Zgodovinski milijon

Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, rada pove, da tudi majhna skupnost prijateljev lahko premika gore. Če te besede vzamemo dobesedno, potem jim je v inštitutu uspelo premakniti Mount Everest. Samo v osmih mesecih, natančneje v 247 dneh (na voljo so imeli eno leto), jim je uspelo zbrati potrebnih milijon podpisov za evropsko kampanjo za varen in dostopen splav – My Voice, My Choice (Moj glas, moja izbira).

To so podprli številni znani obrazi v Evropi in onstran Atlantika, od igralcev in glasbenikov (Mark Ruffalo, Pedro Pascal, Severina, Laibach, Joker Out) do politikov (Barack Obama je Niki Kovač za en dan prepustil celo svoj profil na Instagramu), ter na tisoče slehernikov vseh generacij in iz vseh držav članic EU. In 22. decembra, deset minut do polnoči, je pobuda, ki jo je inštitut vodil iz male pisarne v Ljubljani, zbrala milijon podpisov. Da bodo na varni strani, če bi bil med zbranimi podpisi kakšen neveljaven, so si v inštitutu naložili, da zberejo še dodatnih 200 tisoč podpisov.

»Uspelo nam je pokazati, da so pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in reproduktivne pravice žensk nekaj, kar je skupna vrednota celotne Evrope,« je dan zatem povedala Nika Kovač. »Nekaj dni bomo proslavljali, potem pa gremo naprej, ker je to šele prvi korak od številnih, ki so pred nami.«

Kar 20 milijonov žensk v EU nima dostopa do splava. Ponekod je prepovedan, drugod plačljiv. Spet drugod, denimo na Hrvaškem, ga ovirajo zdravniki, ki množično uveljavljajo ugovor vesti. Pobuda My Voice, My Choice pa bi pravico do splava s posebnim finančnim mehanizmom omogočila vsem ženskam v EU. Z milijonom podpisov lahko institucije EU prisili, da predlog vsaj obravnavajo. Ali ga bodo upoštevale, je drugo vprašanje. Zlasti po junijskih evropskih volitvah, ko se je politični vrh EU zasukal le še bolj v desno ...

A prav zato je takšna pobuda v tem trenutku nujna. V času naglega vzpona populizma in skrajne desnice je pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok ena prvih na udaru. Dokaz za to so ZDA, kjer so ob Trumpovi pomoči obseg te pravice občutno zmanjšali. To se lahko ponovi kjerkoli, tudi pri nas, kjer imamo pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok sicer zapisano v ustavi (po novem jo ima tudi Francija). Ko pa je pravica enkrat izgubljena, si jo je izjemno težko priboriti nazaj ali je to celo nemogoče (dokaz za to je Poljska). Kam politika, ki ženskam ne priznava avtonomnega odločanja o svojem telesu in umu, naposled vodi, nemo pričajo do konca razčlovečene Afganistanke, ki v javnosti niti govoriti ne smejo več.

My Voice, My Choice je popolno nasprotje tega, je optimizem, dokaz, da je širokim množicam mar in so se pripravljene boriti za ženske teh in prihodnjih generacij.