Ko se nasmehne barva

Razstava pravljičarke Marjance Jemec Božič

V Galeriji Instituta Jožef Stefan v Ljubljani bodo danes odprli razstavo Ko se nasmehne barva Marjance Jemec Božič. Ta po besedah Judite Krivec Dragan pripada skupini ilustratork, ki so kot prve diplomantke novoustanovljene Akademije za likovno umetnost v Ljubljani svoje opuse posvetile podobam v knjigah in revijah ter se jih je prijel vzdevek pravljičarke.

Tudi zaradi skromne dediščine ali vsaj njene slabše zastopanosti v moderni slovenski likovni umetnosti je nastop štirih slikark, poleg Marjance Jemec Božič še Ančke Gošnik Godec, Marlenke Stupica in nekoliko mlajše Jelke Reichman, zelo usodno vplival na razvoj slovenske ilustracije, ki je danes na zavidljivi ravni in deležna mednarodnega ugleda, je v razstavnem besedilu ob razstavi poudarila umetnostna zgodovinarka Judita Krivec Dragan.

"Ne le zaradi besedil, ki nagovarjajo sodobnega otroka in, zakaj ne tudi odraslega, ter jim naša umetnica v upodobitvah zvesto sledi, morda še bolj zaradi motivnega sveta, v katerega postavlja literarne junake, so njene ilustracije kot pogledi na znane vedute in pokrajine. Seveda je v neštetih podrobnostih vedno nekaj pravljičnega, skrivnostnega in raje humornega kot resnobnega," je o delih Marjance Jemec Božič zapisala umetnostna zgodovinarka.

Kot je poudarila, je ilustratorka v več kot pol stoletja s svinčnikom in barvicami ustvarila pravo enciklopedijo življenja v dinamičnem mestu, kot je predvsem njena domača Ljubljana, pa resničnih in izmišljenih živalskih bitij, otrok iz soseščine, seveda pa tudi vrsto čarobnih junakov, ki jih je vedno domiselno, velikokrat s kančkom humorja vtihotapila v navidez povsem vsakdanje, nadrobnosti polne podobe iz življenja.

Marjanca Jemec Božič ima kot večina slikarjev rada barve, pogumno izbira med živahnimi in svetlimi odtenki, kot da ji je ne glede na zgodbo posebej ljubo poletje s svojo žarečo svetlobo in optimizmom. A nič manj ji ni pomembna risba, ki ji je vedno omogočala, da kot klepet hitro in neposredno zapisuje zanimive motive. V razumevanju sveta, ki upošteva vsakdanjo stvarnost in njene podobe - tudi zato je tako blizu sodobnemu otroku - bi jo lahko povezali celo z določenimi izhodišči pop arta v likovni umetnosti, razmišlja umetnostna zgodovinarka.

"Ne le zaradi besedil, ki nagovarjajo sodobnega otroka in, zakaj ne tudi odraslega, ter jim naša umetnica v upodobitvah zvesto sledi, morda še bolj zaradi motivnega sveta, v katerega postavlja literarne junake, so njene ilustracije kot pogledi na znane vedute in pokrajine. Seveda je v neštetih podrobnostih vedno nekaj pravljičnega, skrivnostnega in raje humornega kot resnobnega."

Judita Krivec Dragan,
umetnostna zgodovinarka

Marjanca Jemec Božič se je rodila 16. septembra 1928 v Mariboru, a se je družina že kmalu preselila v Ljubljano. Na Poljanah je obiskovala osnovno šolo in gimnazijo, diplomirala pa je iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Najprej je bila zaposlena na Uredništvu Delavske enotnosti, kjer je risala portrete in druge motive za potrebe časopisa.

Je ena prvih likovnih umetnic, ki se je posvetila izključno področju ilustracije in je vse od poznih 50. let prejšnjega stoletja redno objavljala v revijah za otroke in mladino, kot so Kurirček, Ciciban in Cicido. Poleg klasičnih pravljic in pesmaric je ilustrirala številna dela sodobnih slovenskih pisateljev in pisateljic za otroke, predvsem pri Mladinski knjigi.

Je avtorica nekaterih antoloških del iz zbirke Velika slikanica, med katerimi so Nana, mala opica (Josip Ribičič), Juri Muri v Afriki (Tone Pavček), Mala Marjetica in Povodni mož (Vida Brest), Piko Dinozaver (Leopold Suhodolčan), V mestu (Polonca Kovač) in Kotiček na koncu sveta (Anja Štefan). S svojimi ilustracijami je zaznamovala tudi številne knjige drugih zbirk in založb. Nekatere so prevedene v tuje jezike.

Sodelovala je na domala vseh pomembnih razstavah ilustracije doma in tujini ter za svoj umetniški prispevek prejela vse vidnejše nagrade za ilustracijo, med drugim tudi Levstikovo nagrado za življenjsko delo (2003) in nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo (2006).