Optična iluzija

Predsednik uprave družbe Meta Mark Zuckerberg je pokleknil pred novim predsednikom ZDA Donaldom Trumpom, se navdihnil pri samooklicanem »absolutistu svobodnega govora«, najbogatejšem Zemljanu Elonu Musku, in v rahlo obupanem poskusu ohranjanja relevantnosti Facebooka napovedal, da bo s platform korporacije Meta odstranil cenzorske mehanizme. Facebook naj bi se tako transformiral v neregulirano igrišče političnih razprav, v obljubljeno deželo svobodnega govora – nekoč liberalnega ideala, ki se je v zadnjih letih počasi in vztrajno preoblikoval v domeno konservativcev. Meta bo s to potezo na svojih omrežjih Facebook in Instagram sprožila nov val razcveta sovražnega govora in lažnih novic, saj bo obenem upokojila tudi programe za preverjanje dejstev.

Kot je v prejšnji številki revije Mladina to komentiral Borut Mekina, bodo odslej »vse zavore razmontirane: Facebook ne bo imel nobenih varovalk, da se ne bi spremenil v globalno Nova24TV, v propagandni aparat skrajne desnice«. Kot so to v še usodnejšem tonu komentirali tuji mediji, na primer britanski časnik Guardian, je »Zuckerberg ravnokar napovedal začetek izumrtja resnice na družbenih omrežjih«. Da o omrežju X, nekoč znanem kot Twitter, sploh ne govorimo: ta že od nekdaj velja za spletno bojišče ideoloških sporov, od brezčasnih prek aktualnih do tistih s pretečenim rokom trajanja. Odkar pa je platformo uzurpiral Elon Musk, je omrežje postalo osrednji poligon za skrajno desničarsko hujskanje in klistiranje rasističnih in ksenofobnih nagnjenj. Dejansko je še plodovitejši teren za vznik in širjenje teorij zarot. Postalo je, kot je to v eni od oddaj Studio ob 17.00 opisala predsednica republike Nataša Pirc Musar, »greznica sovražnosti«. Skratka, če bi dogajanje na družbenih omrežjih obravnavali kot reprezentativen vzorec in si na podlagi zapisov, ki krasijo naše »newsfeede«, ustvarili podobo sveta, bi se verjetno marsikdo želel nemudoma odseliti na kak drug planet. Vendar resničnost morda ni tako zelo mrka, kot se zdi na prvi pogled. No, vsekakor ni rožnata, a morda ni tako distopična, kot bi lahko sklepali na podlagi turbulentnega dogajanja na družbenih omrežjih. Tako ugotavlja nedavna študija raziskovalcev z ameriške univerze New York (NYU), ki se poglablja prav v to, kako družbeni mediji izkrivljajo percepcijo realnosti in družbenih norm.

Glasna manjšina

Temeljna teza raziskave je, da družbena omrežja niso ogledalo družbe, temveč odsevajo izrazito popačeno podobo družbenega stanja. Raziskovalci jih primerjajo s tistimi izkrivljenimi zrcali (angl. funhouse mirror, op. p.), ki jih najdemo v kakšnem muzeju iluzij ali v Hiši eksperimentov, torej ogledal, ki odsevajo optične iluzije. »Družbena omrežja po vsem svetu uporablja skoraj pet milijard ljudi, uporabniki pa na njih povprečno preživijo okoli dve uri in pol na dan. Povprečen uporabnik družbenih omrežij s prstom vsak dan drsi po dobrih devetdesetih metrih ’newsfeeda’, kar je približna višina Kipa svobode,« uvodoma zapišejo raziskovalci. In nadaljujejo: »Ob ležernem brskanju po omrežjih si marsikdo oblikuje prepričanja o stanju sveta in sklepe o nazorih drugih uporabnikov. Toda ti sklepi pogosto temeljijo na najbolj skrajnih glasovih.« Ostali uporabniki so večidel le molčeči opazovalci, pasivno občinstvo, ki pa si na podlagi poplave skrajnih mnenj na družbenih omrežjih oblikuje zmotno percepcijo družbenih norm, ki jo raziskovalci imenujejo »pluralistična nevednost«. »Posledično so družbena omrežja lahko škodljiva za posameznike in družbo, saj povečujejo pluralistično nevednost in ustvarjajo lažno polarizacijo,« zapišejo raziskovalci.

Ob tem gre omeniti tudi teorijo »spirale molka«, ki jo je v 70. letih prejšnjega stoletja razvila nemška politologinja Elisabeth Noelle-Neumann, a je v kontekstu družbenih omrežij dobila nove razsežnosti. Osrednja ideja te teorije je v tem, da ljudje zaradi strahu pred družbeno izolacijo pogosto zadržijo svoja stališča, če menijo, da se ta razlikujejo od prevladujočega javnega mnenja. Posledično se zdijo skrajna, polarizirajoča mnenja še bolj prevladujoča, kar še dodatno utiša drugačne glasove. Tako na družbenih omrežjih nastaja »spirala molka«, zaradi katere se delež molčečega, pasivnega občinstva še naprej veča, peščica najaktivnejših komentatorjev pa v roke dobi veliki megafon, ki odmeva v vsakem kotičku medmrežja. To ustvarja neravnovesje v udeležbi, ki nadalje okrepi izkrivljeno, pretirano in iluzorno predstavo o družbeni polarizaciji.

