Donald Trump ni eksces, temveč produkt bogate ameriške fašistične tradicije

Donald Trump je napovedal zavzetje Grenlandije, Panamskega prekopa in Kanade. Verjetno ga je poklical Vladimir Putin in mu rekel: Ne teži mi, ker osvajam in si priključujem tuja ozemlja – daj še ti!

In Trump je šel v akcijo – v boj za lebensraum. Kot Mussolini in Hitler pred dobrim stoletjem. Mussolini, ki je osvojil Libijo, Albanijo, Etiopijo, Eritrejo, Somalijo in Reko, je verjetno poklical Hitlerja in mu rekel: Daj še ti!

Trump je wannabe fašist, pravi argentinski sociolog Federico Finchelstein v knjigi Wannabe fašisti (The Wannabe Fascists, 2024). Wannabe fašist – psevdofašist, namišljeni fašist, nadobudni fašist, fašistični aspirant – je nov tip politika, nov tip avtokrata, »ki hoče uničiti demokratične institucije, a mu to, vsaj doslej, še ni uspelo«.

Da bi se kratkoročno okoristil, ruši demokracijo, vendar se fašistični stvari ne preda scela in povsem. Ne upa si. Preveč je kaotičen. Premalo discipliniran. Prešibak. Prelenoben. Vedno se ustavi. In ne gre do konca. Wannabe fašizem je »nepopolna oblika fašizma«.

Mussolini je že leta 1924 razlikoval med pravimi fašisti, ki imajo »voljo, strast in vero«, in napol fašisti, begavci, »ki vedno napenjajo ušesa, da bi začutili glas javnega mnenja«. Pravi fašist je odločen – se ne obotavlja, ne omahuje, ne cinca. Nič ga ne zmede ali zbega. Ko laže, res laže. Ko je nasilen, je res nasilen. Ko ideološko gori, res gori. Ko polarizira, res polarizira – kar pomeni, da polarizacijo prelevi v pregon in teroriziranje političnih nasprotnikov, opozicije, disidentov, »notranjih« sovražnikov, »izdajalcev«, »družbenih parazitov« ipd. In ko se gre državljansko vojno, jo res ljubi – ne odpre le vrat pekla, ampak realnost tako brutalno preoblikuje, da ustreza njegovim velikim lažem.

Wannabe fašisti – Trump, nekdanji brazilski predsednik Jair Bolsonaro, salvadorski predsednik Nayib Bukele, indijski premier Narendra Modi, madžarski premier Viktor Orbán, filipinski predsednik Rodrigo Duterte, argentinski predsednik Javier Milei – fašizma ne omenjajo (za fašiste kvečjemu razglašajo svoje nasprotnike, liberalce, levičarje), ne premorejo ideološke gorečnosti in ekstremizma zgodovinskih fašistov, Hitlerja in Mussolinija, toda imitirajo fašistični slog, fašistično vedenje.

»Načelo delitve oblasti so zameglili, niso pa ga izbrisali. Države in civilne družbe jim ni uspelo poenotiti. Pravnega sistema niso v celoti uničili. V nasilju in militarizaciji se ne morejo primerjati s klasičnim fašizmom. V sovraštvu še niso sprostili svojega genocidnega potenciala. Uporabljajo propagando in laži, a niso povsem razvili orwellovskega državnega stroja. Nekje na poti v totalitarno diktaturo so omahnili.«

Je Trump torej fašist? No, ne ravno. Trump je bil namreč neodločen – omahoval je, se obotavljal, cincal. Na koncu se je umaknil. Ni šel do konca.

Za fašizem si prizadevajo. Po njem hlepijo. Fašizem je njihova vokacija, niso pa tako »kompetentni« kot zgodovinski fašisti, toda »skrajnodesničarski populizem vračajo k njegovim fašističnim koreninam« – h glorifikaciji nasilja in militarizaciji politike, propagandi in lažem, rasizmu in diskriminaciji, ksenofobiji in ultranacionalizmu, preziru do liberalizma in socializma, discipliniranju medijev, pravne države in civilne družbe ter averziji do demokracije, diktaturi in kultu osebnosti, kultu karizmatičnega, mesijanskega, božanskega voditelja, ki najbolje ve, kaj hoče ljudstvo. Trump je tak. V vsem je itak najboljši. Tudi v sprevračanju populizma v fašizem – v fašizaciji populističnih tradicij. Pač wannabe fašist – in wannabe fašist je populist, ki si prizadeva za fašizem.

