Droni nad New Jerseyjem!

Ob koncu lanskega leta so se nad New Jerseyjem pojavili neznani leteči predmeti – droni skrivnostnega, neznanega izvora. Tako so vsaj trdili tisti, ki so jih posneli. In tistih, ki so jih posneli, je bilo veliko.

Droni nad New Jerseyjem, droni nad New Jerseyjem, droni nad New Jerseyjem, so ponavljali. Kaj je zdaj to? Kaj se dogaja? Od kod prihajajo droni? Čigavi so? Kdo jih pošilja? Kdo jih upravlja? Kdo je napadel Ameriko? Kdo je izvedel to dronsko invazijo? Kitajska? Iran? Severna Koreja? Putin? Teroristi? Kaj, če so vsi ti »grozdi«, »roji« in »formacije« dronov dokaz, da skrivaj nastaja država totalnega nadzora? Hej, kaj, če je ta svetloba zunajzemeljskega izvora? Alieni – invazija – končno? Konspirologi – posebej ufologi – so dobili krila: vlada nekaj skriva!

Vidite, tokrat neznani leteči predmeti niso le urbana legenda ali privid! Vsi so gledali proti nebu in vsi so videli te neznane leteče predmete, ki so se bleščali belo, rdeče in zeleno. Čedalje več jih je bilo. In niso in niso se nehali pojavljati. Newjerseyjske noči so bile čedalje burnejše. Neznane leteče predmete so potem videli še nad New Yorkom, Connecticutom, Pensilvanijo, Virginio in Marylandom. O »videnjih« so poročali iz Ohia, Massachusettsa in Kalifornije. Pa iz Louisiane, Floride in Arizone.

To je šlo predaleč, je vzkliknil newyorški guverner. Nebo je gorelo.

Na tisoče dronov je vsak dan nad Ameriko, od leta 2023 pa lahko letajo tudi ponoči, je povedal neki Bidnov uradnik. V Ameriki je registriranih milijon dronov.

Nacionalna varnost je ogrožena, so vpili. A kaj, če gre za tajni vladni projekt? V ljudi se je zažrla panika in hitro prešla v histerijo. To nas živcira, so ponavljali – ne moremo spati! Kaj, zaboga, je sploh to?! Česa takšnega še nismo videli! To so ponavljali tudi politiki, demokratski in republikanski (Zahtevamo transparentnost!), ki so zagotavljali, da bodo stvari prišli do dna. Politiki – posebej tisti z desne – so terjali: sestrelite jih! Kar je bil le populizem, saj so dobro vedeli, da jih ne bodo sestrelili – kosi teh dronov bi potem nenadzorovano in pogubno deževali na ljudi. Lahko bi zadeli letalo s človeško posadko. Nekateri – recimo »patriotska« kongresnica Marjorie Taylor Greene – so celo obljubljali, da bodo te pošasti sestrelili z lastnimi rokami.

Izvedenci pa so trdili: ne, nič posebnega ali nenavadnega se ne dogaja – to so povsem navadni droni in povsem legalna letala! Bidnova administracija – ministrstvo za nacionalno varnost, FBI, zvezna uprava za letalski promet in obrambno ministrstvo – je prikimala: to, kar so ljudje videli in posneli, so bili komercialni droni, rekreativni droni, policijski droni, letala, helikopterji in celo zvezde! Okej, nekaj je bilo tudi neidentificiranih – piratskih – dronov, a ljudje včasih z droni zamešajo satelite, tuje planete (ozvezdje Oriona) in mednarodno vesoljsko postajo, so svarili izvedenci. Na tisoče dronov je vsak dan nad Ameriko, od leta 2023 pa lahko letajo tudi ponoči, je povedal neki Bidnov uradnik. V Ameriki je registriranih milijon dronov.

Poleg tega so prvi val teh neznanih letečih predmetov videli ob koncu novembra, tik pred zahvalnim dnevom, ko je na tem gosto naseljenem koncu Amerike – tudi nad newjerseyjskim Morris Countyjem, kjer so se »videnja« začela – nebo polno letal, gneča na nebu pa je pogosto takšna, da jih zadržujejo in morajo čakati – kar pomeni, da krožijo in krožijo po nebu. Tudi ponoči. Zato so ljudje videli »formacije«, »grozde« in »roje« neznanih letečih predmetov. Nacionalna varnost ni ogrožena in ni razloga za preplah, so mirili, prirejali tiskovke, objavljali poročila, aktivirali protidronski radar in za nekaj časa v New Jerseyju prizemljili vse drone. Ponekod so celo zaprli letališča. In nihče ni imel pojma, koliko izmed teh neidentificiranih dronov – neznanih letečih predmetov – so upravljali šaljivci, troli, ki so skušali prestrašene ljudi še dodatno prestrašiti.

