Sodobna narodnozabavna glasba / Slovenski pozdrav

V petek, 20. decembra, je v ljubljanskem Media parku, na enem od večjih koncertnih prizorišč v prestolnici, potekal koncert, ki sodi k prvi veliki turneji »podeželskega rock’n’roll« ansambla Fehtarji Zan’ga dej, Laškega. Fehtarji promovirajo svoj drugi album, poimenovan po gorenjski napitnici in prvi avtorski pesmi benda, ki je sicer zaslovel s priredbami, kot je smučarsko-žurerska après ski himna Shatzi, ter se v izjemno kratkem času vzpostavil kot mladi up slovenske narodnozabavne scene in eden glavnih protagonistov največjih veselic v državi. Ansambel Fehtarji je narodnozabavne viže postavil v sodobnejši, bolj urban in žanrsko eklektičen kontekst, »našmu kunceptu muske pravmo podeželski rock’n’roll, sej zravn običajnga narodnozabavnga šundra ropotamo še s štrom kitaram, trobilam, pihalam in bobnam,« imajo Fehtarji zapisano na spletni strani.

Njihov nedavni ljubljanski koncert je učbeniški primer osvetlitve ene glavnih ugotovitev iz monografije Alpenecho, sveže in obsežne študije slovenske narodnozabavne glasbe, ki jo je pripravilo moštvo kulturoloških raziskovalcev s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Ugotovitve, ki krasi že sinopsis monografije na hrbtni platnici: »Podeželje in mesto nista več tako ločena, kot sta bila nekoč. Gre za svežo tradicijo, ki neproblematično usklajuje irharice z zadnjimi modeli BMW-jev, vrednote naših dedov z mehko emtivijevsko ali s trdo turbofolk erotiko, kislo mleko s hipsterskimi frizurami in tatuji, jodlanje z brezžičnimi slušalkami.«

Nezanemarljiv del občinstva narodnozabavne glasbe najdemo v urbanem okolju. Posluša jo vsak peti Ljubljančan, v štajerski prestolnici pa je ta delež kar dvakrat večji.

Že slabe tri ure pred začetkom koncerta se je pred prizoriščem izoblikovala izredno dolga vrsta največjih navdušencev vseh generacij. Ti so se na Fehtarje pripeljali z vseh koncev Slovenije, to je postalo očitno kasneje, ko je bend občinstvo pozval, naj zavriskajo tisti, ki so prišli iz Gorenjske, nato tisti, ki so prišli iz Dolenjske, in tako naprej – vsi vzkliki so bili približno enako glasni. Tudi takrat, ko so Fehtarji pozvali k vriskanju Ljubljančane, kar je bil dokaz za eno izmed ugotovitev študije Alpenecho, da nezanemarljiv del poslušalcev narodnozabavne glasbe najdemo v urbanem okolju. Posluša jo vsak peti Ljubljančan, v štajerski prestolnici pa je ta delež kar dvakrat večji. Tudi sicer je koncert suvereno potrdil številne teze avtorjev kulturološke študije, denimo to, da je dobršen del sodobne narodnozabavne produkcije eksplicitno seksualiziran: ob bendu je na odru skakala ekipa brhkih plesalk v seksi kostumih, Fehtarji pa so zaigrali kar nekaj »sočnih« viž, na primer priredbo hita Lepega Dase, ki gre takole: »Ko polko zaigram, zbudim podalpske moške in zazibam joške od obale do Koroške. Nima veze, al’ so buckaste al’ vitke, važno je, da migajo vse slovenske ritke.« Plesalke so med tem maratonskim koncertom, trajajočim dve uri in pol, pogosto vihtele slovenske zastave, s čimer so jasno namigovale na še eno ključno razsežnost narodnozabavne glasbe, ki jo obdela študija: njeno narodnobuditeljsko vlogo oziroma dejstvo, da je ta zvrst glasbe tesno ideološko povezana z nacionalno identiteto in tradicijo. Ta povezava je postala še očitnejša, ko je bend odigral priredbo neuradne nacionalne himne, klasiko Ansambla bratov Avsenik Slovenija, od kod lepote tvoje. Ob njej so se številne druščine po vsem prizorišču zibale v toplih objemih in s soglasnim prepevanjem skorajda preglasile velikansko ozvočenje ljubljanskega Media parka. A pravzaprav je bila še bolj kot domovinskost in »joške do Koroške« v ospredju tista najbolj brezčasna tema narodnozabavne glasbe, vezivno tkivo vseh veselic: alkohol. Na to jasno namiguje že poimenovanje turneje, albuma in naslovnega singla, pa tudi denimo napis na eni od promocijskih majic skupine Fehtarji, ki je bila naprodaj na prireditvi: »Kva boš trezn brez potrebe. Dej še enga, ko ga jebe.« Ker turnejo sponzorira Pivovarna Laško, je zasedba na oder privlekla tudi velik lesen sod piva in eden od članov ga je slavnostno odprl s kladivom, Fehtarji pa so najzvestejše fene v prvih vrstah častili rundo. In zapeli: »Tkole zvečer vsak’mu paše en pir, al’ pa ta kratek, zato da bo mir.«

