Leto, ko je skrajna desnica v Evropi postala mainstream

Venezuelska večina. Ironično ime za grupacijo na desnem polu evropskega parlamenta, ki jo sestavljata Evropska ljudska stranka (EPP) in skrajna desnica. Oktobra je namreč evropski parlament izglasoval resolucijo, ki je za zmagovalca volitev v Venezueli prepoznala opozicijskega kandidata Edmunda Gonzáleza Urrutio, nasprotnika socialističnega predsednika Nicolása Madure. EPP je pri glasovanju moči združila s tremi skrajno desnimi strankami in se obrnila proti svojim tradicionalnim zaveznikom iz vrst liberalcev, socialistov in Zelenih – strank, ki so navsezadnje julija letos Ursulo von der Leyen iz EPP potrdile za še drug mandat na čelu evropske komisije.

Zakaj se EPP približuje skrajni desnici? Predvsem zato, ker ima veliko glasov. Za to so poskrbele junijske evropske volitve, kjer so skrajno desne stranke močno povečale svoj delež sedežev – z 18 na 24 odstotkov. A teh sedežev skrajna desnica ni prejela na račun EPP (ta se je odrezala podobno kot pred petimi leti), največ so izgubili liberalci in Zeleni. EPP je zavoljo kratkoročnih, partikularnih interesov prekršila cordon sanitaire, prakso, da se s skrajnimi silami v evropskem parlamentu ne sodeluje.

Skrajna desnica po vsej Evropi je po evropskih volitvah (in izvolitvi Donalda Trumpa v ZDA) dobila nov zagon. Vprašanje pa, kako se bo končalo odprtje te pandorine skrinjice.