Diskriminacija parov brez otrok?

V Sloveniji po zapustniku dedujejo zakonec oziroma zunajzakonski partner in potomci, torej otroci. Če pa gre za zakonski ali zunajzakonski par brez otrok, se stvari zapletejo – četrtina parovega skupnega premoženja gre staršem umrlega oziroma še pogosteje njegovim bratom in sestram ter nečakom in nečakinjam. Ljudem torej, ki jih s preživelim zakoncem pogosto ne veže nič, ki jih večinoma niti ne pozna ali pa so z njim celo v sporu. Enako najpogosteje velja celo za umrlega, saj ga neredko z zakonitimi dediči ne veže nič, razen bolj ali manj bližnje krvno sorodstvo. Vdove in vdovci iz parov brez otrok morajo zgolj zato, ker otrok nimajo, premoženje deliti z drugimi ljudmi, pogosto s popolnimi tujci. Mar ni to diskriminacija takšnih parov?

Kdor ima potomce, teh težav nima. Sicer pa si je mogoče zamisliti celo vrsto težavnih dejanskih položajev, ki se pojavljajo vsakodnevno in v velikem številu. Že razmerja do staršev so včasih težavna. A četudi bi, kar je najskrajnejša oblika, šlo za starše, ki za otroka niso dostojno skrbeli, bodo oni in njihovi potomci dobili precejšen del dediščine. Vzemimo tudi starše, brate, sestre, skratka družino, ki se je potomcu oziroma sorojencu (in njegovemu partnerju) »odrekla« zaradi kake njegove osebne okoliščine. Recimo, da je razlog spolna usmerjenost. Tak posameznik, če nima otrok iz morebitnega raznospolnega razmerja, bo dejansko zelo težko posvojil otroka, čeprav formalno to pravico danes ima. A njegov preživeli zakonec oziroma zunajzakonski partner bo omenjenim sorodnikom vseeno moral izročiti ali izplačati četrtino skupnega premoženja, ki sta ga ustvarila s preminulim partnerjem. Takšnih primerov je nešteto.

A četudi odmislimo resnejše spore, je upravičeno vprašanje, kako pomemben del vašega življenja so vaši sorojenci. Enako pomemben kot vaš partner? Kaj pa nečakinje in nečaki. V prenekateri družini se zgodi, da se vidimo morda nekajkrat na leto, zelo pogosto pa še to ne. A možnosti izbire ni. Ko gre za pare brez otrok, so do polovice pokojnikovega premoženja upravičeni starši oziroma bratje in sestre, če staršev in sester in bratov ni več med živimi, pa nečaki in nečakinje. In glede na to, da gre za velik del premoženja, so položaji, v katerih se znajde zakonec, lahko zelo neprijetni. Prodajati mora premoženje, včasih prodati celo nepremičnino, v kateri živi, da lahko izplača ljudi, ki niso v ničemer prispevali k ustvarjanju tega premoženja.

Rimljani

Razloge za morda danes težko razumljiva pravila dedovanja je najti daleč v preteklosti. Zakonodaja je stara, pravzaprav zelo stara in v svojem bistvu skorajda nespremenjena od časov rimskega imperija in rimskega prava. Nekdanja dolgoletna dekanja Pravne fakultete Univerze v Mariboru in predavateljica dednega in družinskega prava dr. Vesna Rijavec pojasnjuje, da je zgodovinsko gledano dedovanje urejeno tako, da »se premoženje ohrani v sorodstvenem razmerju«. Smisel določbe, da ne bo zakonec dedoval celotnega zapustnikovega premoženja, »je v tem, da premoženje ostane tudi v rodbini, pri sorodnikih. To je glavna motivacija. Kadar pa staršev ni več in bratov in sester ni bilo, zakonec deduje celotno zapustnikovo premoženje.«

Drugod po Evropi ima zakonec že najvišjo legitimacijo pri dedovanju, v Sloveniji je nekako drugorazreden, pomembno vlogo pa ima pokojnikova družina.