Izkrivljanje spoznanj

Čeprav je narodnozabavna glasba pri nas eden najbolj priljubljenih in najbolj mainstreamovskih glasbenih žanrov – posluša jo skoraj polovica države, kar 49 odstotkov prebivalstva –, je bila v družboslovnih študijah – te so se osredotočale predvsem na alternativo, večidel pank – še pred nekaj leti skorajda popolnoma zapostavljena. Ko pa je pod prsti Petra Stankovića, raziskovalca in profesorja na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, končno nastala prva resna kulturološka študija tega glasbenega in kulturnega fenomena, se je izkazalo, kako občutljiva je pravzaprav tema in kako zaščitniško je do narodnozabavne glasbe njeno občinstvo. Avtor je bil takoj po izidu knjige Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe deležen žaljivega zgražanja v konservativnih medijih in celo od nekaterih politikov, denimo tedanjega predsednika vlade Janeza Janše. Ti razjarjeni kritiki, ki povsem korektne in nepristranske študije več kot očitno niso prebrali, so v njej oziroma v odlomkih, ki so jih vzeli iz konteksta in razlagali po svoje, prepoznavali »levičarsko udrihanje«  ter »politiziranje in ideološko etiketiranje«, nekateri pa so se obregnili celo ob ć v avtorjevem priimku. Kot je takrat za Mladino povedal Peter Stanković, je šlo za »politično motiviran pogrom nad profesorjem s FDV, ki ima za povrhu še napačen priimek, s katerim se je desna politična opcija v predvolilnem obdobju poskusila vzpostaviti kot branik slovenstva in si zagotoviti volilne glasove še po tej plati.«

V bistvu je šlo pri pogromu proti študiji za politično instrumentalizacijo narodnozabavne glasbe, ki jo je desnica vpela v kulturni boj, umetno ustvarjeni konflikt med alternativo in mainstreamom oziroma narodnozabavno kulturo. O tem so takrat nazorno pričali tudi grafiti »Modrijani, Neue Slowenische Kunst«, ki so preplavili prestolnico. Podobno se je v istem času zgodilo z Janševim tviteraškim napadom na Magnifica, ki je leta 2016 v intervjuju za Al Jazeero razlagal »o slovenskem sentimentu oziroma o bizarnosti tega, da slovenska narodnozabavna glasba izjemno žalostna besedila namesto v mol zapakira v dur in jih postavi v kontekst polke ali valčka,« kar je pevec prepoznal kot pravi »umetniški zasuk, ki celotno zadevo naredi izjemno fascinantno«. Janša je njegove besede v razburjenem tvitu iztrgal iz konteksta in jih razglasil za »zaničevanje tradicije in kulture slovenskega naroda«, in to kar štiri leta po Magnificovem intervjuju, seveda ravno v času načrtnega razgrajevanja neodvisne, alternativne kulture, ki ga je oblast upravičevala tudi s poudarjanjem uspehov naših narodnozabavnih muzikantov.

