Kakšen utrip ima telo skupnosti?

»Kako razumeti telo, ki se na vse pretege trudi preseči svoje okvirje in se porozno spaja z okolico? Kako izkoristiti zadušljivo saturirano okolje v prid utripajočega telesa? Kako preživeti svet presežka?« Tako se v težko pričakovani prihajajoči predstavi POČEMUČKA: 150 BPM sprašujejo Klemen Kovačič, Aljoša Lovrić Krapež, Filip Mramor in Domen Novak – četverica, ki sestavlja mlad in prodoren gledališki kolektiv Počemučka. »Glasbeno-gledališko predavanje s srčnim utripom«, ki v srčiko uprizoritve postavlja motiv kože, bo v produkciji ljubljanskega Gledališča Glej in novomeškega Anton Podbevšek Teatra premierno zaživel 25. januarja v Stari mestni elektrarni v Ljubljani (ki jo upravlja Bunker, ta pa se je ekipi pridružil kot koproducent s prostorom) in 7. februarja še na odru Anton Podbevšek Teatra.

Zametki kolektiva Počemučka so nastali leta 2019 na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Tedanji študent dramaturgije Aljoša Lovrić Krapež je sošolce, študente dramske igre Klemna Kovačiča, Filipa Mramorja in Domna Novaka, povabil k raziskovalnemu procesu, v nekakšen eksperimentalni laboratorij, katerega cilj sprva ni bila predstava ali ustanovitev kolektiva. Kot mladi študentje so v svet gledališke umetnosti vstopali »s presežkom energije, ki nas je gnala v nadaljna raziskovanja. Ta sicer bogati in kompleksni svet, ki nam ga je omogočala akademija, smo želeli še nekoliko razširiti in iskati alternativne načine razumevanja in ustvarjanja gledališča,« pravijo. Tudi v smislu konkretnih metodoloških postopkov, preizpraševanja in prevračanja načinov dela in konvencij, ki so v zahodnem svetu pogosto dediščina patriarhalnega, imperialističnega in kolonialističnega ustroja.

Ključen trenutek je bil, ko so si dokončno priznali, da jih tovrstno kolektivno delo izpolnjuje in bogati; da si želijo izboriti lasten košček prostora pod soncem v domači gledališki sferi. In definirali so se kot kolektiv, to pa jih je opolnomočilo s pomirjujočim in opogumljajočim občutkom skupnosti in pripadnosti prostoru, na katerega so ponosni. Pri tem priznavajo, da je bil zanje pomemben navdih gledališki kolektiv Beton Ltd., trojec priznanih gledaliških in filmskih igralcev ter performerjev Primoža Bezjaka, Branka Jordana in Katarine Stegnar.

Zanimala jih je koža kot najpomembnejši čutni organ, ključen za socializacijo in stik z zunanjim svetom. Koža, ki jo vidijo tudi kot neke vrste temelj skupnosti.

Ime kolektiva izhaja iz ruščine, počemu namreč pomeni zakaj, »počemučka« pa je tako imenovani zakajček, otrok, ki nenehno sprašuje in se čudi. Nadeli si ga niso le zaradi zvočne všečnosti, ampak tudi zato, ker zelo dobro povzema njihov modus operandi, ki ga poganja želja po nenehnem raziskovanju, preizpraševanju ter ohranjanju radovednosti v izogib čerem predvidljivosti. »Nevednost smo si prisvojili kot način dela,« pravijo. » Zavestno smo se odločili, da želimo, da nas vodi vznemirljivost in strašljivost neznanega. Nočemo ponavljati ustaljenih vzorcev in preverjenih formul, pač pa želimo delati na način, pri katerem lahko vsakič znova polni dvomov, pričakovanj in nevednosti stopimo na pot iskanja.«

Še istega leta so med akademijskimi zidovi ustvarili prvo avtorsko produkcijo Piano and Screaming, ki je pomenila dokončno iniciacijo skupine, na gledališki zemljevid pa jo je postavila prva »profesionalna« predstava Under Construction (2021) v produkciji ljubljanskega Gledališča Glej, ki jim je prinesla posebno nagrado žirije na 52. Tednu slovenske drame in več nagrad na 12. Bienalu slovenskih lutkovnih ustvarjalcev. V uprizoritvi, ki je zbudila precej pozornosti in za katero so združili moči z igralkama Mirando Trnjanin in Natašo Keser, dramaturgom in režiserjem Nejcem Potočanom ter scenografko in kostumografko Karolíno Kotrbovo, so se kot nevidni in spregledani prebivalci nekega mesta spraševali, kdo gradi skupnost, kako se v družbi porazdeljuje moč in komu pravzaprav pripada mesto.

