regulacije, bom odšel na Mars! Zdaj beg na Mars ni več nujen – pravi Mars je očitno država. Elon Musk, fen Giorgie Meloni in rimskih cesarjev, je stopil na Mars.

Trumpu so volitve kupili tudi številni drugi magnati, ki razpolagajo z brezmejnimi količinami denarja in brezmejnimi vizijami – kralj tveganih obveznic Nelson Peltz, menedžerja hedge skladov John Paulson in Bill Ackman, lasvegaški igralničar Steve Wynn, serijski investitor in soustanovitelj PayPala Peter Thiel, David Sacks, drugi soustanovitelj PayPala in investitor v Facebook, Uber, SpaceX, Palantir in Airbnb (ki bo tudi Trumpov car za umetno inteligenco in kripto), soustanovitelj Palantirja Joe Lonsdale, Marc Andreessen in Ben Horowitz, partnerja v mogočni investicijski družbi Andreessen Horowitz (alias a16z), in drugi, tudi razvpiti Curtis Yarvin, alias Mencius Moldbug, nekdanji programer in neoreakcionarni bloger, vodja gibanja Mračno razsvetljenstvo, ki hoče demokracijo kar ukiniti.

Svojih interesov, svojih ambicij, svoje agende, svojega vpliva in svojih navzkrižij interesov ne skrivajo. Hočejo bogateti. Bolj in bolj. Amfetaminsko. S hitrostjo klika. Ne delujejo v mraku ali senci, temveč na soncu – na odprti sceni. Vsi so sodobni Johni Galti. Vsi so alergični na davke, regulacije, državo in demokracijo – demokracija daje preveliko moč ljudstvu, ki ne misli, pravi Peter Thiel, zato je treba zbežati »totalitarnim in fundamentalističnim katastrofam« tega demosa, Mencius Moldbug pa trdi, da bi morali demokracijo, ki je vse preveč destruktivna, zamenjati z monarhijo, no, tehnomonarhijo, zmodelirano po korporacijah, in da bi morali premagati svoj strah pred diktatorji. Vsi bi lahko z Gordonom Gekkom, genialnim, inovativnim, vizionarskim, disruptivnim kapitalistom iz Stonovega Wall Streeta, vzkliknili: »Pohlep je dober!« Če ne bi zmagal Trump, bi ti magnati odšli z Muskom – na Mars. V svobodo. Z njimi bi odpotoval tudi JD Vance, ki so mu kupili izvolitev za senatorja (Thiel je doniral 15 milijonov dolarjev) in ga instalirali za podpredsednika – da so na varnem, če bi se Trumpu slučajno kaj zgodilo. In z njimi bi odpotovali tudi vsi tisti milijarderji, ki jih je Trump imenoval v svojo administracijo – Vivek Ramaswamy, Linda McMahon, Doug Burgum, Howard Lutnick, Scott Bessent, Charles Kushner, Warren Stephens, Jared Isaacman, Kelly Loeffler, Steve Witkoff, Frank Bisignano in Stephen Feinberg. To bi bil njihov libertarni exit. Njihova »mehka secesija«. Njihov beg pred nacionalno državo. Ali če hočete: njihovo optiranje.

S tem je krog neoliberalnega osvajanja in prevzemanja države sklenjen.

Kako nastane zasebna država

Začelo se je pred natanko 60 leti, leta 1964, ko je Leicester Hemingway, brat Ernesta Hemingwaya, alergičen na regulacijo, davke in birokracijo, svoj bambusov splav, parkiran osem milj od jamajške obale, razglasil za Republiko novo Atlantido. Spisal je ustavo, izdal znamko in svojo valuto (scruple), toda dve leti kasneje je splav – njegovo neodvisno, suvereno, zasebno državo, očitno zmodelirano po Plavajočem otoku, romanu Julesa Verna – razdejal hurikan. Libertarne utopije je bilo v trenutku konec, toda že nekaj let kasneje je Werner Stiefel, sicer farmacevt, fen Johna Galta, alergičen na regulacijo, birokracijo, državno posredovanje, delavsko gibanje in socialno državo, izdelal ladjo, ki naj bi jo parkiral na Bahamih in jo razglasil za Atlantido. Zakaj bi plačeval davke? Zakaj bi skrbel za druge? Zakaj bi se uklanjal regulaciji? Zakaj bi trpel demokracijo? Da bi lahko zbežal v svobodo, je hotel ustanoviti svojo državo, a ladja je zgorela, še preden bi jo lahko razglasil za državo. Pa je izdelal novo ladjo – ta je sicer priplula do Bahamov, toda še isti trenutek jo je razdejal in potopil hurikan.