Goveji stereotipi

Ker je polemika s Stankovićevo pionirsko študijo o slovenski narodnozabavni glasbi v medijski krajini dvignila precej prahu, je to otežilo nadaljnje delo raziskovalcev s kulturološke katedre FDV, ki so se ravno v tistem času lotili intervjujev, na katerih so nameravali utemeljiti monografijo Alpenecho, naslovljeno po nemški izdaji znamenitega hita Ansambla bratov Avsenik Klic gora (1960). Kot v pogovoru za Mladino razloži sourednica monografije Natalija Majsova, sicer izredna profesorica in raziskovalka na oddelku za kulturologijo na FDV, so morali raziskovalci v prvi fazi intervjujev najprej »umiriti nekatere nasršene ljudi, ki so pričakovali, da smo jih prišli kritizirat, a so k sreči vseeno večinsko presodili, da so naše namere čiste in da je raziskava vendarle pomembna in pozitivna«. Eden od temeljnih namenov te večletne, sila poglobljene raziskave je bil, kot razloži Majsova, prav »preizkušanje nekaterih stereotipov, ki se navezujejo na narodnozabavno glasbo«.

Dobršen del mlajših privržencev narodnozabavne glasbe jo posluša predvsem priložnostno, denimo ob nedeljskih kosilih, na veselicah, družinskih praznovanjih in športnih prireditvah.

Med prevladujočimi predsodki, ki jih je kulturološka študija (vsaj delno) razblinila, najdemo prepričanje, da je to, kot zapišeta Stanković in mladi raziskovalec Robert Bobnič, »goveja glasba, ki jo posluša zlasti manj izobražena in starejša populacija na podeželju«. Javnomnenjska raziskava je dokazala, da stvari niso povsem enoznačne. Študija na primer pokaže, kot ste prebrali že v uvodu, da je sicer na podeželju veliko več fenov narodnozabavne glasbe kot v mestih, a lep del njenega občinstva najdemo tudi v urbanem okolju. Raziskava je potrdila, da »to glasbeno zvrst posluša starejša in manj izobražena, bolj verna in politično bolj na desno nagnjena populacija na podeželju,« a je sočasno ugotovila, da tudi ti podatki niso absolutni: ko govorimo denimo o politični identifikaciji, ugotovimo, da je med poslušalci narodnozabavne glasbe resda kar 63 odstotkov takšnih, ki so naklonjeni desni politični opciji, je pa vseeno med njimi 34 odstotkov levo opredeljenih. Dobršen del poslušalstva resda sestavljajo starejši posamezniki (71 odstotkov vprašanih), a narodnozabavno glasbo poslušajo tudi mladi, »vsak tretji Slovenec, mlajši od 30 let«.

Pri tem so zanimive ugotovitve Ksenije Šabec, ki je k monografiji (med drugim) prispevala raziskavo o generacijskih razlikah med občinstvom v odnosu do slovenske narodnozabavne glasbe: dobršen del mlajših privržencev to glasbo posluša predvsem priložnostno, denimo pri nedeljskem kosilu, na veselicah, družinskih praznovanjih in športnih prireditvah. To zgovorno povzame navedba enega mlajših udeležencev javnomnenjske ankete: »Če se bom peljal gledat smučarske skoke, bom to malo poslušal, da se malo spravim v ta vajb.« Nekateri mlajši anketiranci, ki prihajajo s podeželja, a študirajo v mestu, jo poslušajo tudi iz domotožnih vzgibov: »Ko slišim harmoniko, še posebej kakšne Mlade Dolenjce ali pa Ansambel Lojzeta Slaka, mi je to zmeraj všeč, ker me spomni na dom in od kod prihajam.«

Sonce sije, krave mukajo

Nostalgija in domotožje nakazujeta tudi razloge za poslušanje narodnozabavne glasbe pri srednji starostni skupini, torej pri anketirancih, starih od 31 do 60 let, med katerimi sicer »prevladuje ambivalenten in zadržan odnos« do te glasbe, »v smislu, da je ne poslušajo, ker jim ne ustreza, vendar nimajo nič proti njej,« zapiše Ksenija Šabec. Ena izmed anketirank denimo pravi, da narodnozabavne programe sicer »težko posluša, ko pa so veselice, grem tja, ampak ne plešem. Grem tja bolj zaradi čevapov in družbe.« Nekateri v njej prepoznavajo »moment narodne identitete«, denimo eden od anketirancev, ki živi v tujini in se je v njem ob obisku slovenskih gora v neki koči, kjer so odmevale viže Avsenikov, »zbudila slovenska identiteta – smo v gorah, sonce sije, krave mukajo, Avseniki«.