Kot glavno možnost izogniti se neljubemu položaju ob smrti zakonca brez otrok Vesna Rijavec omenja oporoko: »Če bi bil preživeli zakonec lahko ogrožen zaradi izplačila recimo bratom in sestram, potem je treba to za življenja urediti z oporoko, da se to ne prepušča povsem naključju.« Če je napisana oporoka, gre namreč staršem pokojnika le nujni delež (to je tretjina tega, kar bi dobili sicer), bratom in sestram pa zgolj, če dokažejo, da nimajo sredstev za preživljanje in so nezmožni za delo. »A to se zgodi res redko, sama se iz svoje prakse, ko sem bila sodnica, tega sploh ne spomnim,« pravi Vesna Rijavec in dodaja, da bodo ob naslednji reformi zakona o dedovanju bratje in sestre, torej relativni nujni dediči, to pravico zagotovo izgubili: »Tu pride do izraza to, kar pravite, da so bolj oddaljeni sorodniki manj upravičeni do poseganja v razmerje med zakoncema.« Bratje in sestre so se med nujnimi dediči znašli zato, ker so bili v zgodovini to sorodniki, za katere je obstajala pričakovana dolžnost preživljanja, »a drugače od staršev za brate in sestre te dolžnosti zakonodaja za časa življenja pri nas tako ali tako ne predvideva več, zato je smiselno, da je tudi po smrti ne«. Tudi slovensko dedno pravo se torej počasi prilagaja družbenim spremembam, vendar neprimerljivo počasneje kot v drugih evropskih državah.

Zgledi iz tujine

Posebej zanimiva je v tem pogledu primerjalnopravna analiza ureditev v tujini, ki jo je v Pravnem letopisu (ta izhaja pri Inštitutu za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani) za leto 2015 opravila dr. Viktorija Žnidaršič Skubic. Iz te analize jasno izhaja, da je marsikje v Evropi, recimo tudi v Avstriji, Nemčiji in Italiji, položaj preživelega zakonca oziroma partnerja – sploh kadar ni otrok – precej boljši kot pri nas. V primerjanem dednem pravu je »zakončev položaj načeloma močnejši, kar pomeni, da deduje večji dedni delež, prav tako pa mu na podlagi zakonske zveze z umrlim pripadajo nekatere dodatne, z zakonom posebej določene pravice, kot je na primer dosmrtno bivanje v družinskem domu in podobno«. Profesorica na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani je zato v sklepu že pred skoraj desetletjem pozvala k »prevetritvi obstoječega zakonitega dedovanja zakoncev, zlasti v smislu ustreznosti velikosti dednih deležev, ki pripadejo zakoncu v posamičnem dednem redu«. Skladno z razvojem sodobnega dednega prava bi po njenem prepričanju morali povečati dedne deleže zakonca, in to če sta zakonca imela otroke ali sta bila brez njih. Še posebej pomembno pa se ji zdi »poskrbeti za dostojne bivanjske razmere preživelega zakonca tudi po smrti zakonca, ki je bil lastnik, solastnik ali skupni lastnik njunega prebivališča oziroma družinskega doma«.

Spremembe narekujejo družbene razmere, ki so drugačne kot pred več kot 50 leti, ko je bila dednopravna zakonodaja pri nas nazadnje obširneje reformirana. Marsikaj je danes drugače kot nekoč, tudi za pare z otroki. Drugačne kot nekoč so okoliščine, v katerih se v času izgube znajdejo povprečen zapustnik, njegov zakonec in njuni otroci. Iz demografske in socialne resničnosti izhaja, da »zaradi daljše povprečne življenjske dobe tipični zapustnik ne zapušča mladoletnih in nepreskrbljenih otrok«. Otroci so navadno stari od 40 do 60 let in so si praviloma že ustvarili eksistenco, »lahko tudi ob pomoči zapustnika. Dodatnih virov preživljanja s povečanjem dednega deleža zato pogosto ne potrebujejo otroci zapustnika, temveč prav preživeli zakonec.«

