Gospodarji subvencij

Statistični podatki so alarmantni: v letih 2021–2023 je v Sloveniji samooskrba s sadjem znašala od 14 do največ 29 odstotkov, samooskrba z zelenjavo pa je v istih treh letih padla s 43 na 33 odstotkov. Za lani, leto 2024, podatkov še ni, po prvih ocenah kmetijskega ministrstva pa naj bi bili vsaj pri vseh pomembnejših sadnih vrstah v intenzivnih nasadih doseženi »pomembno večji« hektarski pridelki. Bolj smo samooskrbni pri žitih in mesu, več kot 80-odstotno, ter pri jajcih, kjer smo tik pod 100 odstotki. Ob teh statistikah smo podrobneje pogledali, kam so v letu 2024 šle kmetijske subvencije, kaj v kmetijstvu je Slovenija spodbujala z javnim denarjem. In ugotovitve? Med sto največjimi prejemniki so bili (tudi lani) zlasti živinorejci in mesnopredelovalni giganti, številni v lasti tujcev, ki se osredotočajo na zvišanje dobička v širši regiji, bistveno več kot sadjarjev in zelenjavarjev pa je vinarjev.

Z ministrstva za kmetijstvo smo tik pred novim letom prejeli seznam stotih največjih izplačil kmetijskih subvencij, ki so bile izplačane od 1. januarja do sredine decembra 2024. Zajeta stoterica je prejela skupaj dobrih 66 milijonov evrov, posamezni prejemniki s seznama pa med tremi milijoni evrov in 300.000 evri. In kaj kaže pregled?

Največ je prejela skupina Panvita, ki je bila med največjimi prejemniki subvencij tudi prejšnja leta; tri Panvitina podjetja so lani prejela skoraj pet milijonov evrov. Skupina je od maja lani v večinski lasti Hrvatov, zagrebške investicijske skupine Bosqar Invest (prej Mplus), družina Polanič, brata Iztok in Peter, pa je v njej ohranila manjšinski lastniški vpliv, a vodstvene funkcije.

Največ je prejela skupina Panvita, ki je bila med največjimi prejemniki subvencij tudi prejšnja leta; tri Panvitina podjetja so lani prejela skoraj pet milijonov evrov.

Polaničev »poslovni imperij« je, kot opisujejo pri Managerju, »zgradil« pokojni Stanko Polanič, ki je s partnerji prevzel dve nekdanji socialistični podjetji: gradbeno podjetje Pomurje, v katerem je bil Polanič v ’80. letih tudi direktor in iz katerega je nastal Pomgrad, ter Kmetijsko gospodarstvo Rakičan, predhodnico Panvite. Lani, po prodaji večinskega deleža Panvite Hrvatom, sta brata Polanič na Managerjevi lestvici najbogatejših napredovala z 81. na 67. mesto, njuno premoženje se je po ocenah zvišalo s 43 na skoraj 55 milijonov evrov. A mnogim je prodaja Panvite, ene največjih slovenskih kmetijsko-živilskih skupin, prinesla skrbi; skupina ima več kot 700 zaposlenih, nanjo je vezanih več kot 2000 družinskih kmetij – kooperantov, s katerimi skupina med drugim pridela 45.000 ton žit, vzredi 67.000 prašičev in 4,8 milijona piščancev. Novi večinski lastnik je javnosti neznana investicijska družba Bosqar Invest, za katero je bila Panvita prva agroživilska naložba sploh. Pred tem so se ukvarjali s povsem drugimi dejavnostmi, med drugim kadrovskim posredovanjem (so imetniki licence Manpower za regijo, tudi za Slovenijo). Ob prevzemu je takratni predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Roman Žveglič opozoril, da ima Panvita v najemu več kot 3000 hektarjev zemlje od sklada kmetijskih zemljišč, in predlagal, kot pred tem že ob ukrajinskem prevzemu Perutnine Ptuj, naj država prekine zakupno pogodbo in sklene novo po preučitvi strategije novega lastnika: »Tuji lastniki imajo svojo strategijo in ta lahko dolgoročno oslabi prehransko varnost Slovenije.« A to se ni zgodilo. Peter Polanič je pred dnevi za časnik Finance le razkril strategijo družbe: »Panvita na Hrvaškem zdaj ustvari le približno dva milijona evrov prihodkov, v treh letih, računamo, da jih bo približno osem do 10 milijonov. To pomeni, da bodo lahko, denimo, kupci v trgovini Studenac na Krku kupili naše čevapčiče.« Tako rast naj bi Panviti omogočile sinergije s hrvaško pekarsko družbo Mlinar, katere večinski delež je sredi decembra prav tako kupil Bosqar. Na opombo novinarke Financ, da Mlinar v Sloveniji nekatere lokacije zapira, je Polanič pomenljivo dejal: »Merilo je samo to, da je lokacija profitabilna. Ker je pač jasno, da mora vsak biznis, ki se ga greš, ustvarjati dobiček.« Napoved rasti na Hrvaškem utegne pomeniti, da bo Panvita na še več zemljiščih v Prekmurju poskušala s pomočjo subvencij še intenzivneje gojiti žito za krmo prašičev, ne pa na primer dodatne zelenjave za prehransko varnost Slovenije. Vstop Hrvatov v Panvito je sicer osvetlil še eno pomembno anomalijo: Polaniči s partnerji so leta 2021 od državnih Farm Ihan, ki so bile takrat pod slabo banko DUTB, katere upravni odbor je vodil Janšev odvetnik Franci Matoz, dobili četrtinski delež Panvite za vsega milijon evrov, lani pa je bil hrvaški investitor pripravljen v Panvito za 51-odstotni delež vložiti 50 milijonov evrov, od tega pa naj bi približno četrtino, dobrih 10 milijonov, šlo za kupnino.

