Blatne vasi / Temu mora država narediti konec

Drugega marca daljnega leta 2014 je 16 Rominj in Romov iz dveh slovenskih romskih naselij pred evropskim sodiščem za človekove pravice vložilo tožbo zaradi kršitve pravice do vode. Gre za naselji Dobruška vas v Škocjanu in Goriča vas v Ribnici, kjer so tedaj živeli in še danes živijo Romi brez vode in elektrike. Ko je konec januarja 2020 v Goriči vasi v baraki zaradi nezdravljene pljučnice umrl dvomesečni Amadej Brajdič, postopek pred evropskim sodiščem še ni bil končan. Je pa odločitev prišla le dober mesec dni kasneje, 10. marca. A evropsko sodišče ni ugotovilo kršitev človekovih pravic. Kako je torej videti življenje Romov, slovenskih in evropskih državljanov, ki jim temeljne človekove pravice niso kršene?

Ko sva s fotografom Borutom Krajncem po skoraj petih letih spet iz Ljubljane odrinila proti Ribnici, sva komaj sedla v avto, saj je bil do vrha napolnjen z rabljenimi oblekami in obutvijo za staro in mlado, ki so jih natovorili v Amnesty International Slovenije. Zima je pač daleč najtežji čas za ljudi, ki živijo na robu, tudi za tiste, ki živijo v neurejenih romskih naseljih. V Ribnici so taka vsa tovrstna naselja, hkrati gre za občino, ki ni uvrščena na seznam 18 občin, kjer imajo Romi v občinskem svetu po zakonu vsaj svojega predstavnika. Občino pa vodi župan Samo Pogorelc, ki je lani poleti zaslovel z izjavo, da naj ribniški Romi najprej plačajo neplačane položnice, pošljejo otroke v šolo in pospravijo okolico svojih bivališč, potem pa bo razmislil, ali jim bo občina v naselje napeljala vodo ali ne.

Goriča vas

V Goriči vasi naju je sprejela Jasna Hudorovič, mati Jasne Hudorovič mlajše in babica nesrečnega Amadeja. Jasna in njena širša družina tam od vekomaj živijo brez vode in elektrike. Nekateri prebivalci Goriče vasi imajo ta »luksuz«, da hodijo po vodo z avtomobilskimi prikolicami, na katere so nameščene cisterne za vodo (ta pozimi zmrzuje, poleti pa se pregreva), oni pa spadajo med Rome, ki morajo bolj ali manj vsakodnevno s kantami po vodo na pokopališče ali h kakemu od gozdnih izvirov. Živijo pa tudi brez elektrike, čeprav bi se, vsaj nelegalno ali na pol legalno, lahko priklopili, a temu Jasna Hudorovič ostro nasprotuje. »To pa ne, že tako govorijo: Cigani kradejo, Cigani ne plačujejo elektrike, Cigani ono, Cigani tretje, in mene to žali,« je odločna babica Jasna. In nadaljuje: »Ne prosim, da dobim kaj brezplačno, sem pa prosila župana, da da soglasje za čisto zakonit priklop elektrike, ki bi ga izvedel Elektro Kočevje, in bi elektriko plačevali po števcu.« Dobila bi namreč lahko začasno, za obdobje dveh let, električni priključek za »lopo na polju«, kar njeno bivališče tudi dejansko je. Trdi, da so ji na občini dejali, da ima vse potrebne dokumente in naj gre z njimi le še na Elektro Kočevje. Tam pa so jo zavrnili.

Država ima po zakonu dolžnost, da uredi najbolj neurejena romska naselja, a tega še nikoli ni storila.

Ko smo bili pri njej na obisku pred petimi leti, kmalu po Amadejevi smrti, je z njo živela tudi hči Jasna s preostalima dvema otrokoma, ki ju v času našega obiska sicer ni bilo tam, saj ju je center za socialno delo odvzel in so ju dobili nazaj šele po dveh letih pravnih bojev z državnimi organi. Danes njena hči Jasna, mož Kemi Brajdič in njunih pet otrok ne živijo več pri mami. »Zadaj sta postavila hišo,« pravi Jasna, »a zdaj ni nikogar doma, eni otroci so v šoli, mlajši so šli s starši v Ljubljano na pregled za ušesa«. »Hiša«, ki jo pokaže Jasna, je res zidana, a hkrati velika le kakih trideset kvadratov in »krita« s polivinilom, v njej pa trenutno živi sedemčlanska družina. »Kadarkoli govorimo s predstavniki centra za socialno delo, šole ali pa zdravstva, vedno govorijo, pošiljajte otroke v vrtec in šolo. Pa jim včasih rečem, če se že toliko ukvarjate s šolo in vrtcem, dajte se vsaj toliko še z vodo in elektriko. Precej lažje bi bilo pošiljati otroke v šolo, če bi to imeli,« pravi Jasna Hudorovič.