Pozivi k spremembam

Oblast je v preteklosti k razmisleku o spremembah krivičnega razlikovanja med dedovanjem parov z otroki in brez njih že pozvala tudi splošna javnost. Prek portala »Predlagam vladi« je takšno pobudo prejela januarja 2019, pa tudi decembra 2023. Vlada oziroma pravosodno ministrstvo je obakrat podalo podobno pojasnilo, da veljavna slovenska dednopravna ureditev v temelju izhaja iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, »torej iz drugačnih družbenih razmer, kot so današnje. V skladu s splošnim trendom, ki je zaznamoval razvoj dednega prava v 20. stoletju, so se dedne pravice krvnih sorodnikov zmanjševale na račun povečevanja pravic v korist zakoncev. Tako lahko v dednopravnih ureditvah v evropskih državah vidimo trend bistveno širšega urejanja dednih pravic zakoncev v primerjavi z dednimi pravicami potomcev in tudi drugih sorodnikov.« Utemeljitev povečevanja dednih pravic zakoncev, še dodajajo na ministrstvu, je predvsem v tem, da sta zakonca tista, ki pridobivata premoženje skupaj, v medsebojnem sodelovanju, »otroci in drugi sorodniki pa k temu načeloma z ničimer ne pripomorejo«. Na koncu še dodajajo, da bo o ustreznosti veljavne ureditve treba opraviti široko strokovno razpravo in morebitno spremenjeno ureditev vključiti v prihodnje spremembe zakonodaje na tem področju.

Predlani se je v Sloveniji rodilo najmanj otrok v zadnjih stotih letih. Primerov dedovanja pri parih brez otrok je vsak dan več.

Te razprave kakopak do zdaj ni bilo, in kot danes pojasnjujejo na pravosodnem ministrstvu, tudi zadnja, decembra lani sprejeta sprememba zakona o dedovanju takšnih sprememb ne zajema. Razlog za diskriminacijo parov brez otrok je po njihovem mnenju v tem, da zakon o dedovanju varuje pokojnikove zakonce in bližnje sorodnike, »pri čemer so potomci (otroci) po veljavni ureditvi deležni večje zaščite kot zakonec«. Dodajajo, da zdajšnja ureditev pač temelji »na načelu dedovanja v družini. To pomeni, da preide zapustnikovo premoženje ob njegovi smrti na osebe, ki so z njim v določenem družinskem razmerju. Najpomembnejše družinsko razmerje je najbližje sorodstvo – družina, torej starši in otroci.« Kdor ne ustvari družine v tradicionalnem smislu, je torej manjvreden. Arhaičnemu pogledu na družbene razmere navkljub pa ponavljajo, da se zavedajo, »da se družbene razmere spreminjajo in da je poleg procesnih določb treba proučiti tudi ustreznost in primernost materialnopravnih pravil, ki urejajo dedovanje«.

Da bo razmislek potreben, ni dvoma. Če ne zaradi drugega, že zato, ker je in bo primerov dedovanja pri parih brez otrok iz dneva v dan več. Zato se bo vedno več ljudi moralo ukvarjati s tem, kako se čim bolje izogniti diskriminatornim zakonskim pravilom. Tako imenovane razvite kapitalistične družbe, med katere prištevamo tudi Slovenijo, so pač starajoče se družbe. Povezava med gmotnim bogastvom in življenjsko ravnijo na eni strani ter številom otrok na drugi je nedvoumna. Gre za obratno sorazmerje – bolj ko je družba še »v razvoju«, več je rojstev, z večjo »razvitostjo« se število rojstev zmanjšuje. Stopnja rodnosti se torej znižuje, poleg tega je že danes tretjina parov brez otrok. Najnovejši statistični podatki so iz leta 2023 in tedaj se je v Sloveniji rodilo najmanj otrok v 102-letni zgodovini spremljanja tega podatka. In ne samo to. Zaradi načina življenja, stresa, onesnaženosti okolja, slabe prehrane in drugih posledic »razvoja« se skupaj s stopnjo »razvitosti« povečuje tudi neplodnost. V Evropi je neploden eden od šestih parov. Ti v Sloveniji, če zdravljenje neplodnosti ni uspešno, nimajo nobene izbire – kar se dedovanja tiče, bodo diskriminirani. Morda se bodo na stara leta primorani celo seliti.