Udeleženci raziskave, starejši od 61 let, so narodnozabavni glasbi najbolj naklonjeni, največ pa jo poslušajo pri delu in gospodinjskih opravilih. Zelo homogeni so tudi pri vzgibih za poslušanje žlahtnih viž. Poslušajo jih, ker jih umirjajo, sproščajo, spominjajo na mladost, predvsem pa zato, ker so »naše«. »Ta starostna skupina narodnozabavno glasbo najbolj ideološko povezuje z nacionalno identiteto in tradicijo,« ugotavlja Ksenija Šabec. O tem zgovorno pričajo denimo besede anketiranca Toneta, ki pravi, da »ko prideš ven in ko zaigra frajtonarica – potem vidiš, od kod si doma,« in tudi navedek anketiranke Francke, ki pravi: »Da bojo mladi nekaj ohranili, rabijo take pesmi, da je dinamično, prijetno za poslušat. Drugače bojo samo še tisto ameriško. Treba je ohranjati slovenske pesmi, besedila, ki nekaj pomenijo, ki pojejo o tradiciji, lepotah Slovenije.« Kot ugotavlja Majsova, so številni starejši narodnozabavni glasbi tako naklonjeni zaradi »narodnobuditeljskega kanona«, zaradi navezanosti na vse, kar je »naše«.

Zanimiva so tudi pričevanja anketirancev z odklonilnim odnosom do narodnozabavne glasbe, ki po eni strani izhaja iz njene »monotonosti, enopomenskosti, zasičenosti in sprovociranosti z njo, zlasti v podeželskem okolju,« ugotavlja Ksenija Šabec. Kot to zgovorno ponazorijo besede ene mlajših anketirank, ki prihaja s koroškega podeželja: »Karkoli se zgodi, od pogreba do poroke, nekdo bo tam imel harmoniko.« Po drugi strani pa, zlasti med mlajšimi udeleženci raziskave, odklonilen odnos izhaja iz prepričanja, da »ta glasba poneumlja in je predvsem ideološko sporna, ker zagovarja izrazito monokulturne, izključujoče, konservativne in heteronormativne vrednote«.

Seksualnost je v nezanemarljivem delu slovenske narodnozabavne glasbe že kar animalistično osvobojena, sodobne inkarnacije žanra pa pogosto ostajajo zveste patriarhalnim vzorcem.

Anketiranci v tem kontekstu razlagajo, da jih od narodnozabavne glasbe odbija patriarhalnost, izrazita seksualizacija, mačizem, seksizem, objektivacija žensk – skratka, značilnosti zvrsti, ki jih eden od vprašanih opiše kot »heteronormativni razvrat«. S tem seveda mislijo na novejši val slovenske narodnozabavne glasbe, ki ga je pod taktirko zasedb, kakršna je Atomik Harmonik, spodbudil vzpon slovenskega turbofolka. Mračni vek skladb Brizgalna brizga in Srčna napaka, v katerem je vrednote narodnozabavne glasbe, ki je prej nostalgično opevala podeželsko idilo, zamenjala vulgarna erotika, narodne noše pa seksi kostumi in kratka krila, nikoli ni popolnoma izzvenel, daleč od tega.

Travniška srečanja

Erotični vulgarizem, ki danes prežema zares zajeten del produkcije slovenske narodnozabavne glasbe, je tudi eden od raziskovalnih predmetov monografije Alpenecho, ki ga v članku Spolni in seksualni konstrukti v narodnozabavni glasbi natančno obdela Jasmina Šepetavc. Raziskovalka v uvodu ugotavlja, da je bila prelomnica, po kateri so teme komadov začele zavijati v bolj eksplicitno seksualizirano smer, leto 1998, »torej še preden je turbofolk slovenska lica obarval z bolj eksplicitno (hetero)seksualno podobo«. Pionirska skladba je v tem kontekstu razvpita Srčna napaka Ansambla Frajkinclari, ki je »pod neuradnim imenom ’Ne boš ti meni zizike majal’ v hipu postala del zlatega repertoarja gasilskih veselic in domačih žurov,« ugotavlja Jasmina Šepetavc.