Jasno, Trump – novoizvoljeni ameriški predsednik, ki je obljubil razkritje resnice o zunajzemeljskih bitjih – je pomežiknil konspirologom, svoji entuziastični volilni bazi. Še malo pa bi ponovil moto serije Dosjeji X: Resnica je tam zunaj! Najprej je namreč na svojem omrežju Truth Social zapisal: »Ali se to lahko dogaja brez vednosti naše vlade? Naj ljudje izvejo, kaj se dogaja – in to takoj. Ali pa naj jih sestrelijo!« Kasneje pa je rekel: »Vlada ve, kaj se dogaja … a tega noče komentirati … Bolje zanjo, da pove, kaj je to … Kdo ve, zakaj hoče ljudi držati v negotovosti.« Obenem je tudi oznanil, da je nameraval nekaj dni preživeti v svojem newjerseyjskem golfklubu (Bedminster), a si je premislil, ker so nad klubom videli drone. Bilo bi res grozno, če bi novega ameriškega predsednika ugrabili Nezemljani.

Ko se je Američanom ob koncu lanskega leta odprlo nebo in ko so se jim nenadoma prikazali vsi tisti »droni«, so končno zagledali svojo Matrico.

Bolj ko so Američani gledali proti nebu in bolj ko so gledali v noč in temo, več dronov so videli. FBI je v le nekaj tednih dobil več kot 5000 prijav »videnj«. Vsaka luč je bila dron, tako rekoč NLP. A vsi vemo, da je noč polna optičnih prevar, da človeško oko ponoči nima pravega referenčnega okvirja in da je nočna globina percepcije nezanesljiva. Objekti na nočnem nebu so pogosto neločljivi. Težko je reči, kako veliki so. In v katero smer se gibljejo. In kako daleč so. Objekti, ki so daleč, se zdijo blizu.

Rdeča tabletka

Ko se je Američanom ob koncu lanskega – zelo stresnega, kalvaričnega, volilnega – leta odprlo nebo in ko so se jim nenadoma prikazali vsi tisti »droni«, so končno – podobno kot Neo v Matrici – zagledali svojo Matrico. Pogoltnili so rdečo tabletko – in nenadoma se jim je odprla neizmerna globina zajčje luknje. Nenadoma so zagledali še malo prej skrito »realnost«, še malo prej nevidno »resnico«, ali kot bi rekel Neo – »svet, v katerem je vse mogoče«. Nenadoma so spregledali. V resnici so spominjali na moške supremaciste, pripadnike gibanja za moške pravice, moškosferne aktiviste, ki so se nenadoma – v duhu rdeče tabletke, Neovega »prebujenja« – prebudili v »resnico«, da moški nimajo več nobene moči in nobenih privilegijev in nobene samozavesti, ampak da imajo vso moč in vse privilegije in vso neodvisnost po novem ženske, ki so si moške ekonomsko, socialno in seksualno povsem podredile. Moški nenadoma povsod vidijo simptome svoje nemoči, svoje podrejenosti, ženske moči in ženskih privilegijev – tako kot so Američani nenadoma povsod videli drone, simptome svoje nemoči: kaj, hudiča, je to?! Nekaj nam prikrivajo! Hočemo resnico! In tako kot moški supremacisti so svoja »videnja« takoj prepletli s toksično konspirologijo. Recimo: droni so stroji države totalnega nadzora! Ali: droni so le distrakcija, psihološka operacija (psyop), s katero skušajo množice odvrniti od skušnjave, da bi imitirale in kopirale Luigija Mangioneja, ki je 4. decembra na cesti – sredi Manhattna, sredi najbolj nadzorovane cone – umoril Briana Thompsona, direktorja mogočne zavarovalnice UnitedHealthcare! Ali pa: droni so povezani s chemtrails! In seveda: droni sodijo k zunajzemeljski invaziji! Ljudje, ki so se prebudili v »resnico« o dronih, so analogni moškim supremacistom, ki so se prebudili v »resnico« o ženski premoči. Oboji bi lahko vzkliknili: konec je nevednosti in skrivanja! Konec je modre tabletke, konformizma, zmedenosti, tavanja, ujetosti! Oboji, moški supremacisti in ljudje, ki so videli neznane leteče predmete, hočejo vedeti resnico. Kot Neo. Vedeti hočejo, kaj se dogaja.

