Tujih delavcev nočemo in ne maramo, a jih nujno potrebujemo

Deportacija negovalk in negovalcev?

V Nemčiji, ki velja za državo, ki daje ton migracijski politiki EU, je minulo leto morda najbolj zaznamovala razprava o migracijah. Država je lani uvedla številne nove protimigracijske ukrepe, navsezadnje pa je predvsem zaradi nesoglasij tudi o teh vprašanjih razpadla vlada. So pa vsi ti ukrepi, ki naj bi v takšni ali drugačni obliki imeli odvračalni učinek, v resnici predvsem notranjepolitičnega pomena v smislu nagovarjanja volivcev. S potrebami nemške družbe nimajo veliko skupnega.

To se je pokazalo tudi pri ravnanju z desetimi kolumbijskimi delavci v domu za ostarele v Wilstedtu blizu Bremna. Ker so v Nemčiji zaprosili za azil, prošnjo pa so jim zavrnili, je država pohitela z deportacijskimi postopki. Nekaterih zavrnjenih prosilcev za azil ni čisto preprosto deportirati, saj prihajajo iz držav, ki dejansko in formalno niso varne in v katere deportacija ni mogoča – in bi si zaradi tega tako ali tako zaslužili vsaj začasno mednarodno zaščito –, pri drugih skupinah prosilcev je to precej lažje opravilo. Recimo pri prosilcih za azil iz Kolumbije. V Nemčiji mednarodno zaščito prejme le eden od 250 kolumbijskih prosilcev, deportacije pa so utečene, saj gre formalno za varno državo.

Kolumbijske negovalke in negovalci iz doma za ostarele bolnike z demenco bi tako verjetno že bili pridržani ali celo že tudi z letalom odpeljani nazaj v domovino, če se ne bi upravnika doma, Andrea in Tino Wohlmacher, odločila ugovarjati. O dogajanju sta obvestila javnost, pripravila spletno peticijo in napisala pismo najodgovornejšim nemškim politikom. Če bi dom ostal brez zaposlenih, ki so jih želeli deportirati, bi lahko zgolj še zaprl vrata. Kaj bi se torej zgodilo z 48 oskrbovanci z demenco, nemškimi državljani?

Po pisanju Deutsche Welle se je minister za zdravje Karl Lauterbach osebno zavzel za primer, kolumbijski negovalci so dobili dve- ali triletne pogodbe, formalno bodo na uvajanju in jih ta čas ne bo mogoče deportirati. Minister je pri tem razlagal, da »v Nemčiji ne bi mogli zagotavljati enake ravni nege, če tega dela ne bi opravljalo veliko tujih delavcev«, in da »so tudi delavci, ki delajo v negi, več kot dobrodošli, ker se nanje zanašamo in imamo z njimi zelo pozitivne izkušnje«.

V Nemčiji je enako kot drugod po Evropi in seveda tudi v Sloveniji področje nege – duševno in telesno zahtevno in hkrati slabo plačano delo – kadrovsko eno izmed najbolj podhranjenih. V Nemčiji po uradnih ocenah že danes primanjkuje okoli 115 tisoč delavcev, ki bi opravljali to delo. V Sloveniji naj bi jih primanjkovalo več kot 3000, zaradi pomanjkanja delovne sile je v slovenskih domovih za starejše vedno več praznih postelj, skupaj že več kot 600.