A kmalu zatem sta se Aljoša Lovrić Krapež in Filip Mramor odpravila na magistrski študij režije snovalnega gledališča in gledališča objekta na akademijo za uprizoritvene umetnosti DAMU v Pragi, Domen Novak in Klemen Kovačič pa sta se zaposlila – prvi v ljubljanski Drami in drugi v Slovenskem mladinskem gledališču. To je za kolektiv pomenilo prelomnico, nadobudni radovedni študentje so začeli vstopati v polje profesionalizma, fizična ločenost in natrpani urniki pa so prinesli spremembo v dinamiki, a tudi novo pridobljena znanja, metode in poglede na gledališko umetnost.

Novi projekti so zanje vedno refleksija in odziv na prejšnje. Bolj kot teme ali vsebinske teze jih zanimajo ustvarjalne metode in načela, raje se sprašujejo, »kako« kot »kaj«. Zametki nove uprizoritve 150 BPM tako segajo že v leto 2022 in izhajajo iz razmišljanja in dognanj uprizoritve Under Construction ter želje, da bi tokrat poskusili nekaj povsem drugačnega, spremenili kod, se po svoje na novo iznašli. Eno poglavitnih izhodišč predstave je bilo prav to – spoznanje, da pri ustvarjanju ne želijo upoštevati zakoličene metode. Predstava Under Construction je bila izrazit preplet pripovednega oziroma objektnega gledališča, tokrat so se odločili za izziv – uprizoritev brez govorjene besede, ki stavi na čutno doživetje. Vzpostavitev močnega gledališkega prostora, ki temelji na konkretnem fizičnem občutenju gledališča, sveta in lastnega telesa. Zanimali sta jih materialnost in telesnost, koža kot najpomembnejši čutni organ, ključen za socializacijo in stik z zunanjim svetom. Koža kot večna dvojnost, meja in prehod obenem, vez med notranjim labirintom telesa in zunanjim svetom, ki nas obkroža, stičišče intimnega in javnega. »V tem smislu je koža tudi neke vrste temelj skupnosti,« pravijo.

Prizadevajo si za nehierarhičnost in fluidno prehajanje med vlogami in funkcijami znotraj kolektiva. Delujejo kolektivno in demokratično. V praksi to pomeni predvsem potrpežljivost, pripravljenost na sprotno izumljanje načina komunikacije, poslušanje drug drugega in prepoznavanje, kaj lahko ponudijo kot posamezniki in kje lahko kdo sprejme več odločitev. To pripravljenost na raziskovanje in zanimanje za kolektivno ustvarjanje znotraj gledališča iščejo tudi pri sodelavcih, ki jih praviloma povabijo k vsakemu projektu. Tokrat sta se kolektivu pridružila čilenski gledališki ustvarjalec Pedro Gramegna Ardiles v vlogi dramaturga in oblikovalca luči ter češka ustvarjalka Karolína Kotrbová, ki ponovno podpisuje scenografijo in kostumografijo.

V prvi vrsti so prijatelji, zato je delovanje v kolektivu zanje tudi poligon za sproščeno in neobremenjeno raziskovanje, preizkušanje, medsebojno oplajanje, predvsem pa delanje napak in s tem dragoceno učenje in pridobivanje izkušenj, ki jih lahko prenesejo v svoja primarna okolja ustvarjanja. Vsak izmed članov tudi zunaj kolektiva ustvarja avtorske projekte, za katere pravijo, da bi se jih gotovo lotevali z manj drznosti ali pa zanje niti ne bi imeli poguma, če ne bi bili del Počemučke. Kolektiv jih sooblikuje v boljše, bolj odprte, suverene in sodobne avtorje. Zdi se jim namreč, da se tendence gledališča vse bolj nagibajo v smer, kjer morajo tudi igralci razvijati sposobnost prinašanja lastnega gradiva, grajenja avtorskih prizorov in mišljenja onkraj »klasično« zastavljenih prizorov. Lastno avtorsko ustvarjanje, ki se mu ni treba vpenjati v umetniške vizije in koncepte drugih, je zato zanje izjemen trening in dragoceno ter plodno pribežališče, kjer lahko te veščine razvijajo.

Gledališka predstava:
POČEMUČKA: 150 BPM
Kje: Stara mestna elektrarna, Ljubljana
Kdaj: 25. in 26. januarja 2025 ob 20. uri