Raziskovalka zapiše, da je bilo za žanr bolj kot seksualno poželenje sprva značilno »deerotizirano hrepenenje po domačiji, domovini, vinu in materi,« kasneje se je »poleg pričakovanih podob lojtric, po katerih se fantje prikradejo dekletom v kamrico,« začelo pojavljati bolj »neposredno izražanje seksualnosti, ki je bila prej zavita v tančico metaforike in skrivnostne intime«. 

Ob tem se – na podlagi študije konkretnih primerov, od pesmi do videospotov – sprašuje, kakšne seksualne fantazije najdemo v slovenski narodnozabavni glasbi. Ko analizira naracijo in scenografijo narodnozabavnih viž, ugotovi, da se precejšen del seksualnih prizorov zgodi na travniku: omenjeni Frajkinclari prepevajo o »cingulingulinganju v tej hladni senčici«, Vaški fantje iz Ključarovcev »proces« opisujejo s »cvetlično metaforiko« – »Položil sem jo na mehki mah … in kradel malo ji spominčico« –, Ansambel Jožeta Škobrneta pa prepeva o »travniškem srečanju« mladega Francla in naivne Nežike, ki je za ljubezen »še malo premlada«, a ji zviti Francel natrosi nekaj laži, da se je »takoj strinjala, hlačice dol dala«.

Janševa vlada je narodnozabavno glasbo politično instrumentalizirala, ko je razgrajevanje neodvisne kulture upravičevala s poudarjanjem uspehov narodnozabavnih muzikantov.

Skratka, kot ugotavlja Jasmina Šepetavc, je seksualnost v nezanemarljivem delu slovenske narodnozabavne glasbe že kar »animalistično osvobojena«, kar gre ponekod v sila sporne skrajnosti, denimo pri Murnovi podoknici (Ansambel Murni, 2020), v kateri se protagonist pesmi najprej v gostilni napije, da zbere pogum, nato pa pri dekletu vasuje v izrazito sporni maniri: »Hiter ofn baba, drgač jih boš fasala. Hitr ofn baba, drgač js šajbe bom pobil. Daj klobaso kuhat, pa šmarnco bom pil.« Izraziti seksizem je očiten tudi na primer v skladbi Dej na hitro, narodnozabavni priredbi vesoljnega reggaeton hita Despacito, v kateri Ansambel Petan opeva fantazijo »idealne ženske«, torej »dobre gospodinje, svetlolaske v predpasniku in s piščancem v roki, ki ima, kar moški želi, ki ne teži, ko mu je do sprostitve po napornem dnevu«.

Raziskovalka nadalje opaža, da se v tovrstnih primerih pojavlja velika zagata: gre za dejansko »udejanjanje patriarhalnega odnosa« ali za »humorni performans, ki ironizira kulturne klišeje«? Ali pa spolna dihotomija narodnozabavne glasbe »ni toliko nedolžna, kot se rada predstavlja, ravno zato, ker je njen seksizem prikrit pod krinko ’zdravorazumskega’ vsakdanjega humorja?« Čeprav avtorica v nadaljevanju predstavi nekaj primerov »nagajivih« viž, v katerih prepoznava ironičen posmeh slovenskim seksualnim stereotipom, denimo skladbo Mici v avtu skače, v kateri pevec Klobasekov Pepi (alter ego glasbenika Mira Klinca) »obžaluje, da ga je med seksualnim srečanjem na cedilu pustil njegov ’pimpi nagajiv’,« v sklepu ugotavlja, da »sodobne inkarnacije žanra (pre)večkrat ostajajo zveste patriarhalnim vzorcem«.