Kar smejte se – ti nerodni, kihotski začetki neoliberalnega osvajanja države res spominjajo na nerodne, kihotske začetke Muskovega osvajanja Marsa, na izstrelitve in pristanke SpaceXovih raket (ki jih itak subvencionira država). V šestdesetih in sedemdesetih letih, v dobi dekolonizacije afriških, karibskih in pacifiških dežel, razpada povojne finančne arhitekture sveta (Bretton-Woods), razmaha offshore ekonomije (davčne oaze), kontrakulture in leta ’68, divjanja vietnamske vojne, futurologije (Populacijska bomba, Meje rasti, Future Shock, Planet opic, Dune ipd.) ter strahu pred prenaseljenostjo, pretiranim konzumiranjem, okoljsko katastrofo in atomsko bombo (in komunizmom), so megabogataši in drugi neoliberalci, predhodniki sodobnih »anarhokapitalistov« (nobene države!), slavilci svobode, podjetništva in individualizma, sanjarili o utopijah, zasebnih državah, ki bi jih odrešile trpljenja v nacionalnih državah. Hoteli so biti sami svoji gospodi. Dovolj so imeli tiranije demokracije, davkov, regulacije, birokracije, socialne države in množic. Hoteli so exit, hoteli so svoj življenjski prostor, svoj lebensraum – in ga našli v davčnih oazah, offshore finančnih centrih, zasebnih mestih, ograjenih enklavah, plavajočih mestih v mednarodnih vodah, podzemnih zakloniščih, opuščenih naftnih ploščadih, ekspatriaciji, celo v podvodnih fantazijah, navsezadnje, njihov zgled ni bil le Robinzon Crusoe, ampak tudi kapitan Nemo, ki je v svojo utopijo – v svojo zasebno državo, v svoje zasebno mesto, v svoj Mars, v svojo Galtovo sotesko – prelevil podmornico.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so začeli javno razpravo že burkati neoliberalci, ideologi prostega trga, ekonomske svobode, laissez-faire individualizma, privatizacije in deregulacije (Friedrich Hayek, Milton Friedman, Ludwig von Mises, Ayn Rand ipd.), v tej dobi priročnikov za ustanavljanje svobodnih držav, ki naj bi jih poganjal čisti kapitalizem, je bil najfanatičnejši in najbombastičnejši iskalec libertarne utopije Michael Oliver, ameriški magnat litovskega rodu, ki je leta 1968 objavil celo manifest Nova ustava za novo državo (A New Constitution for a New Country), v katerem je pojasnil, kako in zakaj se je treba nujno znebiti birokratskih omejitev, regulacij, socialne države, javnega zadolževanja, množic, logike krdela in drugih totalitarnih grozot. Zemljo za zasebno državo, za novo Atlantido, je – s partnerji, investitorji – iskal povsod (Bahami, Nova Kaledonija, Surinam, Francoska Gvajana, Novi Hebridi, Honduras, Kostarika, otoki Turks in Caicos) in ugotovil, pravi Raymond B. Craib v knjigi Adventure Capitalism, da nakup zemlje ni problem. »Nakup suverenosti pač.« Ocean ni »neregulirani pravni vakuum«.

Elon Musk je prehitel demokracijo, ki ji še ni potegnilo, da noben magnat ne bi smel imeti tako neregulirane medijske in politične moči.

Prvega januarja 1972 je z dva tisoč investitorji, alergičnimi na nacionalno državo in demokracijo, na polinezijskem Minervinem grebenu, ki sicer spada k Tongi, razglasil Republiko Minervo, v kateri bi bilo vse privatizirano, tudi policija in pravosodje (kdor bi hotel policijsko zaščito, bi jo moral plačati), delovanje in poslovanje nove države, v katero »kolektivisti«, »kriminalci«, »nihilisti«, »anarhisti«, »komunisti«, »hipiji« in »jipiji« ne bi imeli vstopa (o vsem torej ne bi odločal prosti trg, svoboda ima vendarle meje), pa bi nadzirala korporacija (Vanguard). Minervo je priznal le timorski sultan, za katerega se je izkazalo, da ne obstaja, njene magnatske ustanovitelje pa je promptno razgnal tongovski kralj Tupou IV.

Oliverja to ni ustavilo. Takoj zatem je skušal zasebno državo ustanoviti na otoku Abaco, sicer delu Bahamov, le da tokrat tega ni počel samo v spregi z magnatskimi libertarci, antikomunističnimi slavilci prostega trga, dereguliranega kapitalizma in antidemokracije, ampak tudi z najemniki, trgovci z orožjem, ekstremnimi nacionalisti, nekdanjimi specialci in operativci Cie, saj je načrtoval invazijo na Abaco – če zasebne države, tega »moralnega eksperimenta«, ni mogoče ustanoviti na miren način, jo bomo pa na silo! Da bi se finančne elite osvobodile, da bi se torej znebile davkov, regulacij in demokracije, morajo kapitalizem militarizirati.