Moški supremacisti – brez smisla za nianse, dvoumnosti, protislovja in ironijo, slepo zaverovani v svojo mizoginijo, svoj antifeminizem, svoje mučeništvo, svoje ogorčenje, svojo jezo, svoje masturbiranje, svoje diete, svoj fitness, svoje tetovaže, svojo apokaliptiko (obsedenost s samopoškodovanjem in samomorom ter seksističnim pick-up ogovarjanjem, posiljevanjem in množičnim pobijanjem žensk), produkt »možganskega gnitja«, posledice pretirane izpostavljenosti trivialnostim, stupidnosti in džanku družbenih omrežij in razmazani kulturi digitalnega sovraštva – slavijo Trumpa, ker so prepričani, da bo zrušil sistem in preuredil svet, da bo torej opolnomočil moške, jim vrnil moč in privilegije, ženske pa vrnil v kuhinje, toda prav ta rdečetabletna »matrica« moškega supremacizma – sneta iz Matrice – postaja nov mentalni vzorec. Vsako prebujenje v »resnico« – vsaka novica, vsak trač, vsako novo spoznanje, vsak dogodek, vsako soočenje s sodobnostjo in kompleksnostjo sveta – pride namreč v paketu s tako rekoč vgrajeno toksično, mizogino, antifeministično, eliminacijsko, napol fašistoidno konspirologijo, ki glorificira nasilje, terja očiščenje, razlog za vse sitnosti in nadloge – za vse, kar moške sili v mizerijo – pa vidi v ženskah (ali skupnosti LGBTQIA+ ali migrantih ipd.). Smisel ali pomen tega, kar se je zgodilo, je mogoče vedno razumeti le skozi spekter mizoginije, rasizma, homofobije in ksenofobije.

Kot v Matrici oznani Morpheus: če vzameš rdečo tabletko, se ne zbudiš v postelji, kjer potem verjameš, kar pač verjameš, temveč ostaneš v deželi čudes, kjer se potem prepustiš neizmerni globini zajčje luknje. In moški supremacisti se – tako kot Neo in ljudje, ki so se prebudili v »resnico« o dronih – ne zbudijo v postelji, temveč v Wonderlandu, med trumpovskimi lažmi, dezinformacijami in teorijami zarote ter ruševinami svoje moškosti. Anonimnost, v katero se ritualno in panično ovijajo na spletnih forumih, je preslikava anonimnosti vseh tistih dronov, ki jih verjetno spominjajo na zvezdice lažnega neba v Trumanovem šovu ali pa vsaj na tisoče lučk, na tisoče telefonov, ki sijejo in žarijo na pop koncertih. Tako kot Richard Dreyfuss v Bližnjih srečanjih tretje vrste povsod vidijo vzorce, dokaze, da živijo v simulaciji.

Vojna svetov

Tridesetega oktobra 1938 – na noč čarovnic – so bili Američani prepričani, da so se v New Jerseyju izkrcali Marsovci. To so povsem in scela verjeli. Še več: to so tako sveto verjeli, da so planili v paničen beg. Histeričen stampedo.

A pojdimo po vrsti. Leto prej, poleti, je Orson Welles v New York Timesu objavil Načrt za novo gledališče (Plan for a New Theatre), neke vrste deklaracijo o načelih delovanja njegovega gledališča Mercury: Mercury bo uprizarjal klasike, ki so še vedno aktualne, estetika bo imela prednost pred politiko, vstopnina bo nizka, ljudska. In res, najprej je prišel na vrsto Julij Cezar: Welles je dogajanje prestavil v trideseta leta, v »sodobni« čas, v čas fašistične demagogije, vzpona novih diktatorjev in političnih atentatov, oder pa je osvetlil tako, kot je bil osvetljen Nürnberg v času nacističnih proslav, parad in baklad. Predstava je bila brez scenografije in brez odmorov – le gol oder in dobro koreografirane mase. Kritiki so bili vzhičeni. Publika je polnila dvorano.

