Ne na mojem dvorišču!

Prejšnji mesec, tik pred prazniki, je gradbeni inšpektor presodil, da se mora šest invalidov (gre za osebe s težavami z duševnim zdravjem), prebivalcev hiše v Solkanu, ki deluje v sklopu zavoda Dom na Krasu, izseliti, saj bi morala biti hiša opredeljena kot prostor, v katerem se izvaja institucionalno varstvo, ne pa kot enostanovanjska hiša. Podobno je zdaj presodil še za objekt, ki deluje v okviru istega zavoda v Renčah. S pristojnih ministrstev so sicer prišla zagotovila, da se uporabnikom ni treba izseliti, v zavodu pa so se na odločbi pritožili.

Inšpektor vsaj formalno podlago za izdajo odločb (v zavodu pričakujejo, da bi isto lahko doletelo še dva njihova objekta) ima: država za projekt deinstitucionalizacije, torej za udejanjanje zamisli, da se ljudje, ki prebivajo po ustanovah, selijo v manjše stanovanjske skupnosti, kjer lahko živijo samostojneje, ni pripravila primernega zakonskega okvira; potrebni bi bili popravki zakona o socialnem varstvu ali celo nov zakon o deinstitucionalizaciji. Vendar bi pretirano črkobralstvo pomenilo, da bi lahko na cesto vrgli približno tisoč ljudi, ki živijo v podobnih stanovanjskih skupnostih.

Kljub velikim obljubam je bila država do deinstitucionalizacije zmeraj malce mačehovska. »Prazne besede, pomanjkanje politične volje, lobiji,« opisuje dr. Darja Zaviršek, sociologinja in profesorica na ljubljanski Fakulteti za socialno delo. Vsak naj bi imel za to svoje razloge. »Upravljavci zaradi lagodja, saj je lažje upravljati institucijo s klasično institucionalno strukturo kot mrežo servisov. Osebje, ker se marsikomu zdi, da je lažja služba v zavodu kot v stanovanjski skupini. Svojci, ker zaupajo medicinskemu modelu, saj drugega ne poznajo in si ne upajo nasprotovati avtoriteti. Ter javnost, ki beži stran od hendikepa, ki nas spomni na lastno ranljivost. Mnogi verjamejo, da je zavod dobra rešitev, dokler sami ne pristanejo v njem, a takrat je že prepozno.«

V konkretnem primeru naj bi se težava sicer skrivala drugod. Vse kaže, da naj bi bil inšpektor naklonjen civilnim pobudam, ki že dolgo delujejo na tem območju in nasprotujejo naselitvi takšnih stanovanjskih skupnosti, v preteklosti pa so nasprotovale tudi postavitvi materinskega doma in šole za otroke s posebnimi potrebami.

»Na tem področju nismo novi, deinstitucionalizacije smo se lotili že pred 22 leti, ko smo iz zavoda v stanovanja preselili prve stanovanjske skupnosti,« razlaga Goran Blaško, direktor Doma na Krasu. »Doslej nismo imeli težav. Najemali smo stanovanja v stanovanjskih blokih in izkazalo se je celo, da so naši varovanci obveljali za dobre sosede – ker so bili med redkimi, ki so na hodniku pozdravljali. Težave se pojavljajo tam, kjer nas še ni. Dobimo hišo, jo prenovimo, ko pa bi se skupnost vselila, naletimo na odpor takšnih pobud.«

Gre za klasičen primer »NIMBY« ali »not in my back yard« (ne na mojem dvorišču), razlaga Darja Zaviršek. »Ljudje z oviranostjo so bili tako dolgo dehumanizirani, da je diskriminacija neizbežna; politika in mediji so v 30 letih naredili premalo, da bi bilo predsodkov, napačnega znanja, puhlega strahu in sovraštva do oviranih manj.« V vse bolj individualiziranem svetu, ki ga poganja mantra »jaz, jaz, jaz«, ni presenečenje, da so nekateri pripravljeni lomiti kopja na plečih najranljivejših – naj bodo to invalidi, mame samohranilke, otroci s posebnimi potrebami, migranti ...

Kakšne absurdne razsežnosti to lahko dobi, opozarja akcija izpred šestih let v Černelavcih, kjer so krajani zaradi »ljubega miru« nasprotovali celo postavitvi otroškega igrišča na bližnji zelenici.