Povprečen uporabnik družbenih omrežij s prstom vsak dan drsi po dobrih 90 metrih »newsfeeda«, kar je približna višina Kipa svobode.

Raziskava v nadaljevanju navede nekaj statistik, ki zgovorno obrazložijo, zakaj v odsevu družbenih omrežij »ne vidimo prave različice resničnosti, temveč takšno, ki jo je izkrivila majhna, a glasna manjšina uporabnikov s skrajnimi nazori, katerih mnenja ustvarjajo iluzorne norme«. Le trije odstotki vseh aktivnih uporabnikov naj bi objavljali »toksično vsebino«, vendar ta pomeni skoraj tretjino celotne vsebine na družbenih omrežjih. Skoraj tri četrtine vseh spletnih konfliktov naj bi se začele v zgolj enem odstotku spletnih skupnosti. Zgolj en odtisoček uporabnikov je delil kar 80 odstotkov vseh lažnih novic. Skratka, »v spletnih diskusijah dominira presenetljivo majhna, skrajno glasna in nereprezentativna manjšina«, sklenejo raziskovalci.

Slovenska tvitosfera

Ko se ozremo na razvpito »greznico sovražnosti«, na omrežje X, so statistike še bolj nesorazmerne. Raziskava analitične ustanove Pew Research Center je ugotovila, da je na ameriškem Twitterju deset odstotkov uporabnikov odgovornih za kar 92 odstotkov vseh tvitov, še manjši delež uporabnikov pa je odgovoren za večino političnih objav. Marko Plahuta, programer, raziskovalec in ljubiteljski podatkovni analitik slovenskega dela omrežja X, sicer nima aktualnih statističnih podatkov o trendih na slovenskem X. Ti so predlansko pomlad, torej leto dni po tem, ko je omrežje kupil, uzurpiral in še dodatno skvaril Elon Musk, postali težko dosegljivi za javnost, akademike, znanstvenike in raziskovalce, saj lahko ti do njih po novih pravilih dostopajo le za vrtoglavo plačilo. Kljub temu pa je v pogovoru za Mladino na grobo, a suvereno ocenil, da »na slovenskem X politično in ideološko vsebino stalno objavljajo eni in isti ljudje. Pravzaprav je dejavnih le kakšnih dvajset tipov, ideologov, ki nenehno tolčejo, širijo nezadovoljstvo, širijo potencialno škodljive informacije in tako naprej. Ta peščica uporabnikov ustvari največji oziroma najvidnejši delež objav. Potem pa imaš še kup trolov. Tu moramo nujno ločiti med ideologi in troli. Slednji so na platformi samo zato, da žalijo, prvi pa po Twitterju cele dneve pišejo razne ideološko motivirane bedarije, za katere dobijo sto lajkov, ki v njihovih očeh pomenijo potrditev oziroma nekakšno utvaro, da je ves svet na njihovi strani.«

Poudarja tudi, da se je vrhunec relevantnosti in obiskanosti omrežja Twitter zgodil v času pandemije koronavirusa, ki ga vidi kot »zlato obdobje digitalnega vpliva. Z začetkom pandemije se je promet na slovenskem Twitterju potrojil tako rekoč čez noč. Vsi so bili doma, zato je bilo občinstvo zagotovljeno, družbena omrežja pa so pomenila eno redkih oken v svet. Zdaj je to bistveno manj pomembno.« Leta 2022, torej zadnje leto, ko so bile podatkovne statistike aktivnosti na omrežju javno in brezplačno dostopne raziskovalcem, smo Slovenci do sredine novembra objavili skoraj 18 milijonov tvitov, kar petino teh pa je prispevala peščica uporabnikov, torej sto najdejavnejših profilov. Takrat je Mladinin novinar Luka Volk poročal, da so »v slovenski tvitosferi najdejavnejši simpatizerji desnih politik, med njimi predvsem oštevilčeni računi, zaradi česar so desni politiki in njihovi somišljeniki na Twitterju praviloma bolj priljubljeni – prejmejo več všečkov, s tem pa dosežejo tudi več uporabnikov.« Čeprav Marko Plahuta v trenutne podatkovne trende nima vpogleda, predvideva, da so objave, naklonjene desni politični opciji, zdaj še v večji premoči.

K temu – na Slovenskem in v tujini – pripomore tudi dejstvo, da je Muskova uzurpacija Twitterja sprožila množičen eksodus uporabnikov, ki so zaradi naveličanosti nad smradom v »greznici sovraštva« migrirali k bolj »higieničnim« platformam, kot je denimo Bluesky. Med njimi je tudi britanski časnik Guardian, ki omrežje bojkotira »zaradi pogosto motečih vsebin, ki so objavljene ali promovirane na omrežju, denimo skrajno desničarske teorije zarote in rasizem«. Pri nas je X zapustila tudi stranka Gibanje Svoboda, ki je ob odhodu s platforme zapisala, da »v Sloveniji Twitter aktivno uporablja zgolj ozek krog ljudi, hkrati pa se je sprevrgel v družbeno omrežje, ki so ga določene skupine – predvsem gre za člane in podpornike nekaterih političnih strank – zlorabile za poglabljanje polarizacije, širjenje lažnih novic, manipulacij, diskreditacij, žalitev in celo sovražnega govora«.