Največji vplivnež wannabe fašizma

Po drugi svetovni vojni je bilo ravno nasprotno: fašizem si je prizadeval za populizem, pravi Finchelstein. Fašizem je bil namreč vojaško poražen, kompromitiran in razbit, ja, črtan, zato so povojni populisti – Juan Perón v Argentini, Getúlio Vargas v Braziliji, Rómulo Betancourt v Venezueli, Víctor Paz Estenssoro v Boliviji – sicer polarizirali družbo, podžigali politično nestrpnost, lomili demokracijo, elite, medije in načelo samoomejevanja, toda ključne fašistične prvine – antisemitizem, rasizem, ksenofobijo, glorifikacijo nasilja, politiko sovraštva, militarizacijo politike, represijo in totalitarno propagando – so taktično opustili, obenem pa so tudi spoštovali volilni izid. V nasprotju s fašisti, ki volilnega izida niso priznavali – legitimne so se jim zdele le volitve, na katerih so zmagali. Kar velja tudi za wannabe fašiste – neugodnega volilnega izida, volilnega poraza ne priznajo. Spomnite se le, kako je Trump, »največji vplivnež wannabe fašizma«, podžigal veliko laž, da so bile predsedniške volitve leta 2020 ukradene. A Trump ni edini, ki je oporekal legitimnosti izgubljenih volitev – to so počeli tudi Benjamin Netanjahu v Izraelu, Jair Bolsonaro v Braziliji in Keiko Fujimori v Peruju.

Povojni populisti so skušali fašizem spraviti na »demokratično pot«, v demokratični okvir (Juan Perón je po vojni v Argentino spustil ogromno nacistov in fašistov), zdaj pa se ta populizem ponovno sprevrača v fašizem. Eno ljudstvo, ena nacija, en vodja!

Trump ni nikoli postal predsedniški. Nikoli se ni obnašal predsedniško. Vedno se je obnašal fašistično. Nastopal je mesijansko, kot genij, odrešenik, odgovor na molitev, mučenik in svetnik nacije, kot najboljši interpret njenega »nezavednega«, z ljudstvom je komuniciral neposredno in organsko, brez posrednikov (prek tvitov), podžigal mizoginijo, homofobijo, nativizem, natalizem in ksenofobijo, militariziral politiko, radikaliziral družbo, grozil z ječo in množično deportacijo, zastraševal, dehumaniziral in kriminaliziral priseljence (»smeti«, »lenobe«, »zajedavce«), spolne manjšine, kritike, znanstvenike in medije, svaril pred »zastrupljanjem krvi naše dežele«, omamljal paravojaške formacije (Ponosne fante, klanovce, neonaciste, »zelo fejst ljudi«, kot jih je imenoval po rasističnem shodu v Charlottesvillu), delal vse, da bi rasizem – in homofobijo, mizoginijo, ksenofobijo, transfobijo ipd. – čim bolj normaliziral in populariziral in demonstriral, da je führerprinzip boljši, učinkovitejši in legitimnejši od pisanega zakona.

»Leta 2016 sem rekel: Jaz sem vaš glas. Zdaj dodajam: Jaz sem vaš bojevnik! Jaz sem vaša pravica! In za vse tiste, ki so bili prevarani in izdani, sem maščevanje,« je oznanil privržencem, od katerih pričakuje in terja, da enako mislijo in enako sovražijo.

Za fašiste je bilo nasilje nekaj junaškega, svetega in moralnega, nekaj, kar je bilo legitimnejše od zakonodaje. Mussolini ni zaman rekel: »Večino svojega življenja sem bil apologet nasilja.« Trump tudi: odobrava rasistične paravojaške milice, napoveduje represijo in deportacijo vseh »ilegalnih« priseljencev, prepoveduje splav, v prvem mandatu je na južni meji odpiral koncentracijska taborišča in otroke sadistično ločeval od staršev. Ne pozabimo, kako pogubno je menedžiral pandemijo (ljudje so množično umirali), kakor tudi ne pozabimo, da je s svojim serijskim demoniziranjem le kanaliziral Mussolinija, ki je rekel: »V vsaki družbi obstaja potreba po tem, da se del prebivalstva sovraži.« Za Trumpa je teror vsakdanja politika. Tudi za fašiste je bil.

Tako prihaja v Ameriko fašizem – ne v vojaških škornjih in z vojaškim pozdravom, temveč s televizijskim klovnom, lažnim milijarderjem, učbeniškim egomanijakom.

Kot je rekel nemški filozof Walter Benjamin: »Logični rezultat fašizma je estetizacija političnega življenja.« Fašisti so nasilje prelevili v spektakel, performans – s paradami, marši, množičnimi shodi, uniformami. Trump to fašistično ikonografijo in kostumografijo nadomesti s svojo wannabe verzijo – z licenčnimi produkti, rdečimi čepicami (MAGA), sneakerji, urami in parfumi, ki jih je osebno tržil.

