Masharik / Bend, ki je združil »otroke cvetja«, ki prinašajo pomlad

»Obteži me s kamnom,/ da ostaneva na dnu morja,/ tam je tišina,/ tam je milina,/ tam moja duša počiva,« ponavljajo v pesmi Na dnu morja, ki ji je »akademija«, sestavljena iz domačih glasbenih kritikov, novinarjev in strokovnjakov, v glasbeni oddaji 33/45 na TV Slovenija nedavno podelila laskavi naziv slovenske skladbe leta 2024. A ni bila edina opažena; Brat moj je bila lani največkrat predvajana skladba na Radiu Slovenia International (SI), Otroci cvetja, v kateri nam kličejo »mi smo otroci cvetja / in prinašamo pomlad«, pa na Radiu Koper.

»Otroci cvetja« je sicer hipijevski izraz, ki je nekoč simboliziral mir, ljubezen in svobodo. Ni naključje, da so tako poimenovali tudi svoj lani izdani albumski prvenec, s katerim so si izborili pozornost širše javnosti in celo nastop na nedavni državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki je nastala pod taktirko Jureta Longyke in njegove radijske oddaje Izštekani. A čeprav spadajo med najzanimivejša novejša domača glasbena odkritja, bi jim, če bi zapisali, da so novinci, storili krivico, saj so na glasbeni sceni že od leta 2019.

Masharik je kot »en mehak objem v teh čudnih časih«, pravi Maša Bogataj (1994), vokalistka in kitaristka tria, ki ga sestavljata še klaviaturist Luka Zemljič (1985) in bobnar Bojan Marinko (1986). Njihov zvok je za mnoge uganka, presenečenje, saj se je trojec našel v blues rocku, ki ga spaja s soulom in psihedelijo. Res je, da električne kitare ali pa moda iz šestdesetih in sedemdesetih let doživljajo veliko vrnitev – k temu bi lahko prišteli tudi rast zanimanja za retro glasbo. A Masharik pravijo, da jih pri iskanju zvoka in sloga trendi ne zanimajo, temveč le sledijo sebi. Igrajo tisto, »kar jim dogaja«. Ne slepijo se, da v njihovi glasbi ni slišati vplivov glasbe, ob kateri so odraščali, a vseeno iščejo odmev časa, v katerem živijo, zlasti pa jim je pomembno, da se v pesmih čutita iskrenost in pristnost.

V skupini Masharik so moči sicer združili sami Gorenjci. Luka Zemljič in Bojan Marinko sta imela prej zasedbo John F. Doe, na katere koncerte je rada hodila tudi mlajša poslušalka, njuna zdajšnja sobendašica. »Tako smo se pravzaprav spoznali. Nato sem jim oblikovala drugo ploščo, po tem pa smo se povsem spontano dobili na vaji, se ujeli in začeli skupno pot kot Masharik,« se spominja Maša Bogataj. Ta je kot »frontwoman« – poleg Mance Trampuš iz Koala Voice – trenutno edina vokalistka v Sloveniji, ki v rokah drži tudi kitaro, in to tako, da zmore z njo parirati kitaristkam in kitaristom, ki znajo odigrati tudi kakšen solo in še kaj več. S tem ruši dolgoletni stereotip, da naj bi bila to predvsem »domena moških«. Je pa tudi vzor drugim bodočim kitaristkam.

Tudi sama priznava, da ženska na solo kitari v Sloveniji res ni »najbolj običajen pojav«. Tako ne preseneča, da se je pretežno zgledovala bolj po moških vokalistih in kitaristih, čeprav se s spolom glasbenikov, katerih glasba jo je pritegnila, v resnici nikoli ni ukvarjala. Sprva je, na primer, oboževala Siddharto. Šele kasneje je odkrila blues, ki ga spoštljivo označuje za »začetek vse glasbe«, in nato »prečesala celotno zgodovino rokenrola«. Z domače glasbene scene so ji na začetku njene ustvarjalne poti največ dali Hamo & Tribute 2 Love in Dan D. Od tujih pa sodobnejša različica bluesrocka, denimo zasedba The Black Keys, ki je pravzaprav zaznamovala vse tri člane benda. Luko Zemljiča so navdihovali še starodobniki, kot so Emmerson, Lake & Palmer, Led Zeppelin, The Doors, Deep Purple in Cream, Bojana Marinka Tame Impala in The Prodigy, Mašo Bogataj pa Freddie King, Pink Floydi, Beatli, Rolling Stonesi, Janis Joplin, David Bowie, Bob Dylan in Nick Cave. Aha, in Eric Clapton. »Če lahko Eric Clapton obvlada kitaro, potem jo lahko tudi jaz,« je pomislila, »samo vaditi bi morala več (smeh).« Od kitaristk jo je medtem doslej »z igranjem in dodelanim zvokom ter tudi močnim vokalom, čutnostjo in karizmo zares premaknila le Brittany Howard iz (sedaj žal razpadle) zasedbe Alabama Shakes«.

Zasedbi, katere besedila večinoma nastajajo v slovenščini (»V njej se najlažje izražam. To je jezik, v katerem razmišljamo in čutimo,« pravi Maša Bogataj), se je v zadnjem letu pridružil še Amadei Šaršanski, četrti basist po vrsti. Trenutno nabirajo moči, da nam znova »prinesejo pomlad« še pred njenim uradnim začetkom: že 8. februarja jim lahko v živo prisluhnete na Ravnah na Koroškem, 3. aprila pa na ljubljanskem Orto Festu.