Perutnina Ptuj je od leta 2019 prek podjetja na Cipru v lasti ukrajinskega perutninskega giganta MHP, katerega večinski lastnik je »evropski kralj piščančjega mesa« Jurij Kosiuk.

Podobni so podatki o drugi tradicionalno veliki prejemnici kmetijskih subvencij pri nas, skupini Perutnina Ptuj. Njeno podjetje PP Agro, ki goji poljščine za krmne mešanice za (lastno) živinorejo, je lani prejelo 2,8 milijona evrov subvencij, v dveh letih prej pa 2,5 in 2,6 milijona evrov, kažejo podatki ministrstva. Perutnina Ptuj je od leta 2019 prek podjetja na Cipru v lasti ukrajinskega perutninskega giganta MHP, katerega večinski lastnik je »evropski kralj piščančjega mesa« Jurij Kosiuk. MHP zadnje mesece poroča o različnih težavah zaradi vojne (med drugim naj bi bilo v ukrajinsko vojsko mobiliziranih več kot 3000 zaposlenih MHP ali vsak deseti), kljub temu pa napoveduje nove projekte – na Hrvaškem. Aprila lani so oznanili, da bodo prek družbe Perutnina Ptuj-Pipo Čakovec na severovzhodu Hrvaške zgradili tri piščančje farme, v katerih naj bi na leto »spitali« skoraj šest milijonov piščancev. Napoved, ki se že realizira, je močno odmevala med kooperanti Perutnine in malimi kmeti perutninarji pri nas, zlasti z vprašanjem, kaj to pomeni zanje, za trg in ceno. Skoraj sočasno je na Hrvaškem novo naložbo v mega farme in predelovalni obrat v Siško-moslavški županiji napovedal drug ukrajinski podjetnik Andrej Matiukha, ki je na Hrvaškem ob športnih stavnicah FavBet tudi lastnik Premium Chicken Company – PCC (prej Petrinja). Direktor PCC Oleksij Ševčenko je za hrvaški kmetijski portal izjavil, da bodo v nasprotju z MHP, torej lastnikom Perutnine Ptuj, gradnjo financirali z lastnim denarjem in kupili zasebna zemljišča: »Od države ne zahtevamo ničesar, za MHP pa je ključno, da dobi državno podporo in zemljišča.« Vložili naj bi več kot pol milijarde evrov, zaposlili 3500 delavcev in sami pridelali in predelali 150.000 ton perutninskega mesa na leto. Za primerjavo naj navedemo, da je skupina Perutnina Ptuj v letu 2023 proizvedla in prodala 84.400 ton tega mesa. Zlasti mali kmetje na Hrvaškem so ob teh napovedih izrazili bojazen, da bo že zdaj poln perutninski trg preplavila množična cenejša proizvodnja. Ševčenko je v omenjenem intervjuju strahovom pritrdil: največjo korist od mega naložbe naj bi po njegovih besedah imeli potrošniki, »ki kupujejo piščanca v supermarketih« in bodo dobili »kakovostnejši in cenejši izdelek«. Realizacija mega projekta, proti kateremu se oglaša tudi del hrvaške politike, bi zagotovo vplivala tudi na Perutnino Ptuj. V tej sicer celo v letnem poročilu poudarjajo, da je »prihodnost piščanca in beljakovin svetla«, a da se bodo morala »piščančja podjetja in trgovci še naprej spreminjati, da bodo lahko zadovoljili sodobne kupce«. Ta sprememba pa verjetno niso farme z zmogljivostjo 305.802 mest za perutnino v enem proizvodnem ciklu, v katerih bo na leto potekalo šest proizvodnih ciklov in kjer je neto površina za pitanje 16.989 kvadratnih metrov, kar pomeni 18 piščancev na kvadratni meter, kot razkriva tehnični opis ene od načrtovanih farm Perutnine na Hrvaškem.

