SDS širi nezaupanje v vse, politiko, pravosodje in izobraževanje, da bi spet prevzela oblast

Janševi mitingi resnice

Devetega februarja 1950, bilo je na vrhuncu protikomunistične histerije, ki jo je povzročila hladna vojna, je republikanski senator iz Wisconsina Joseph McCarthy javno oznanil, da ima seznam 205 oseb, članov komunistične partije, ki naj bi bili delovali v ameriški vladi. Sledilo je obdobje »makartizma«, protikomunističnega lova na čarovnice, neskončnih preiskav in zaslišanj ter paranoje, ki se je iz politike prelivala tudi drugam. V domnevni komunistični komplot, napad na ameriške vrednote, naj bi bili vključeni še posamezniki iz zabavne industrije, Hollywood torej, in seveda akademiki, profesorji in raziskovalci na univerzah, ki so v mlade glave vcepljali levičarske zablode.

Zakaj takšen uvod? Enako počne Janez Janša. V ozadju velike krivice, tega, da Slovenija po osamosvojitvi ni postala »druga Švica«, Janša pa ne njen edini hegemon, so ostaline komunistične preteklosti. Bivši partijci vodijo stvari iz ozadja, pa naj gre za politiko, pravosodje (oziroma »krivosodje«, kot mu pravi Janša) ali akademski svet. Tako kot McCarthy na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja tudi Janša paranojo razume kot politično orodje. Družbo poskuša destabilizirati na vseh ravneh, da bi lažje spet prevzel oblast. To počne toliko očitneje zdaj, ko je stisnjen v kot in mu grozi zaporna kazen zaradi zadeve Trenta.

»Lažejo nam. Lažejo hitreje, kot govorijo,« je med drugim prejšnji mesec pridigal svojim podložnikom pred celjskim sodiščem, nato pa misel podkrepil z nepričakovano referenco. »In kot je dejala Hannah Arendt, cilj tega laganja niti ni to, da bi ljudje tem lažem kar po vrsti verjeli. Cilj je, da ljudje in volivci ne bi verjeli ničesar več,« je razlagal, medtem ko mu je zbrana množica vračala z bučnimi ovacijami. »Kajti z narodom, ki ne verjame ničesar več, je mogoče manipulirati. Zato vam lažejo. In vedno, če – bog ne daj – gledate mainstream televizije, ko vidite koga od svobodnjakov, se spomnite tega stavka Hannah Arendt: ljudje, ki ne verjamejo ničesar več, ne znajo misliti s svojo glavo in presojati, kaj je dobro in kaj slabo. Vi, ki ste danes tukaj, veste, zakaj vam lažejo. Sicer vas danes tukaj ne bi bilo.«

V ozadju velike krivice, zakaj Slovenija po osamosvojitvi ni postala »druga Švica«, Janša pa ne njen edini hegemon, so ostaline njene komunistične preteklosti.

Janša je najverjetneje v roke prijel delo Izvori totalitarizma Hannah Arendt, v katerem ta, ena najpomembnejših političnih teoretičark 20. stoletja, ponudi analizo zgodovine nastanka totalitarizmov 20. stoletja, nacizma in stalinizma. Zagotovo je vsaj malce nenavadno, da se je Janša v govoru navezal na Hannah Arendt. Zakaj bi to storil? Verjetno zato, ker se mu je zdela priročen oprimek, zgolj hvaležna referenca, na katero se je lahko oprl. Tukaj stvar sicer postane komična: Hannah Arendt je leta 1953 v reviji Commentary za McCarthyja in nekdanje komuniste, ki so v obdobju makartizma postali glasni kritiki komunizma, zapisala, da so postali del politične propagande, ki je bila prav tako ideološko fanatična kot komunizem. Po njenem mnenju je pri makartizmu šlo za lov na čarovnice, širjenje strahu, demagogijo in željo po uničenju političnih nasprotnikov. Spet, enako počne bivši komunist Janez Janša.

»Janša pred sodiščem uprizarja scenografijo ’mitingov resnice’. Nekateri se tega še dobro spomnimo iz Miloševićevih časov. Tudi posledic,« ob zadnjih Janševih nastopih razmišlja dr. Vlasta Jalušič, politologinja in soustanoviteljica Mirovnega inštituta. Primerja jih s tako imenovanimi mitingi resnice, ki jih je po nekdanji skupni državi prirejal Slobodan Milošević. Eden takšnih mitingov naj bi bil tudi v Ljubljani leta 1989, vendar ga je slovenska policija uspešno preprečila z akcijo Sever. Miloševićeva potujoča turneja nacionalizma, ki je Srbe slikala kot velike žrtve zgodovine, je naposled eksplodirala v etnične vojne na ozemlju Jugoslavije. »Kot tam gre tudi tu za tehniko zrcalnih podob. ’Oni’ vas dehumanizirajo, ’oni’ vam lažejo, ’oni’ vas poskušajo iztrebiti. ’Vas’, ki veste (saj ste tu!), da smo mi resnični, pravi zastopniki naroda, govorci resnice in vir zakonov.«

Janša za izobraževanje, enako, kot je pred kratkim dejal za pravosodje, meni, da je to zgradba, ki jo bo treba »postaviti na novo«. V njej naravnost mrgoli »rdečkarjev«.