Welles se ni ustavil – v pol leta je pridelal štiri gledališke uspešnice. Novi genij, senzacija, fenomen. In 9. maja 1938 prišel na naslovnico ugledne revije Time. Star je bil šele 23 let. Za njim je bila spektakularna sezona. Vse je impresioniral – kritike in publiko. Newyorškim učiteljem angleščine je rekel, da je gledališče sicer kul, a da je film precej zabavnejši od gledališča. In Welles je dobro vedel, kaj se zgodi s tistim, ki ni zabaven – odpade.

Ko se je leta 1938 končala gledališka sezona, je bil že tak brend, da je za svojo gledališko skupino Mercury zlahka našel nov angažma – na radiu. Na radijski postaji CBS je – ob spremljavi orkestra, ki ga je vodil Bernard Herrmann – nastopal kot narator slovitih literarnih klasik (Drakula, Otok zakladov, Povest o dveh mestih, Jane Eyre, Sherlock Holmes, Oliver Twist, Grof Monte Cristo, V osemdesetih dneh okoli sveta ipd.), preostali člani Mercuryja pa so imeli stranske vloge. Toda te radijske predstave niso uspele. Niso vžgale.

Welles je potreboval hit, zato je sklenil, da bo priredil sci-fi roman Vojna svetov (The War of the Worlds), ki ga je ob koncu 19. stoletja napisal H. G. Wells. In tako je 30. oktobra 1938 prišla tista slovita, znamenita, razvpita radijska igra Vojna svetov, ki je Orsona Wellesa prelevila še v radijskega boga. Nategnil je Ameriko. V živo! Američane je prepričal, da so se na neki newjerseyjski kmetiji izkrcali Marsovci, ki zdaj v neposrednem prenosu trgajo, goltajo, žrejo, pustošijo Ameriko.

»Gospe in gospodje … prekinjamo program … šokantne novice … na Marsu so opazili čudne, hidrogenske eksplozije … Zemlji se z veliko hitrostjo približuje orjaški žareči leteči predmet … pristal je pri Grovers Millu … iz vesoljske ladje stopajo srhljive, neopisljive, zlovešče kreature … scvrle so ljudi, ki so jih prišli gledat, tudi policiste … povsod ležijo ožgana, neprepoznavna trupla … Marsovci prihajajo … ljudje zapuščajo mesta … to je konec … iz mesta se vali dim … ljudje padajo v Vzhodno reko – kot podgane!«

Welles je igral uglednega astronoma, profesorja Piersona, ki je komentiral dogajanje. V odmorih med »vklopi« pa je – za stopnjevanje napetosti – predvajal absolutno dolgočasno plesno glasbo »Ramona Raquella, ki za vas igra v Meridijanski dvorani newyorškega hotela Park Plaza«. Vklopi v prenos iz New Jerseyja, prizorišča medplanetarne vojne, so zato delovali še bolj srhljivo.

Ljudje so nasedli. Že nekaj minut po začetku tega radijskega šova so se začele širom po Ameriki prižigati luči, hiše so se praznile, cerkve pa polnile. Ljudi je zgrabila panika – pognali so se v dir, misleč, da so se v New Jerseyju res izkrcali Marsovci. Četrt ure kasneje so v radijski studio že planili policisti, ki pa so bili brez zamisli, tako da se je šov mirno odvrtel do konca: »Ljudje, New Jerseyja ni več!«

Američani so dobili oboje – Hitlerja in Marsovce. Trump je prišel skupaj z Elonom Muskom, Marsovcem, prijateljem postfašistične Giorgie Meloni in fašistične Alternative za Nemčijo.