Krog neoliberalne norosti

Ta invazijska ustanovitev zasebne države je spodletela, tako kot je leta 1980 spodletela Oliverjeva invazijska ustanovitev Vemarane, zasebne države na novohebridskem otoku Santo, toda neoliberalne sanje o zasebni državi – »zagonski državi«, kot jo imenuje Quinn Slobodian v knjigi Crack-Up Capitalism – kmalu niso bile več potrebne: v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je namreč uradna ideologija postal prav neoliberalizem.

Tedanji novi vladarji – od Margaret Thatcher do Ronalda Reagana, od Mednarodnega denarnega sklada do Svetovne banke – so slavili in uveljavljali privatizacijo, deregulacijo, liberalizacijo, regresivno obdavčitev, podjetniški individualizem, prosti trg, kleščenje socialne države, blokiranje državnih agencij in sindikatov, austerity.

Kar se zgodi v Las Vegasu, morda res ostane v Las Vegasu, toda to, kar se zgodi v Ameriki, nikoli ne ostane v Ameriki.

Eskapističnim megabogatašem ni bilo več treba bežati. Blaženi neoliberalni arhipelag je ponujal vse – davčne oaze, davčne luknje, davčne odpise, offshore bančništvo, spodbude in subvencije, bailoute, mednarodne prostotrgovinske sporazume, posebna gospodarska območja, območja proste trgovine, deregulirane »mestne državice« (korejski New Songdo City, savdski Neom, japonska Fudžisava). Neoliberalizem je bil novi Eden. Nova Atlantida. Galtova soteska. Mars.

Exit ni bil več potreben, pa čeravno so nekateri magnatski libertarci – recimo Peter Thiel, fen Ayn Rand in teorij o kolonizaciji vesolja in posthumanističnem podaljševanju življenja, ki se mu tudi neoliberalne politike niso zdele dovolj radikalne in revolucionarne – še vedno sanjarili o plavajočih platformah, na katerih bi lahko prakticirali čisti, suvereni, neregulirani in absolutni kapitalizem, ki je z demokracijo tako nezdružljiv, kot je z demokracijo nezdružljiva svoboda. Demokracija ji je le v napoto.

Neoliberalne politike so bile dobre za finančne elite, za večino – za družbo – pa so bile pogubne: deindustrializirale in opustošile so Zahod, delovna mesta preselile v dežele tretjega sveta, družbeno bogastvo preusmerile navzgor, k finančnim elitam, obogatile bogate, ki niso več hoteli plačati niti davčnega vbogajme, ter povzročile največjo prekarizacijo in ekonomsko neenakost po II. svetovni vojni.

Ko je leta 2008 izbruhnila huda finančna in gospodarska kriza, je neoliberalizem – kot glavni krivec za pokol nedolžnih – padel v tako nemilost, da so se mu odpovedovali celo sami neoliberalci in da se je zdelo, da je z njim konec, a so že tedaj nekateri – recimo Slavoj Žižek, vedno korak pred optimisti – svarili, da se bo le začasno potuhnil in se potem vrnil še močnejši, še požrešnejši, še agresivnejši, še radikalnejši in še ekstremnejši.

In res: ko je bilo krize konec, so neoliberalci postali še histeričnejši, še popadljivejši, še bolj plenilski. Tokrat so hoteli do konca. Brez zadržkov. Brez družbene odgovornosti. Brez moralnih pomislekov. Hoteli so izživeti vso svojo sebičnost, ves svoj pohlep, vso svojo svobodo. Družbo je treba ustvariti na novo.

Kapitalizem je pomembnejši od demokracije, ta le uničuje ekonomijo in podjetništvo. Državo so hoteli voditi kot svoje podjetje. In zdaj smo tam – neoliberalni milijarderji prevzemajo državo. Okej, ne le prevzemajo – v resnici je precej, precej huje.

Ko je Peter Thiel napovedoval »beg pred vsemi oblikami politike« in razmišljal, kam bi lahko zbežali vsi ti tehnoutopisti in libertarci, je naštel virtualni svet, vesolje in ocean – zdaj so vse troje našli v državi.

