Živa Bizovičar / Gledališka režiserka, ki jo zanima pogled z različnih zornih kotov

Živa Bizovičar (1998) je gledališka režiserka, ki je kljub mladosti nase opozorila že z vrsto odmevnih uprizoritev ter domače gledališko prizorišče obogatila z izvirnim, svežim in avtentičnim gledališkim jezikom ter kompleksno avtorsko senzibilnostjo. Že v času študija gledališke režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) je za režijo Zajčeve Jagebabe prejela študentsko Prešernovo nagrado. Njen prvi projekt na profesionalnem odru, avtorska predstava Žene v testu, ki jo je režirala v ljubljanski Drami v sklopu projekta Čakajoč Supermana, pa je prejel Šeligovo nagrado na Tednu slovenske drame, nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije ter Borštnikovo nagrado za celosten pristop k obdelavi gradiva. Temu je na odru SLG Celje sledil Juriš, avtorski projekt po motivih življenja in dela pesnikov Karla Destovnika Kajuha in Franceta Balantiča, ki ji je – oziroma jima je, saj sta nagrado dobila skupaj z dramaturgom Nikom Žnidaršičem – lani prinesel še Borštnikovo nagrado za avtorski koncept in dramatizacijo.

Na zadnji januarski dan bodo na odru Slovenskega mladinskega gledališča premierno uprizorili njeno predstavo Boško in Admira, zasnovano okoli znamenite fotografije objetega ustreljenega para na nekdanjem mostu Vrbanja. Pravoslavnega Srba, 25-letnega Boška Brkića, in Bošnjakinjo muslimanske vere Admiro Ismić je namreč med obleganjem Sarajeva maja 1993 ubil neznani ostrostrelec, ko sta poskušala prebegniti iz mesta, ameriška fotograf in novinar pa sta jima nadela oznako »sarajevska Romeo in Julija« in iz njune tragične usode napravila senzacijo. Živa Bizovičar je ob raziskovanju in kontekstualiziranju njune zgodbe odkrila, da fotografija vsebuje ogromno izhodiščnih točk, ki odpirajo pomembna vprašanja: kakšen je pogled na bolečino drugega, kako se javnost odziva na tovrstne podobe, kakšne retorike se poslužujejo mediji in kako nastane senzacija? Projekt ji je ponudil tudi možnost širšega razmisleka o namenih, ciljih in etičnosti vojne fotografije – vprašanja, ki že dolgo niso bila tako relevantna kot danes, ko z zaslonov svojih mobilnih naprav vsak trenutek dneva spremljamo genocid nad palestinskim prebivalstvom.

Njeni projekti razkrivajo zanimanje za slovensko zgodovino in mitologijo, vojno in sistemsko nasilje ter feminizem in položaj žensk v različnih zgodovinskih obdobjih, ki pa jih vselej rada razišče z različnih zornih kotov in pri tem ne podaja zaključkov, pač pa ves čas menja strategije uprizarjanja in odpira nova vprašanja. Nič se ji ne zdi absolutno, vedno vidi špranje, ki ji odpirajo pogled na drugo stran. Zanima jo današnja točka in pogled nazaj – ali obratno, zgodovinski dogodek in njegova kontekstualizacija v današnjem času. Vedno se ji je zdelo zanimivo, »na kakšen način nam reprezentirajo zgodovino in kako, ko se vanjo zares poglobiš, spoznaš, da je ta predstava precej površinska in ne odpira vprašanj, ki bi bila ključna za današnji čas«.

Če so Žene v testu prek ljudskega slovstva in ritualov razpirale položaj žensk nekoč in danes, se je namreč v predstavi Juriš skozi intimni usodi dveh mladih pesnikov v zapletenem družbenem in političnem kontekstu, narodnega heroja Kajuha in očrnjenega domobranskega pesnika Balantiča, spraševala o okoliščinah, ki so ju v ključnih točkah privedle do razpotij in nazadnje do njunih tragičnih usod. »Pri Jurišu mi je bil izredno pomemben moment empatije do Balantiča,« pravi. »Zdi se mi, da se lahko proti nacizmu in fašizmu borimo na način, da poskušamo razumeti, kako posameznik pride do situacije, ko se spusti v nekaj radikalnega.« Poleg vsebinskih silnic in pogledov ji je vsakič znova pomembno tudi raziskovanje novih, vznemirljivih uprizoritvenih postopkov. Če so bile Žene v testu osnovane na glasbi in Juriš na besedilu, je pri Boški in Admiri ključna montaža in način menjave zornih kotov.

Teater ji predstavlja neskončen prostor svobode, ki lahko združuje raznolike umetniške zvrsti in obenem prenese plejado različnih pogledov in načinov čutenja, s tem pa je zanjo najboljši teritorij za preizpraševanje sveta. »To, da lahko ustvarjam nove svetove po svojih parametrih, mi predstavlja varen prostor in dragocen otoček znotraj zunanjega sveta, ki ga vse manj razumem,« pravi. Pri tem poudarja pomen skupnosti in povezovanja z drugimi (mladimi) ustvarjalci in ustvarjalkami, ki sta ji šele omogočila nove načine gledanja in razumevanja lastnega poklica.