»Psevdoarendt za psevdoglobino in domačo rabo za ’malega človeka’,« pa Vlasta Jalušič, sicer tudi odlična poznavalka del Hannah Arendt, opiše Janševo sklicevanje na avtorico. Ob tem se spomni še na neko njeno drugo delo – Eichmann v Jeruzalemu. V njem v vlogi novinarke za revijo The New Yorker opisuje sojenje nacističnemu uradniku Adolfu Eichmannu, ki je bil eden ključnih organizatorjev holokavsta. Med sojenjem v Jeruzalemu se je med drugim skliceval na nemškega filozofa Immanuela Kanta in na specifično rabo njegovega kategoričnega imperativa (osnovno načelo, ki ga Kant predlaga kot temeljno merilo za moralno ravnanje: ravnaj tako, da to, kar narediš, postane splošno načelo). »Zdi se mi, da lahko celjske ’mitinge resnice’ in tudi delovanje stranke SDS idealno opišemo s tovrstnim imperativom: ’Zmeraj deluj tako, da si prepričan, da bo Janša tvoje dejanje odobraval!’«

Janša se po drugem zborovanju pred celjskim sodiščem, na katerem je njegov strankarski podrepnik Žan Mahnič med drugim povedal, da bodo sodnikom in tožilcem, ko se znova zavihtijo na oblast, »sodili v njihovih sobanah«, ni ustavil. Sledil je naslednji logični korak »najpomembnejšega protikomunističnega borca v evropski politiki«, kot ga je nekoč opisal madžarski premier Viktor Orbán – po napadu na pravosodje je napadel še akademski svet. Pred koncem leta je bil govorec na podelitvi priznanj Nove univerze, zasebnega projekta dr. Petra Jambreka, ki je začel nastajati in prejemati javno financiranje prav v času prve Janševe vlade. Tudi tam je Janša čutil potrebo, da obračuna z zlimi demoni preteklega režima.

»Akademski svet zahodne civilizacije je v zadnjih desetletjih postal poseben ekosistem, ki je, žal, že dodobra obvladan s progresivističnim, levičarskim, prebujenskim pristopom,« je razlagal. Po njegovem mnenju na univerzah danes poteka spopad za razum, v katerem se v »ospredje namesto meritokracije postavljajo načela enakosti, vključevanja in različnosti«, progresistične ideje pa »uničujejo naše razumevanje stvarnosti, našo zdravo pamet«. V ozadju vsega se kakopak skriva tako imenovani kulturni marksizem – besedna zveza, ki je nastala na desnici in je v resnici samo povzetek skupka kvazizgodovinskih analiz in teorij zarote, ki jih na desnici uporabljajo za demoniziranje nasprotnikov, ali »druga pot do Marxove brezrazredne družbe«, kot ga je opisal Janša.

»Namesto bioloških virusov se iz prebujenskih akademskih krogov širijo slabe, parazitske ideje, ki uničujejo zgradbo razuma, svobode in dostojanstva posameznika. Iz univerz se širijo v politiko, v industrijo zabave, v medije in v poslovni svet. Gre za uničevanje sposobnosti ljudi, da bi racionalno razmišljali,« je nadaljeval. Tako imenovani parazitski virus prebujenstva pa je »plodni humus« kakopak »našel v ostankih in miselni zapuščini nekdanjega enopartijskega režima, v katerem je bilo iskanje resnice prav tako lahko nevarno«.

Tukaj se velja za trenutek ustaviti. Izraz, ki ga je v govoru uporabil Janša, »parazitski virus prebujenstva«, podobno kot »kulturni marksizem«, »teorija spola« ali kaj tretjega, ni njegov izum. Tudi tega je, kakor je sicer priznal v govoru, našel drugje – pri kanadskem psihologu Gadu Saadu, ki je, zelo podobno kot denimo Jordan Peterson, zapriseženi kritik levih ideologij in zagovornik razlage, da je v družbi in v akademski sferi zavladala pretirana politična korektnost, ki bojda krati svobodo govora. Takšnih idejnih vodij se je na drugi strani Atlantika sicer že prijela oznaka, da so del intelektualnega temnega spleta (IDW) ali »alt-right«.

