Sama proti vsem

Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo kršitev človekovih pravic materi (in njenim otrokom), ki so ji bili trije otroci odvzeti pred štirimi leti v medijsko razvpitem primeru, v katerem so dve leti kasneje socialne službe in sodišče ugotovili, da so ga očitno polomili, in so otroke vrnili materi, saj so bili pri očetu zaradi nasilja in zanemarjanja v nevarnosti.

Evropsko sodišče je zdaj presodilo, da je bilo materi in otrokom kršenih več konvencijskih pravic v različnih postopkih pred državnimi organi, tudi na sodišču. Država mora materi in otrokom izplačati skupaj 27 tisoč evrov odškodnine in povrniti slabih 10 tisoč evrov sodnih stroškov. Primer je končal pred evropskim sodiščem tudi ali predvsem zato, ker pritožnici ni uspelo doseči pravice niti pred slovenskim ustavnim sodiščem.

Sporočilo te sodbe je širše od sicer pomembnega sporočila, da so bile materi in njenim otrokom kršene pravice. Očitno je tudi v državi, ki spada med tiste z za silo delujočim državnim aparatom, mali človek, ki se znajde sam nasproti državnim institucijam, lahko povsem nemočen. Pravice, ki so jih mati in otroci imeli na papirju, v resnici niso bile dosegljive, predvidena pravna sredstva pa niso bila učinkovita. Mati, ki so ji bili otroci odvzeti in z njimi prepovedani kakršnikoli stiki, je imela in izkoristila možnost številnih pritožb in ugovorov ter tožb pred različnimi uradnimi organi in vsemi mogočimi sodnimi instancami, a nihče ni ugotovil kakšne nepravilnosti, kaj šele kršitve pravic matere in otrok. Na koncu niti ustavno sodišče ne. Tja je pritožnica vložila osem različnih pobud in pritožb in bila – z eno izjemo, kjer sta drugače glasovala Dunja Jadek Pensa in Rajko Knez – vedno soglasno zavrnjena.

V Sloveniji je v teoriji pot na ustavno sodišče odprta vsakomur, v tem pogledu spada sodišče med dostopnejša. A v praksi je zaradi preobilice dela izoblikovalo številne načine za zmanjšanje pritiska in omejilo dostopnost za malega človeka. Nekateri državni organi imajo privilegij, da od ustavnega sodišča lahko zahtevajo presojo, posameznik pa mora izpolniti številne pogoje, da to sodišče njegovo zadevo vzame v obravnavo. V dolgoletnih bojih z uradnimi organi mora najprej izčrpati vsa pravna sredstva, poleg tega mora po presoji ustavnega sodišča njegov primer odpirati pomembno pravno vprašanje, na katero še nimamo odgovora, ali pa vsaj vplivati na več ljudi.

Vse to potrjuje, da slovenski pravni sistem, formalno sicer zgleden, dejansko pogosto ne omogoča učinkovitih varovalk zoper nepravilnosti, napake in kršitve pravic, ki jih zagreši država, in da je bolj dostopen za privilegirane skupine in posameznike s takšnim ali drugačnim vplivom kot pa za posameznika ali posameznico brez njega. V tej zadevi je evropsko sodišče skušala prepričati, da v Sloveniji ni prišlo do kršitev človekovih pravic, državna odvetnica Jana Morela, zdaj kandidatka za varuhinjo človekovih pravic.