Kljub temu gre za romsko naselje z najboljšimi razmerami za življenje med vsemi tremi ribniškimi – pri čemer seveda razen blatne poti, ki vodi skozi naselje, v njem ni nikakršne komunalne infrastrukture, kanalizacije, vodovoda ali elektrike. No, slednjo, kot rečeno, večinoma imajo, a ne povsem legalno.

Otavice

Eden izmed sinov Jasne Hudorovič starejše, Amir Hudorovič, živi v najmanjšem od ribniških romskih naselij, v Otavicah, kjer stojijo le tri hiše in par hlevov. Gre za tisto naselje, za katero občina Ribnica predlaga, da se dostop do vode uredi tako, da se postavi javna pipa na robu gozda, neposredno ob železnici, 900 metrov od naselja.

»Če ima človek voljo, se da storiti marsikaj. A če se takoj najdejo ljudje, ki vsemu nasprotujejo, kaj lahko stori nas par Romov, kolikor nas je? Sami ne moremo nič,« pravi Hudorovič. Po desetletjih zanemarjanja Romov je v zadnjih letih občinsko vodstvo presenetilo z namero, da legalizira vsa tri romska naselja, pri čemer je vprašanje, kako iskrena namera je to bila. Kmalu za tem so se namreč v teh krajevnih skupnostih organizirale civilne iniciative, ki temu ali kakršnikoli drugi ureditvi neurejenih razmer nasprotujejo. Tako se zgodi ob vsakokratnem občinskem predlogu za ureditev ali selitev kakega izmed naselij. In avgusta lani je občinski svet preprosto izglasoval, da se projekt zaustavi, in vsa tri naselja ponovno izločil iz občinskega prostorskega načrta, še preden bi se legalizacija sploh zares začela. Češ da proti volji ljudi ne morejo nič.

Povprečna življenjska doba Romov je 55 let in s tem več kot dvajset let krajša v primerjavi s slovenskim povprečjem.

»Zdaj je vse ustavljeno in se ne bo zgodilo nič, saj bo večinsko prebivalstvo proti vsemu, tako je tu v Ribnici. Vsaj dokler se ne bo vmešala država,« pravi Amir Hudorovič. Ribniška občina – kot se je večkrat izrazil tudi podžupan Vojko Štanfelj, ki je pristojen za komunikacijo s tamkajšnjo romsko skupnostjo in se je v času našega obiska oglasil v naselju Lepovče – »ne more več storiti ničesar, če ljudje vsemu nasprotujejo« in naj bi »od projekta dvignila roke« in zadevo prepustila v urejanje državi. Pri tem sicer Rome svari, da je to še najslabša možnost, češ da država »ne bo veliko spraševala, ampak stvari uredila po svoje«.

Lepovče

Življenje je težko dosti slabše, kot je v največjem ribniškem romskem naselju, v Lepovčah. To v nasprotju s preostalima dvema naseljema, ki stojita na kmetijskih zemljiščih, leži ob in v ribniški industrijski coni. Gre za bedo barak in lop, nemalokrat pokritih s polivinilom, kjer sicer je tu in tam kaka pipa na prostem, elektrike pa prebivalci nimajo. Gre za naselje, po obisku katerega gre razumnemu človeku težko z jezika karkoli drugega kot to, da je tem ljudem treba tako ali drugače najprej urediti najbolj temeljne možnosti za življenje – to je naloga države, ki je po ustavi socialna –, preden jim postavljamo kakršnekoli pogoje o integraciji, plačevanju računov ali pometanju okoli barak in pošiljanju otrok v šolo. Hkrati gre za naselje, ki ga je 28. maja lani obiskala predsednica republike Nataša Pirc Musar in po obisku dala eno svojih odmevnejših izjav v povezavi z romsko skupnostjo. In sicer da Romi »zelo dobro poznajo svoje pravice, svoje dolžnosti pa malo manj«, da »bodo tudi Romi sami morali dati nekaj nazaj skupnosti« ter da »če namreč ne gre s korenčkom, je treba tudi malo palice«.