Ob Panviti in Perutnini Ptuj, kjer je v ospredju meso, je z dvema milijonoma subvencij v vrhu lanske lestvice še sorodna skupina Jata Emona, ki jo sestavljata matična krmilno-perutninska družba Jata Emona in mesnopredelovalna družba Kras. Skupina, ki je v letih 2020–2023 izkazala skoraj 28 milijonov evrov čistega dobička, ima razpršeno lastništvo, dobro četrtino obvladuje glavni direktor Stojan Hergouth. Za lažjo predstavo: Jata Emona je leta 2023 proizvedla skoraj 107,2 milijona jedilnih jajc. Več kot milijon subvencij sta prejeli tudi podjetji Žipo in Visoko, visoko na lestvici kmetijskih subvencij pa so tudi vinarji. Podjetji družine Puklavec – podjetje Ljutomerčan, ki vzreja prašiče in krmo zanje, ter vinarsko podjetje Puklavec Family Wines Ormož – sta skupaj prejeli 2,9 milijona evrov. Premoženje družine so pri Managerju nazadnje ocenili leta 2022 na skoraj 58 milijonov evrov. »Vir« premoženja je bil Vladimir Puklavec, ki je bogatel z globalnimi plinskimi posli, del denarja je nato pred 15 leti investiral v vinarsko-kmetijska podjetja v Ormožu in Ljutomeru, po njegovi smrti leta 2022 in dednih postopkih pa je od lani lastništvo krovnega holdinga Puklavec Family Wines, ki ima sedež v Ljubljani, razdrobljeno med dediče na Nizozemskem in v Nemčiji ter podjetji v Luksemburgu.

Med največjimi prejemniki kmetijskih subvencij je bila lani tudi družba Radgonske gorice, ki se predstavlja kot najstarejša in največja proizvajalka penečih vin v Sloveniji. Prejela je 1,1 milijona evrov. Večinski lastnik Radgonskih goric so Celjske mesnine, v katere je maja lani lastniški vstop javno naznanila hrvaška mesnopredelovalna družba Brača Pivac. Hrvaški prevzem naj bi bil posledica spora med lastnikoma mesnin Danilom Dujovićem in Iztokom Krivicem, ki je tudi direktor mesnin, a se je s hrvaškim prevzemom že junija lani zapletlo. Celjsko sodišče je namreč vpisalo plombo na razpolaganje s Krivičevim večinskim deležem mesnin in sočasno Radgonskih goric, razkriva baza Ajpes, plomba pa je zdaj podaljšana do 12. junija letos. Med razčiščevanjem v Sloveniji se je zapletlo tudi na Hrvaškem, kjer so oktobra v okviru preiskave suma večmilijonskega goljufanja pri prašičerejskih subvencijah pridržali solastnika skupine Pivac.

Med vinarji sta na lestvici največjih prejemnikov kmetijskih subvencij tudi znani vinar Stojan Ščurek, ki je prejel 899.587evrov, in Tine Brodnjak, brat predsednika uprave NLB Blaža Brodnjaka, prvoborca za razbremenitev gospodarstva, ki je prejel 756.219 evrov subvencij in ki v Halozah s širšo družino, tudi očetom Stanislavom, nekdanjim članom uprave Mercatorja, gradi blagovno znamko vin Familija.

