Joker je out

Vlada je ta teden sprejela izhodišča za nov nepremičninski – bolje rečeno stanovanjski – davek. Če in ko bo ta sprejet, bo zadeval le najpremožnejših 20 odstotkov lastnikov nepremičnin. Če se bodo uresničile sedanje želje koalicijskih strank, bo davek določen v višini do največ 1,45 odstotka od Gursove vrednosti nepremičnin, iz nove obdavčitve bodo izvzete nepremičnine, v katerih občani bivajo, pri tistih, ki jih oddajajo v najem, pa naj bi se davek za najem odbil od davka na nepremičnine. Takšnih nepremičnin je več kot 75 odstotkov. To pomeni, da bo to davek na prazna stanovanja, davek na luksuz, davek na špekulativne nakupe nepremičnin. A čeprav bo ukrep zadel manjšino, utegnejo biti učinki ogromni.

Če bo namreč koalicija načrt uresničila, bo s tem ubila več muh na en mah. Cene nepremičnin se bodo predvsem v urbanih središčih, kjer so v zadnjih letih podivjale, verjetno začele zniževati: lastnik najdražjega stanovanja v Schellenburgu, po Gursu vrednega 1,5 milijona evrov, bi moral, če je stanovanje prazno in če ga je kupil kot poslovno naložbo, plačevati od 15 do 30 tisoč evrov novega davka na leto. V Schellenburgu je takšnih polovica stanovanj. Na najemniškem trgu se bo zato gotovo pojavilo več danes praznih stanovanj. In ne le to. Za povrhu bo lahko koalicija tik pred volitvami na ta račun z dohodninsko reformo zvišala neto plače. Skratka, gre za jokerja, s katerim želi koalicija na volitve, s tem pa se povečuje verjetnost, da bo reforma sprejeta.

Na ministrstvu za finance se je razprava o novem davku začela v strateškem svetu konec avgusta. Tedaj je bilo na mizi več zamisli. Najpravičnejši bi bil premoženjski davek, s katerim bi poleg nepremičnin obdavčili še vse drugo premoženje – denar, kapitalske vložke, avtomobile, jahte –, a tega na ministrstvu za finance zaradi zapletenosti pridobivanja različnih podatkov niso podprli. Druga možnost je bila klasični nepremičninski davek, s katerim bi nadomestili nadomestilo za stavbno zemljišče (NUSZ) in ga je zadnjič poskušala uresničiti vlada Alenke Bratušek. Ker gre v tem primeru za dohodek občin, je bil interes majhen. Tako je – kot lahko razberemo iz internih dokumentov finančnega ministrstva – zmagala zamisel o posebnem in dodatnem davku na stanovanja.

Novi davek za koalicijo ni zanimiv le zaradi učinkov na stanovanjsko politiko, ampak tudi zato, ker bi tako prišla do novega davčnega vira, s katerim bi lahko uresničila eno od obljub, ki so jih vladajoči politiki dali na začetku mandata. Da bodo razbremenili delo, torej plače oziroma dohodnino, in obremenili »kapital«. Glede na to, da z dohodnino v državi zberemo od dve do tri milijarde evrov, z novim davkom pa bi pri 1,5-odstotni stopnji po ocenah finančnega ministrstva pridobili okoli 700 milijonov evrov, je očitno, da bi lahko bila na tej podlagi razbremenitev dela – višje neto plače – občutna.

Jasno je, da bo odpor proti temu ukrepu ogromen. Zanimivo bo videti, kakšni bodo argumenti predstavnikov premožnejšega sloja, argumenti menedžerskih in delodajalskih organizacij. Ko je septembra vlada predstavila prvi sveženj davčnih reform, so delodajalci protestirali – njihovi zaposleni, kot je bil Bojan Ivanc iz GZS, so izstopili iz strateškega sveta za davke, češ da gre le za kozmetične popravke in da še vedno pričakujejo glavno reformo, to je razbremenitev dela.

To bodo zdaj dobili.