Zarja Menart / Animatorka, ki je navdušila z avtorskim prvencem Tri tičice

Modra starka s ptičjo glavo dekletu z rokami seže v dolge črne lase. Začuti, da jo nekaj bremeni, zato prikliče tri ptice, da bi dekle vodile na negotovo in trnovo pot po mračnih in skrivnostnih pokrajinah lastne duše. Gre za premiso kratkometražnega animiranega filma Tri tičice, režijskega prvenca Zarje Menart (1984), za katerega je v minulem letu med drugim prejela vesno za najboljši animirani film na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, tri stanovske nagrade Društva slovenskega animiranega filma ter nagrado za najboljši slovenski film na Festivalu kratkega filma FEKK v Ljubljani. Tankočutna animacija, ki jo je ustvarjala približno tri leta in pol, se napaja v istoimenski belokranjski ljudski pesmi o treh pticah, ki nam iz daljnih dežel prinašajo blagoslove, Zarja Menart pa jo je z lastno ustvarjalno senzibilnostjo obogatila v simbolno popotovanje po človeških notranjih svetovih.

Ljudsko izročilo je zanjo bogato polje navdiha, saj skriva starodavne modrosti in s svojo motiviko in simboliko, ki se ohranja iz roda v rod, pogosto priča o univerzalnih človeških izkušnjah. Prav to plat je želela raziskati tudi sama, saj je imela občutek, da se v današnjem hitrem, površinskem in potrošniško naravnanem svetu le redko zazremo navznoter, zlasti v tiste temnejše, bolj težke, neprijetne predele sebe. Z nalaganjem in plastenjem prosojnih papirjev je ustvarila občutke globine in zamegljenosti, multiplan mizo v studiu pa je osvetlila od spodaj in s tem omogočila, da svetloba žari in prodira skozi barve. Eksperimentiranje je bilo pri tem ključnega pomena, saj je tehniko prilagajala glede na specifične potrebe vsakega kadra. Uporabljala je različne pristope, kot so slikanje in brisanje mokre oljne barve, praskanje suhe barve, pa izmenjevanje več vnaprej pripravljenih sličic in praskanje s suho iglo. »Imela sem tisoč in eno ustvarjalno blokado, kar sem pogosto rešila tako, da sem šla na mizo in malo packala z barvo,« pravi. Kar nekaj izmed teh poskusov je nazadnje pristalo v filmu.

Zanimali so jo vzdušja, poskušala je dati podobo tesnobi in drugim čustvenim stanjem. Plastenje materiala je obenem konceptualno odsevalo večplastnost in kompleksnost človeške notranjosti, kjer nič ni preprosto enoznačno. Ko kopljemo po neznanih, megličastih in skrivnostnih globinah lastne biti, vsaka plast razkriva dodatne odtenke in vidike človeške izkušnje. Pri tem je bil zvok ena ključnih komponent njenega izraza – naraven, organski in surov, zasnovan predvsem okoli človeškega glasu kot edinstvenega inštrumenta. Za glasbo je poskrbela in jo odpela pevka, performerka in harfistka Zvezdana Novaković, drugi zvočni učinki pa so bili posneti zgolj s pomočjo naravnih materialov, kot je lan, ki ga je Zarja Menart prinesla iz Bele krajine.

Animatorka je svojo ustvarjalno pot sicer sprva začela kot ilustratorka. Že kot majhna je nadvse rada risala, zato jo je pot kasneje zanesla na študij oblikovanja vizualnih komunikacij na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Animacije se je lotila čisto po naključju, kot mentorica likovne delavnice za otroke, in magija premikajočih se oživljenih podob jo je popolnoma premamila. Pri sebi je odkrila tudi to posebno vrsto potrpežljivosti, ki je prepotrebna za tako dolgotrajen in pogosto kirurško precizen ustvarjalni proces, kot ga zahteva animacija.

Sprva se je nekaj let učila računalniških animacijskih tehnik v animacijskem in produkcijskem studiu Invida, nato je začela sodelovati z vrhunsko slovensko animatorko Špelo Čadež in studiem Finta, kjer se je izurila še v analogni animaciji, zlasti v multiplan kolažni tehniki. Kot glavna animatorka je na primer sodelovala pri večkrat nagrajenih kratkih animiranih filmih Nočna ptica (2016) in Steakhouse (2021) Špele Čadež, od katere se je naučila, koliko časa, namere in znanja je resnično treba vložiti v to, da nastane nekaj kakovostnega. Da se ničesar ne sme lotiti polovičarsko.

Čeprav pogosto ustvarja tudi na računalniku, je zanjo tista prava, zares dobra animacija vselej analogna. Rada dela s fizičnimi materiali, riše, slika, izrezuje, plasti. »Zdi se mi, da računalniška animacija nikoli ne bo mogla vsebovati toliko življenja kot nekaj, kar nastane z analognimi postopki,« pravi. »Vse je preveč kontrolirano. Ne nastanejo tiste drobne napakice, ki končnemu izdelku dajo poseben čar. Ravno kreiranje novih svetov na animacijski mizi je zame ena najlepših čarovnij mojega poklica.«

* V letu 2025 rubriko odpiramo za sodelovanje z več fotografinjami in fotografi. Lucija Rosc (1995) bo z nami do 31. januarja.