In kdo je lani prejel največ subvencij kot fizična oseba, torej kot nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji? Željko Miklič, ki je prejel skoraj 1,2 milijona evrov oziroma skoraj dva milijona evrov, če upoštevamo še subvencije njegovih podjetij Grad Prestranek in Angus. O Mikliču je mogoče najti zapise izpred več kot desetletja; ob Martinu Odlazku in Lenartu Skoku je bil tretjinski »in najbolj skrivnosten« lastnik medijske skupine Salomon, ki pa jo je leta 2007 ob nekaj nesoglasjih prevzel Martin Odlazek. Miklič se je v medijih spet pojavil nekaj let kasneje, leta 2010 je namreč s premoženjem, ocenjenim na 20 milijonov evrov, pristal na lestvici najbogatejših, nato pa je bil predstavljen kot »prestranski graščak«, ki na pašnikih okrog gradu Prestranek, pet kilometrov iz Postojne, goji posebno pasmo govedi, »nemški angus, katere meso je še posebno cenjeno«, in čredo islandskih konj. »Celotno posestvo (vključno z gradom Prestranek iz 16. stoletja, op. a.) je v zasebno last prešlo po osamosvojitvi Slovenije, leta 2000 pa ga je po pričevanju prejšnjih lastnikov kupil Željko Miklič,« so leta 2011 pisale Finance. »Prejeta sredstva so bila namenjena razvoju ekološkega in trajnostnega razvoja kmetijske dejavnosti na notranjskem področju, predvsem pa modernizaciji in nadgradnji kmetijskih objektov ter potrebne opreme za optimizacijo delovnih procesov,« nam je na vprašanje o porabi subvencij odgovoril Mikličev sin. Na Prestranku med drugim ponujajo jahanje, apartmaje in vlagajo v ekološko pridelavo; zanjo so lani prejeli 100.800 evrov subvencij. Ob Mikliču je lani največ kmetijskih subvencij, okrogel milijon, kot nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji prejel govedorejec Tomaž Černivec iz Zgornjih Jarš pri Domžalah, kjer so postavili nov hlev.

Mikliča se verjetno že zaradi graščine ne bo prijel vzdevek najbogatejši kmet, ki pa je že pred desetletjem pripadel Jožefu Magyarju. Leta 2013 so premoženje Magyarja pri Managerju ocenili na 15 milijonov evrov in ga kot edinega kmeta uvrstili na lestvico najbogatejših, njegovo Kmetijsko gospodarstvo Lendava, »največji tržni pridelovalec žit v Sloveniji«, pa je lani prejelo 1,7 milijona evrov subvencij. Podobno subvencij je lani dobil tudi Mlinotest, ki je v lasti podjetja Mlino, katerega največji lastniki so bivši in sedanji vodilni. Okrog 1,5 milijona evrov subvencij je prejel tudi Fructal, ki je od konca 2011 v lasti srbske živilske družbe Nectar. Ta je konec leta 2011 za dobrih 93 odstotkov Fructala plačal Pivovarni Union 35,3 milijona evrov; Fructal je v desetletju 2014–2023 izkazal 38 milijonov evrov čistega dobička.

Napoved rasti na Hrvaškem utegne pomeniti, da bo Panvita na še več zemljiščih v Prekmurju poskušala s pomočjo subvencij še intenzivneje gojiti žito za krmo prašičev.

In koliko je bilo subvencij za namakalne sisteme, ki zaradi vremenskih ekstremov postajajo ključni za stabilno pridelavo? Med stotimi najvišjimi subvencijami sta le dve dobili društvi, prek katerih kmetje vzpostavljajo namakalne sisteme, in sicer je društvo Breg Roje dobilo 684.439 evrov (v letu 2023 1,8 milijona) in društvo Novo Celje 528.141 evrov. Vzpostavitev sistemov je financirana 100-odstotno, a težava ostajajo dolgotrajnost postopkov in pomanjkanje interesa oziroma tisti vzroki, zaradi katerih se kmetje težko zavežejo k sodelovanju.

Med stotimi največjimi prejemniki subvencij smo našli tudi pomurskega kmeta, ki je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja obremenjevanja in uničevanja okolja, saj je januarja 2021 gnojnico iz svoje kmetije spustil v Puconski potok. Sodišče mu je po pisanju medijev naložilo 4700 evrov denarne kazni, je pa lani prejel 938.604 evrov subvencij.