Panika med vplivneži

Že to besedilo je težko napisati, ne da bi se ujeli v zanko, ki so jo nastavili v SDS. Zato pojdimo počasi in po korakih. Vlada je ob koncu leta predstavila predlog novega zakona o medijih. Lagali bi, če bi zapisali, da je popoln, in zagotovo bi bil lahko ambicioznejši. A zanimivo je predvsem, da je največ prostora v javni razpravi o njem zadnje dni pripadlo besedi, ki se v predlogu zakona pojavi samo šestkrat – to je besedica »vplivnež«.

Temu je botrovala akcija Zale Klopčič, spletne vplivnice in nekdanje podpredsednice podmladka SDS, ki je zagnala peticijo »Proti vmešavanju politike v medije in socialna omrežja«. Kot je zapisala, naj bi bil po novem medij »vsak, ki prek neke platforme širi svoje informacije, svoje mnenje ali izobražuje sledilce. Tako se bodo v razvid medijev morali vpisati vsi podkasterji, vplivneži, vlogerji in ostali.« Še več, kar naenkrat naj bi medij postali pravzaprav vsi, ki uporabljajo družbena omrežja, zanje pa naj bi veljala prepoved širjenja vsebin, ki spodbujajo sovraštvo, nasilje ali diskriminacijo. »V praksi bodo sankcionirani samo oblasti nenaklonjeni posamezniki. Primer: če bo kdo kritiziral vlado, je to lahko že prekršek.«

V SDS (kjer s peticijo bojda nimajo nič, saj da jo je prva podpisala »ena tam gospodična«, Zala Klopčič, je v ponedeljek v oddaji 24ur Zvečer na POP TV razlagal poslanec Andrej Hoivik) so zagnali vik in krik. Zakon pomeni konec svobode govora! Vlada bi rada ukinila demokracijo! Uvedla vsesplošno cenzuro! Oglasili so se tudi nekateri spletni vplivneži – na primer samooklicana »kraljica prehranskih dopolnil« Ana Debevc Prašnikar, ki je svojim sledilcem hitela razlagati, da želi vlada v Sloveniji uvesti diktaturo po vzoru Severne Koreje.

Stopimo korak nazaj in poglejmo, kaj zakon zares pravi o vplivnežih. Trditev, da novi zakon enači medije in vplivneže ter da se bodo morali vplivneži zato vpisati v novi razvid medijev, ne drži. Ravno nasprotno: zakon prvič opredeli, kaj vplivnež sploh je (kar gre nekaterim vplivnežem, ki so dolgo delovali bolj ko ne v sivi coni, verjetno malce v nos) – to so »ustvarjalci spletnih vsebin, /.../ katerih namen je z objavami vplivati na družbo, javno mnenje ali osebno mnenje posameznikov in javnosti ter katerih objave imajo lahko tudi ekonomski interes z namenom monetiziranja vsebine«. Posamezne določbe predloga zakona bi res veljale tudi za vplivneže (o razkritju nasprotja interesov, prepovedi spodbujanja nasilja ali sovraštva in ščuvanja k storitvi terorističnih kaznivih dejanj, o zaščiti otrok ter oglaševanju, sponzoriranju in promocijskem umeščanju izdelkov), če bi jih kršili, pa bi jih lahko doletele globe.

Nič od tega, kar najdemo v zakonu in naj bi bilo domnevno sporno, ni zares novo ali slovenski unikum.

A v resnici nič od tega ni zares novega. Vplivneži morajo imeti že danes ustrezno urejeno poslovanje. Če na primer oglašujejo izdelke za plačilo, morajo biti za svojo dejavnost registrirani, zakon o varstvu potrošnikov pa jim prepoveduje zavajajoče oglaševanje oziroma nalaga, da sponzorske vsebine in oglase jasno označijo kot takšne. Tržni inšpektorat je zadnje leto zaostril nadzor na tem področju. Tudi varstvo pravic otrok je že urejeno z več zakonodajnimi akti, ki se posredno nanašajo na delovanje vplivnežev, še posebej, kadar ti vključujejo otroke v svoje vsebine ali so njihove vsebine namenjene otrokom. V Sloveniji smo že imeli primer, ko je delovna inšpekcija izdala globo vplivnežu, ki je protizakonito uporabil otroka za namen oglaševanja.

In glavni kamen spotike za SDS – novi zakon o medijih tudi za vplivneže predvideva prepoved spodbujanja nasilja ali sovraštva in pa ščuvanje k storitvi kaznivih dejanj terorizma. Pri čemer kazenski zakonik že danes jasno prepoveduje eno in drugo, prav tako ustava, v kateri je zapisano, da sta vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti protiustavni, protiustavno pa je tudi vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.

Nič od tega, kar najdemo v zakonu in naj bi bilo domnevno sporno, ni zares novo ali slovenski unikum – vse to najdemo na evropski ravni, kjer potekajo intenzivni koraki, usmerjeni v regulacijo vplivnežev, nekatere ukrepe pa smo poznali že prej in se bodo z novim medijskim zakonom kvečjemu dodatno opredelili.