Hitler kot trol in influencer

Vojno svetov je menda poslušalo okrog devet milijonov ljudi – in kar 1.750.000 naj bi se jih bilo pognalo v beg ali vsaj v silovito ihtenje. Welles je kasneje rekel, da je sicer pričakoval odziv publike, toda ne tako burnega in tako množičnega. Ko pa so Ameriko obvestili, da se Marsovci niso izkrcali in da je New Jersey še vedno v enem kosu, je Welles, veliki manipulator, vendarle hlinil nedolžnost in trdil, da ljudi ni hotel zavajati. Ne brez razloga: mediji so bili namreč kmalu polni zgodb o masivnih tožbah, ki ga menda čakajo, zato javnosti ni hotel še dodatno izzivati. Ker pa ni nihče umrl (neka ženska je hotela narediti samomor, a so ji to v zadnjem trenutku preprečili) in ker so imeli le trumo zlomljenih nog ter spontanih splavov, je bilo po nekaj dneh itak vseeno – vsem je šlo le še na smeh. Wellesa je tožil le možak, ki ga je psihoanalitik ravno dobro zakrpal, zaradi Vojne svetov pa se mu je začelo spet bliskati.

Orson Welles, kralj gledališča in radia, je postal novi diktator množic. Da mu je nateg tako spektakularno uspel, pa ne preseneča. Prvič, to je bil čas, ko so cveteli genialni, karizmatični prevaranti, alias con artists, umetniki blefiranja, sleparjenja in goljufanja, mojstri teatraličnih, spretno sestavljenih, zamotanih, dobro zrežiranih sleparij (confidence games), ki so se zavedali, da ti prevara uspe, če ji vdahneš razsežnost, ki presega percepcijsko zmogljivost žrtve, in ki so ji pritikali partizanske vzdevke (Big W, Christ Kid, High Ass Kid, Fifth Avenue Fred, Clinic Kid, Barney the Patch, Big Alabama Kid, Niagara George ipd.). Drugič, to je bil čas, ko je cvetel zgornji srednji razred, ki je imel občutek, da je nad drugimi in da se mu ne more nič zgoditi in da ga ne more nihče nategniti. Tretjič, to je bil čas, ko je Hitler anektiral Avstrijo in Sudete – ja, čas invazij. Četrtič, to je bil čas karizmatičnih voditeljev, avtokratov, diktatorjev. Petič, to je bil čas vodljivih množic – množic, ki so komaj čakale, da jih kdo zapelje in odpelje, da se torej zgodijo in da tudi same postanejo karizmatične. In šestič, to je bil čas, ko so ljudje slepo verjeli medijem.

In radio je bil medij. Definitivno. Celo več kot to: Hitler je množice nagovarjal – in zapeljeval, obsedal, prepričeval, hipnotiziral – prek radia. Nacisti so se tako dobro zavedali propagandne moči radia, da so že leta 1933, takoj po prevzemu oblasti, poskrbeli, da so na trg – v nemške domove – prišli nizkocenovni radijski sprejemniki, »ljudski sprejemniki«, Volksempfängerji (VE301), ki so jih morali proizvajati vsi proizvajalci radiev (Philips, Siemens, Telefunken itd.) in prek katerih je potem nacistična ideologija prihajala v ljudske domove in ljudska srca. Joseph Goebbels je radio razglasil za »osmo silo«, oznanil, da bo »radio za dvajseto stoletje to, kar je bil tisk za devetnajsto,« opozoril, da je weimarska republika propadla, ker ni osvojila radia, in napovedal, da bo radio postal »posrednik med vlado in nacijo«. In radio je potem to tudi postal, tem bolj, ker so trg zlagoma zasuli s še cenejšimi radijskimi sprejemniki (do leta 1941 sta imeli radio – »Goebbelsov gobček« – dve tretjini nemških gospodinjstev) in ker je nacistična ideologija v nemška srca vedno prišla v paketu z entertainmentom – z glasbo. Radio je poskrbel, da je bilo ljudstvo nenehno v neposrednem stiku s Führerjem – in da je bil Führer nenehno v neposrednem stiku z ljudstvom. Da bi bil stik še neposrednejši, so med Führerjevimi govori predvajali glasbo, ki je še dodatno poudarila Führerjevo nujnost in bistvenost.

Hitler – trol, ustvarjalec vsebin, influencer – bi danes tvital. Goebbels tudi. Kot Trump. Razširjal bi velike laži, dezinformacije in teorije zarote – Elon Musk je Twitter itak predelal v X, goebbelsovski propagandni stroj, ki je kot ustvarjen za Hitlerja in vse tiste, ki ga nadomeščajo. Družbena omrežja, novi stroji za mobilizacijo in radikalizacijo sovraštva, mizoginije, rasizma, homofobije, transfobije in ksenofobije, imajo moč nekdanjega radia in nekdanjih prevarantov – polna so laži, dezinformacij in teorij zarote, goljufij in sleparij, blefa in populizma, primitivnosti in zlobe, šarlatanstva in demagogije, tepcev in bebcev, prepričanih, da so nad drugimi in da se jim ne more nič zgoditi in da jih ne more nihče nategniti.