Plahuta opozori tudi na dejstvo, da je Twitter oziroma X po Muskovi uzurpaciji uvedel model plačljivih profilov, torej možnost mesečne naročnine, ki uporabniku zagotovi »modro kljukico« oziroma »modro značko«. Ta je bila nekoč simbol pristnosti, torej preverjenih profilov in zanesljivih vsebin, danes pa je le simbol plačevanja mesečne naročnine, ki uporabniku zagotavlja manjšo izpostavitev spletnim oglasom, predvsem pa – to je ključno –večji domet in vidnost objav. Plahuta opozarja, da so na slovenskem X z modro kljukico overjeni skorajda izključno profili desnosučnih ideologov, posledično pa imajo zgolj njihove objave omembe vreden doseg: »Celotna desnica, ki je aktivna na družbenih omrežjih, ima plačljive račune. Na vse kriplje se trudijo, da bi nadvladali na omrežju, na levem polu pa tega refleksa ni.«

Algoritemsko favoriziranje skrajnosti

Ob vsem tem je ključno tudi dejstvo, da algoritmi družabnih omrežij uporabnikom krojijo personalizirane mnenjske komore (angl. echo chambers, op. p.). Uporabnike torej izolirajo v te mehurčke, v katerih konzumirajo izrazito enostranski, filtriran tok informacij, hkrati pa jim ponudijo okolje, v katerem se povežejo zgolj z enako mislečimi. Do uporabnikov spleta, ki so zaprti v tovrstne mehurčke, pridejo predvsem tisti podatki, ki jim ustrezajo: v mnenjskih komorah se tako uporabniki družabnih omrežij med seboj zgolj strinjajo, spletne debate pa so namenjene predvsem medsebojnemu potrjevanju in trepljanju po ramenih. Tovrstna selektivna izpostavljenost omejuje soočanje z nasprotnimi stališči in nadalje spodbuja polarizacijo.

Na ameriškem delu X je 10 odstotkov uporabnikov odgovornih za kar 92 odstotkov vseh tvitov, še manjši delež uporabnikov pa je odgovoren za večino političnih objav. Pri nas je podobno.

K temu, da na družbenih omrežjih prevladujejo skrajna stališča, pa močno pripomorejo tudi algoritmi, ki zapriseženo favorizirajo skrajnost, zato se bodo vsebine, ki so deležne največ ogorčenja, po družbenih omrežjih vselej razširile najbliskoviteje. Ne gre torej le za to, da imajo zgražajoča se in skrajna mnenja manjšine najglasnejših komentatorjev količinsko premoč, temveč je njihova vsebina pogosto senzacionalistična in nabita s čustvi, posledično pa tudi algoritmično nagrajena. Algoritmi družbenih omrežij namreč dajejo prednost angažiranosti uporabnikov – lajkanju, deljenju in komentiranju –, kar pomeni, da se bodo objave, zasnovane za izzivanje močnih čustvenih odzivov, verjetneje razširile. Razcvet ekstremnih, nazadnjaških in sovražnih vsebin na družbenih omrežjih je torej večinoma tudi posledica tega, da algoritmi dajejo prednost polarizirajočim vsebinam, ki izzovejo najmočnejše odzive, zmernost pa ostane spregledana oziroma skrita nekje globoko na dnu »newsfeeda«.

To je še posebej izrazito na omrežju X, kjer algoritmi ne le favorizirajo polarizirajoče skrajnosti, temveč so od Muskove uzurpacije naprej tudi politično pristranski, kar sta pred nedavnim raziskovala Timothy Graham z avstralske Quennslandske tehnološke univerze v Brisbanu in Mark Andrejevic z Monasheve univerze v Melbournu. Raziskovala sta, zakaj so objave, naklonjene Elonu Musku, Donaldu Trumpu in ameriškim republikancem, še posebej pa tiste, ki jih objavlja Musk sam, na omrežju X deležne daleč največ pozornosti. Ugotovila sta, da dostopni empirični podatki jasno nakazujejo, da je algoritem uporabnikom v času predsedniških volitev v ZDA z njimi ravnal pristransko. Kot je Andrejevic razložil v nedavnem pogovoru za Mladino, so algoritemske odločitve družbenih omrežij podobne uredniškim odločitvam v uredništvih medijskih hiš: »Igrajo pomembno vlogo pri odločanju, katere informacije bodo prišle do uporabnikov. Lahko izberejo viralno vsebino, ki poveča angažiranost, kar ni nevtralna odločitev – nekaterim oblikam vsebine daje prednost pred drugimi. Doseg različnih računov in objav je neizogibno plod teh odločitev.«