V Lepovčah je stanje tudi sicer najbolj alarmantno. Gre za zemljišča, ki glede na prostorski plan sedaj spadajo v industrijsko cono in se posledično ponujajo po visokih cenah. Romsko naselje stoji na območju, ki je večinoma v lasti občine, nekaj pa tudi v lasti zasebnikov. Svoje bivališče nam je bil pripravljen pokazati Bojan, ki v Lepovčah sedaj živi že štirinajsto leto. Gre za leseno barako, prekrito s polivinilom, ki je sicer z okoli 40 kvadratnimi metri površine ena izmed večjih v naselju, v njej pa prebiva njegova družina, ki šteje devet članov. V njej imajo kuhinjo in eno večjo sobo. Kljub temu da je ponosen, da mu je s pomočjo enkratne izredne socialne pomoči uspelo »obnoviti« svoj v neurju skoraj povsem porušeni dom, se ob njem ni želel fotografirati: »Ljudje v Ribnici me poznajo, nočem, da vedo, kako živim, že tako vedo, da živim v katastrofalnih razmerah«. Njegova hiša je bila zgrajena večinoma na občinskem zemljišču in le deloma na zasebnem, a potem je občina prodala del zemljišča zasebniku, tako da trenutno stavba stoji na dveh različnih zasebnih zemljiščih tik ob ribniški industrijski coni. Njegova žena pojasnjuje, da vsi njeni otroci hodijo redno v šolo, a »če nas že hočejo civilizirati, kot pravijo, potem ni rešitev, da nas ves čas dajejo na kup, skupaj, in da živimo tik eden ob drugem. To je težko, saj se ne razumemo vsi dobro med seboj in prihaja do napetosti.«

Romi v Sloveniji večinoma res živijo v romskih naseljih, veliko jih je komunalno in sicer neurejenih. Njihova izobrazbena struktura je porazno nizka, posledično tudi zaposljivost, njihova povprečna življenjska doba je dvajset let nižja od siceršnje.

Država

Vrnimo se k »državi«, o kateri z upanjem govori Amir Hudorovič in ki jo kot poslednjo možnost preboja iz statusa quo omenjajo tudi na občini. Če se osredotočimo na ribniško občino in na preostale slovenske občine z neurejenimi romskimi naselji, ni dvoma, da so za neprimerno stanje odgovorne obe, država in lokalne skupnosti. Problem je namreč v odsotnosti države. Ta gleda stran že desetletja in pušča usodo posameznih romskih naselij in s tem celotne skupnosti na milost in nemilost lokalnih oblasti, županov in občinskih svetov. In to kljub temu, da bi skladno z zakonodajo lahko in celo morala prevzeti odgovornost in poseči na področje »lokalne avtonomije«.

Zakon o romski skupnosti v 5. členu določa, da lahko vlada sama sprejme potrebne ukrepe za ureditev razmer v romskem naselju v primeru, »ko pravna in komunalna neurejenost romskih naselij v samoupravni lokalni skupnosti privede do hujšega ogrožanja zdravja, dalj časa trajajočega motenja javnega reda in miru ali trajnega ogrožanja okolja«. Takrat lahko vlada z državnim prostorskim aktom in po skrajšanem postopku poseže na območje katerekoli občine. Čeprav je uporabljena beseda »lahko«, gre dejansko za obveznost države. Ta namreč po ustavi in mednarodnih konvencijah in po sami logiki stvari mora poskrbeti, da na njenem ozemlju ne prihaja do ogrožanja zdravja, če se je temu mogoče izogniti.

Če življenje brez pitne vode in elektrike ter nasploh razmere, v katerih umirajo novorojenčki, ne spadajo v kategorijo »hujšega ogrožanja zdravja«, potem dandanes nič ne spada vanjo. In po jugovzhodni Sloveniji takih ni le par romskih naselij, pač pa vsaj nekaj deset. Ni dvoma, da ko bo enkrat posegla država, bodo oboji, torej Romi na eni strani in večinsko lokalno prebivalstvo na drugi, postavljeni pred dejstvo, da se izpelje rešitev za naselje oziroma skupino Romov. In bodo imeli pri tem zelo verjetno manj besede, kot je imajo v razgovorih z lokalnimi oblastmi. A glede na to, da veljavni sistem reševanja romskih vprašanj na lokalni ravni prepogosto prinaša več desetletij trajajočo blokado in življenje Romov v človeka nevrednih razmerah, je vsaka sprememba pravzaprav sprememba na bolje. Slabše pač ne more biti.