Tako kot je teren pripravljen za vzpon novega Hitlerja, je pripravljen tudi za invazijo Marsovcev.

Tridesetega oktobra 1938 – na noč čarovnic – so bili Američani prepričani, da so se v New Jerseyju izkrcali Marsovci. To so povsem in scela verjeli.

To, da so se Američanom vsi ti droni tako množično prikazali prav po Trumpovi ponovni izvolitvi ( ja, po Trumpovem ponovnem vstajenju, po njegovi kvazibiblični resurekciji), ne preseneča: hej, če že ravno ne bo Marsovcev, naj pride vsaj kak Hitler!

Američani so dobili oboje – Hitlerja in Marsovce. Trump je prišel skupaj z Elonom Muskom, Marsovcem, prijateljem postfašistične Giorgie Meloni in fašistične Alternative za Nemčijo.

Čisto normalen fant

V tridesetih letih prejšnjega stoletja – v dobi diktatorjev in Marsovcev, ko se je srednji razred, utrujen od finančne in gospodarske krize, hotel zabavati – je družbo uniformiral, sploščal in totalitariziral radio, danes – ko se hoče permanentno skrizirani srednji razred zabavati – pa jo uniformirajo, sploščajo in totalitarizirajo algoritmi, diktatorji digitalne dobe, ki povejo (no, diktirajo), kaj je treba slišati in videti, ki nam preberejo misli, še preden si sploh kaj zamislimo, ki nam izpolnijo želje, še preden si kaj zaželimo, ki v vojnah določajo, kdo bo umrl, in ki od nas – tako kot nekoč esesovske uniforme – terjajo popolno vdajo.

In Luigi Mangione, fen terorističnega Unabomberja, reakcionarnega tehnotajkuna Petra Thiela in Reddita, ki je dopolnil Trumpovo izvolitev in epidemijo »videnj« dronov, izgleda kot heterodoksni produkt algoritma, saj je njegov atentat na direktorja zavarovalniške korporacije – »vsebina«, ki jo je ustvaril (kaj je umor zavarovalničarja v primerjavi z ustanovitvijo zavarovalnice, bi vzdihnil Brecht) – deloval kot popolni remiks polarizacije, političnega nasilja, družbene dezintegracije, državljanske vojne, ekstremne jeze, moralnega ogorčenja, konspirologije (zavarovalničarja ni umoril saint Luigi, temveč globoka država!), radikalizacije, narcističnega odrešiteljskega kompleksa, infantilnega kultizma, spletnega senzacionalizma in pretiravanja, tihih vsakdanjih tragedij, nevidnega trpljenja (Mangione je imel hude, neznosne kronične bolečine v hrbtenici), politične nekorektnosti in antiprebujenosti, revenge porna, dehumanizacije nasprotnikov, viralnega populizma, toksične alternativnosti, sobe odmevov, življenja v mehurčku, agresivnega tribalizma, ekstatične odtujenosti, fenovske fikcije, aktivističnega prezira do elit, brisanja empatije, warholovske petnajstminutne slave, neskončnega profitiranja s smrtjo, fasciniranosti z resničnimi zločinci (O. J. Simpson, Andrew Cunanan, brata Menendez ipd.), fašistoidnega čiščenja »parazitov« ter banalnosti klikanja, všečkanja in memifikacije.

Sveti Luigi, »totalno normalen fant« in ljubljenec digitalnega ljudstva, je v svojem manifestu zapisal, da je prvi, ki se bo z vsem tem soočil »s tako brutalno poštenostjo«. Očitno se ima za tega, ki je spregledal – in zdaj povsem jasno in razločno vidi. Prebudil se je v »resnico«. Tako kot Neo in vsi tisti, ki so videli »drone«.

Svet je zanj transparenten, toda o tem svetu – kapitalizmu, korporacijah, profitih, pohlepu – je mogoče razpravljati le z umorom.