Pravzaprav vulgarizem, ki se je ob pomoči pionirjev turbofolka povzpel v narodnozabavni mainstream, vse bolj prevladuje, na kar je po tiskovni konferenci ob izidu monografije Alpenecho opozoril tudi Matej Jevinšek, glasbeni urednik prvega programa Radia Slovenija. Povedal je, da je »Radio Slovenija ne glede na vse še vedno izobraževalni medij, na področju narodnozabavne glasbe pa se bojim, da ta boj izgubljamo, saj nam dejansko zmanjkuje sodobnih izvajalcev, ki bi bili sploh primerni za eter«. In dodal: »Ravno te dni sem se ukvarjal z nekim razjarjenim poslušalcem, ki nas je obtoževal, da ne predvajamo sodobne narodnozabavne glasbe. Enostavno sem mu poslal novo skladbo Ansambla Stil ’Ona dobro vleče’ in razložil, da tega, žal, v etru ne moremo predvajati.«

Cvetoča industrija

Ta nedavno izdana skladba, ki jo Ansambel Stil opisuje kot »hudomušno skladbo z nagajivim besedilom«, je, čeprav v etru nacionalnega radia zaradi opolzkosti besedila ne najde prostora, že zgolj na platformi YouTube zbrala dobrih 360 tisoč ogledov. To se v kontekstu slovenskega mikrokozmosa zdi astronomsko število, a po merilih narodnozabavne glasbe, pri kateri protagonisti scene oglede videospotov navadno štejejo v milijonih, je pravzaprav dokaj začetniško število. V uvodu omenjeni Fehtarji so s svojim smučarskim »hitom vseh apres-ski zabav« Shatzi, ki je pravzaprav priredba nemškega šlagerja Schatzi, schenk mir ein Foto, prešteli že več kot osem milijonov ogledov. Modrijani, prvo ime sodobne slovenske narodnozabavne produkcije, pa se lahko pobahajo s skupno kar 80 milijoni ogledov videov na YouTubu. Najbolj dobičkonosen segment narodnozabavne industrije so seveda, tako kot pri vseh drugih žanrih, koncerti in veselice. Največji tovrstni koncertni spektakel pri nas je slovita Noč Modrijanov, najbolje obiskana glasbena prireditev v Sloveniji, ki jo ansambel zaradi izjemno velikega povpraševanja navadno izvede nekaj večerov zapored: v najboljših letih jo je obiskalo več kot 12 tisoč ljudi. Televizijski prenos celjskega spektakla je leta 2019 pred zaslone pritegnil dobrega pol milijona gledalcev, vstopnice zanj pa vselej poidejo v nekaj minutah.

Številni starejši poslušalci so narodnozabavni glasbi naklonjeni zaradi »narodnobuditeljskega kanona«, zaradi navezanosti na vse, kar je »naše«.

Najuspešnejša poslovneža iz sveta narodnozabavne glasbe sta njena nesporna pionirja, brata Slavko in Vilko Avsenik. Pravzaprav sta lastnoročno odgovorna za rojstvo žanra, ki sta ga na začetku petdesetih let iznašla s posodobitvijo gorenjske ljudske glasbe. Ansambel bratov Avsenik je seveda daleč najvplivnejša narodnozabavna zasedba vseh časov, zanimivo pa je tudi, kako učinkovita je bila skupina pri poslovnem menedžmentu, kar je Mojca Ramšak, profesorica kulturne in socialne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, poglobljeno obdelala v znanstvenem članku Glasbeno podjetništvo in družinska podjetja: primer Ansambla bratov Avsenik. Raziskovalka v članku ugotavlja, da sta brata Avsenik s premišljenim strateškim menedžmentom razvila trajnostno družinsko podjetje, ki neustavljivo cveti že tri generacije: Ansambel bratov Avsenik je v 60 letih delovanja po vsem svetu prodal že več kot 36 milijonov albumov in imel že več kot deset tisoč koncertov.

Skratka, vsi ti neverjetni podatki zgovorno pričajo, kako izjemno dobičkonosen je narodnozabavni segment domače glasbene industrije, vendar so konkretne številke, s katerimi bi si lahko ustvarili širšo ekonomsko sliko tega cvetočega posla, zavite v gosto tančico skrivnosti. To je na tiskovni konferenci potrdila tudi Majsova, ki je po večletnem opravljanju intervjujev z žlahtnimi muzikanti suvereno potrdila, da je do »teh podatkov težko priti, saj jih glasbeniki skrivajo«. Tomaž Guček iz uredništva glasbenega in razvedrilnega programa Radia 1, ki urednikuje predvsem narodnozabavni program, je ob tem pripomnil: »Skrivajo jih zato, ker v glavnem poslujejo z gotovino.«