Ohranimo pumpo in burek

Pobuda iz Savskega naselja svari pred krčenjem prostora za (so)bivanje

Gradnja novega potniškega centra v Ljubljani predvideva tudi rekonstrukcijo okoliških cest. Ena izmed teh je Šmartinska cesta, ki vodi skozi Savsko naselje. Po novem naj bi tamkajšnja križišča zamenjalo veliko krožišče, a da bi bilo to izvedljivo, bi bilo po načrtih treba odstraniti priljubljeno okrepčevalnico Burek Savska in Petrolovo bencinsko črpalko na Šmartinski cesti. Na to so se nekateri stanovalci Savskega naselja, ki opozarjajo tudi na povečanje prometa na območju, odzvali s spletno peticijo »Ohranimo pumpo in burek v Savskem naselju«.

Stvar se na prvi pogled morda zdi banalna. Vendar Tomo B. Ravbar, eden od pobudnikov peticije, sicer svetnik četrtne skupnosti Bežigrad iz Levice, meni, da takšni posegi pričajo o veliko pomembnejšem, širšem problemu izginjanja storitev znotraj sosesk. »Če izgubiš burek ali bencinsko črpalko, to morda res ni tako velik problem, težava je v tem, da izginjajo celotne skupine javnih storitev,« je povedal. »Izgubili smo banko, pošto, kemično čistilnico, pekarno. Razumem, da na večino od teh občina ne more neposredno vplivati. A bi si želel, da bi vsaj z neformalnim pristopom lahko nekako vplivala na to, da se takšne storitve ohranijo.«

»Zavedam se, da podobne težave obstajajo tudi drugje po Sloveniji, zlasti po vaseh, kjer se pošte zapirajo, ponekod pa ne najdeš več niti bankomata,« je še dodal. »Bojim se, da obe, občina in država, zanemarjata sociološki vidik takšnih izgub – denimo izgubo druženja.«

Ljubljanski župan Zoran Janković je na tiskovni konferenci decembra sicer pojasnil, da se na tem območju še ureja nova prometna rešitev, »ugotavljamo, ali je mogoče ob bencinskem servisu postaviti krožišče ali samo križišče,« je dejal, hkrati pa zatrdil, da priljubljena okrepčevalnica menda ni ogrožena. Tudi ne okoliške zelene površine.

A pobuda vendarle opozarja na pomembno težavo. »Pri načrtovanju soseske ne smeš razmišljati samo, kdaj boš prodal stanovanje v njej, ampak kakšna bo ta čez 30 let in kako bo izboljševala življenje ljudi, ki v njej živijo,« je v intervjuju za Mladino opozoril arhitekt dr. Miloš Kosec. Vse pogosteje je namreč, da pomembna infrastruktura in storitve iz naselij in sosesk izginjajo oziroma sploh niso del načrtovanja – kot bi bilo povsem samoumevno, da se boš, če moraš denimo v trgovino, usedel v avto. Če k takšni miselnosti dodamo še razpršeno poselitev po državi, dobimo kup težav, za družbo in okolje. »S spodbujanjem takšnega načina bivanja samo povečujemo težave, povezane z avtomobilizmom, infrastrukturo in porabo energije, ne smemo pa pozabiti niti na mehkejše vplive: na takšen način ljudje zmeraj bolj postajajo posamezniki, ki živijo na omejenih zasebnih zemljiščih in so drug z drugim povezani samo z motoriziranim prometom. Zares srečujejo se le še v šoli, službi in nakupovalnih središčih.«