Elon Musk, Jeff Bezos, Mark Zuckerberg in drugi magnati, ki so zrasli v Silicijevi dolini, v resnici sploh nočejo zbežati pred državo, pravi Raymond B. Craib, »ampak jo skušajo le predelati po svoji podobi«. Nočejo je demontirati, ampak ji skušajo »na novo določiti prioritete«. Kar pomeni, da bi vse privatizirali. Nekateri – recimo Murray Rothbard, duhovni oče sodobnih »anarhokapitalistov« – čisto vse, tudi vojsko in policijo. Znebiti se hočejo totalitarizma, saj trdijo, da je vsaka država totalitarna. Trg potrebuje suverenost, ne država. Hočejo svobodo, ki pa zanje ni sad kolektivnega boja, temveč produkt zasebne lastnine, blago, izraz sebičnosti, profitno mesto.

Novi vladarji – Musk, Bezos, Zuckerberg – so peklenski stroji te svobode, ki si jo lahko privoščijo le bogati. Novi vladarji, ki oznanjajo, da lahko kapitalizem živi brez demokracije, brez socialne države, brez davkov in brez regulacij, nujno potrebujejo državo, močno državo, ki lahko s svojimi represivnimi aparati uvede nizke davke, odpravi regulacijo, oklesti socialno državo, nažene birokracijo in razredči demokracijo, navsezadnje, Pinochetova neoliberalna država je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja nastala s pomočjo brutalne »šokterapije«, kombinacije privatizacije, deregulacije, represije, terorja, likvidacij, izginotij, internacij in mučenja. Čile – neoliberalni Eden, nova Atlantida, Galtova soteska – je tako postal nekaj med Wellsovim Otokom dr. Moreauja in Goldingovim Gospodarjem muh, popolna anticipacija dobe, v kateri državo prevzemajo najbogatejši ljudje na svetu.

Ko je Peter Thiel napovedoval »beg pred vsemi oblikami politike« in razmišljal, kam bi lahko zbežali vsi ti tehnoutopisti in libertarci, je naštel virtualni svet, vesolje in ocean – zdaj so vse troje našli v državi. Država je njihov otok zakladov. Atlas skomigov, ki uči, da so kapitalistični mogotci božanska bitja, ljudje pa le paraziti, ki jih izkoriščajo in molzejo, je prišel domov.

Vsi imamo blazne težave, ker hočejo Atlasi – najbogatejši ljudje – svobodo, ker iščejo exit in ker hočejo na Mars. Vse te njihove »vizije« stanejo, družbeno bogastvo se preliva k njim, Atlasom, ljudje – razlaščeni, izgubljeni, užaljeni, obupani – pa se utapljajo v jezi, depresiji in resentimentu ter kličejo avtokrate, nove vladarje, Muska, Bezosa, Zuckerberga et consortes, natanko tiste, ki so jih razlastili in razjezili.

Slavoj Žižek, vedno korak pred optimisti, je po finančni krizi opozoril, da se bodo neoliberalci le začasno potuhnili in se vrnili še močnejši, še požrešnejši, še radikalnejši in še ekstremnejši.

Krog neoliberalne norosti je sklenjen. Kapitalizem je treba zaščititi pred demokracijo. Manj ko je demokracije, več je discipline. »Fašizem bi pravilneje imenovali korporativizem, saj pomeni zlitje državne in korporativne moči,« naj bi bil rekel Mussolini. Država je korporacija, korporacija je država. Milijarderji so svoje milijarde spolitizirali. In mussolinizirali.

Idealni kapitalist

Ayn Rand je bila, kot razkriva njena biografinja Jennifer Burns, na začetku pisateljske kariere fascinirana nad Williamom Edwardom Hickmanom, psihopatom, ki je leta 1927 umoril in potem zverinsko razsekal neko 12-letno deklico. In zakaj se ji je zdel ta psihopat tako fascinanten? Iz preprostega razloga: ker ni do drugih ljudi in do družbe ničesar čutil. Ker se ni menil za to, kaj mislijo in čutijo drugi. Ker drugi zanj niso obstajali. Ker se ni menil za šibke. Ker se mu življenje drugih ljudi ni zdelo sveto. Ker je bil brez sočutja, brez vesti in brez črednega nagona. Hickman je bil zanjo, kot pravi Mark Arnes, avtor knjige Going Postal, »idealni moški«.

Hickman, ameriški psihopat, je bil tudi model za Johna Galta, Atlasa kapitalizma, idealnega kapitalista, prihodnost sveta. Kar se zgodi v Las Vegasu, morda res ostane v Las Vegasu, toda to, kar se zgodi v Ameriki, nikoli ne ostane v Ameriki. Nemški kancler Willy Brandt je imel morda prav, ko je pred leti rekel, da zahodno Evropo čaka le še 20 ali 30 let demokracije.

Zdaj tudi lažje razumete, zakaj kitajska komunistična partija tako ljubi kapitalizem – ker ne potrebuje jebene demokracije.