Desnica bije ideološki boj zoper postmoderno levico, kritična humanistika in družboslovje, do katerih je kritičen tudi Janša, pa sta pri tem sprotni tarči, razmišlja o tem sociolog in predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Gorazd Kovačič. Janša se v ta boj umešča z na videz intelektualnimi intervencijami, pri tem pa se opira tudi na nekatere akademske avtorje, njihove ideje si prisvaja ali jih po želji spreminja. »Vse to počne, tako kot vse drugo, na populističen način. Gre za poljubno paberkovanje motivov in referenc ter mešanje jabolk in hrušk.« Pri tem ob številnih argumentacijskih akrobacijah, ki si jih privošči, da bi dokazal svoj prav, niti ni nenavadno, da si prisvoji celo svarila Hannah Arendt pred politiko laži. »Čeprav je ravno sam velemojster tistega sistematičnega laganja, ki meri na to, da bi privrženci izgubili zmožnost za razločevanje med resnico in lažjo ter postali indiferentni do tega razlikovanja.«

V SDS se dobro zavedajo, da sta prav pravosodje in šolstvo zadnji oviri na poti za dosego absolutne oblasti. Ta pa je tisto, za kar si avtokrati najbolj prizadevajo.

Bistveno je tole: Janša tudi za izobraževanje, kot je pred kratkim dejal za pravosodje, meni, da je to zgradba, ki jo bo treba »postaviti na novo«. Ker v njej, tako kot v pravosodju, naravnost mrgoli »rdečkarjev«, ki si želijo uničiti naš način življenja. Komunisti se namreč skrivajo povsod – polno jih je v politiki, pravosodju in tudi šolstvu. In vse to bo, ko »mi« spet pridemo na oblast, treba iztrebiti. Kot plevel! Najprej je treba vzpostaviti stanje čiste paranoje. In nato udariti. V SDS se namreč dobro zavedajo, da sta prav pravosodje in šolstvo zadnji oviri na poti za dosego absolutne oblasti. In absolutna oblast je tisto, za kar si avtokrati najbolj prizadevajo.

Kaj je storil Viktor Orbán, ko je prevzel oblast na Madžarskem? Spodkopal je sodstvo. Podobno se je lotil šolstva. Orbánova vlada je začela vpeljevati bolj »domoljubni« kurikul in iz njega poskušala izgnati vse, kar bi širilo »liberalno agendo« ali služilo »globalističnim interesom«. Univerze so postale elitistične ustanove, ki ogrožajo nacionalne interese Madžarske, zato je vlada začela njihove upravne odbore polniti s sebi zvestimi kadri, z odtegnitvijo financiranja marginalizirala kritične družboslovne in humanistične programe – prepovedala je denimo študije spola, češ da gre za študije, ki promovirajo ideje v nasprotju s tradicionalnimi družinskimi vrednotami – ter izgnala sicer zasebno Srednjeevropsko univerzo (CEU) Georgea Sorosa.

Pri tem zadnjem je treba stvar dodatno razložiti: Orbán, čeprav je bil tudi sam Sorosev štipendist, tega že dolgo slika kot državnega sovražnika številka ena – leta 2017 je dal Madžarsko celo prelepiti s plakati z njegovo podobo in pripisom »Ne dovolimo, da bi se Soros smejal zadnji«. Soros naj bi bil imel neverjeten vpliv na politike in delo evropskih institucij, Evropo naj bi bil hotel preplaviti z migranti in uničiti vse, kar je sveto. Ker zgledi vlečejo, ni čudno, da je takrat tudi Janša na družbenih omrežjih skupino evropskih poslancev oklical za »Soroseve lutke v evropskem parlamentu«, Sorosu pa zabičal: »Izogibajte se EU in Evropi, prosim. Vaš umazani denar za tako imenovane nevladne organizacije je najmočnejši generator konflikta na kontinentu, ki uničuje zaupanje med ljudmi in demokracijo.«

In če zgledi čisto zares vlečejo, kaj Janšo omejuje pri tem, da bi madžarskega kolega posnemal še pri čem drugem? Lahko ob jasnih napovedih »prenove« sodstva in ob napadu na akademsko svobodo res stojimo križem rok?

»Težko je predvideti, ali bo Janša, če spet pride na oblast, ostal samo pri retoriki, ki v paketu napada kritično humanistiko in družboslovje, nevladne organizacije in intelektualce nasploh, ali pa se bo odločil tudi za poskuse institucionalnega in zlasti finančnega omejevanja,« o tem razmišlja Kovačič. »Podobno je težko predvideti, ali je njegovo grmenje proti ’krivosodju’ samo aktualni pritisk, ker je v škripcih v lastnem sodnem postopku, ali pa lahko pomeni napoved institucionalnega napada na neodvisnost sodne veje oblasti. Glede na dosedanje izkušnje z Janšo na oblasti lahko rečemo, da je mogoče vse. Kaj se uresniči, pa je odvisno od sprotnih političnih odločitev in od tega, na koliko odpora naleti.«

Najvišji predstavniki pravosodja so se že odzvali. »Zdaj bi se morale tudi univerze,« zaključi Kovačič.