To fašizirano nasilje pa – kot se lepo vidi tudi pri Trumpu, »poklicnem fašistu«, odrešeniku »tihe večine« – kliče agresivno, toksično moškost, patološki narcizem, mizoginijo, homofobijo in posiljevalske fantazije. Žensko lahko »zgrabiš za pičko«, je oznanil Trump in s tem pritrdil Mussoliniju, ki je, kot pravi zgodovinarka Ruth Ben-Ghiat, na tisoče žensk vključil v »državni stroj za libidinalne zadovoljitve«. Fašizem – to so »nebesa za moške, ki sovražijo ženske«, pravi Finchelstein. In Trump skuša ta nebesa narediti spet varna za moške – in za Goebbelsov dictum: »Prihajamo kot volkovi, ki planejo na čredo.«

Trump, nezmotljivi vodja večne nacije, je prostaški, vulgaren, primitiven. Kot je rekel Goebbels: »Naša propaganda je primitivna, ker ljudje primitivno razmišljajo. Govorimo jezik, ki ga ljudje razumejo.« Trump hoče očitno govoriti jezik, ki ga ljudje razumejo, zato niti ne preseneča, da je leta 2021 na Floridi rekel: »Če nekaj ponavljaš in ponavljaš, bodo ljudje začeli verjeti.« Zdelo se je, kot da se skuša spomniti citata iz Mein Kampfa. Trump je kot fašisti – ne more nehati lagati. Zlaže se celo tedaj, ko bi mu bilo lažje povedati resnico. Realnost hoče v slogu fašistov preoblikovati tako, da bi ustrezala njegovim lažem, zato je leta 2020 od podguvernerja Georgie zahteval, naj mu »najde« še 11 tisoč volilnih glasov – da bi realnost ustrezala njegovi veliki laži, da je volitve dobil, ne pa izgubil.

Trumpov slogan se glasi: »Naredimo Ameriko spet veliko!« Veliko – kot kdaj? Kot v zlati preteklosti? Kot v dobrih, starih časih, ko so bili črnci še diskriminirani in getoizirani – in ko so živeli v ameriškem apartheidu? Kaj hoče reči Trump, ko reče, »naredimo Ameriko spet veliko« – da so naredili napako, ko so uvedli demokratične spremembe in črncem dali državljanske pravice? Vsakič, ko Trump reče, »naredimo Ameriko spet veliko«, pomislimo na Juliusa Streicherja, nacističnega vojnega zločinca, ki je trdil, da je bila osvoboditev sužnjev napaka in zločin.

Zgražanje nad recesijo demokracije in avtokrati, ki vladajo Rusiji, Turčiji, Severni Koreji, Ruandi, Venezueli, Belorusiji, Uzbekistanu, Kazahstanu, Mjanmaru, Maleziji, Maliju, Etiopiji, Kongu, Iranu, Savdski Arabiji, Kamerunu, Vietnamu, Zimbabveju, Kubi, Tajski in Kitajski, je nesmiselno – Trump, ki je posvojil in angažiral vse ključne elemente klasičnega fašizma (od glorifikacije nasilja, kulta osebnosti, demoniziranja političnih nasprotnikov, sovražnosti do medijev, znanosti in intelektualcev, rasizma, evgenike, nacionalizma in polariziranja do politike sovraštva, militarizacije politike, obsedenosti z diktatorji, totalitarne propagande, konspirologije, nostalgije po mitski »čisti« preteklosti in podžiganja mentalitete poražene, izkoriščane nacije), je namreč legitimiral te avtokrate in avtokracije. In recesijo demokracije.

Ja, nenehno, neprenehoma, stalno, permanentno se je obnašal fašistično, kar pa je logično – fašizem ni nikoli mišljen kot nekaj prehodnega. Nikoli ga ni konec. To je neskončna reakcija. Neskončno izredno stanje. Tisočletni rajh! V očeh fašistov je demokracija zgolj prehodno obdobje. Prava stvar je diktatura, diktatura ljudske volje, ljudska diktatura, utelešena v vodji, ki vedno, v vsakem trenutku in vsaki situaciji točno ve, kaj hoče ljudstvo, zato so volitve in drugi demokratični procesi povsem nepotrebni. Kot je rekel Hitler: »Prihajam iz ljudstva, v ljudstvu sem ostal, v ljudstvo se povrnem.«

Fašizem ni le klovnovstvo – med drugo svetovno vojno so morali zavezniki formirati res močno, silno, jekleno, atomsko koalicijo, da so ga porazili.

Ko je Trump, ljubitelj diktatorjev, ne le Putina in Kim Džong Una, temveč tudi Hitlerja (generalu Johnu Kellyju, vodji svojega kabineta, je zabrusil, »zakaj ne morete biti kot nemški generali«, nekoč pa je vzdihnil, da bi »potreboval generale, kakršne je imel Hitler«), 6. januarja 2021 podžigal puč, zasedbo Kapitola, s katero so skušali njegovi privrženci preprečiti certifikacijo volilnega izida, tako da bi predsednik – kljub volilnemu porazu – (p)ostal on sam, Trump, je na odprti sceni pokazal svoje diktatorske ambicije. S pučem je hotel postati prvi ameriški diktator. »Če bi puč uspel, bi Trump postal diktator,« pravi Finchelstein.

Je Trump torej fašist? No, ne ravno. Trump je bil namreč neodločen – omahoval je, se obotavljal, cincal. Nazadnje se je umaknil. Ni šel do konca. Ni mogel – podpredsednik Mike Pence, prvaki republikanske stranke in vojska niso šli za njim. Ni postal diktator. Ker je omahoval, pomeni, da ni pravi fašist, temveč wannabe fašist.

Zastava in križ

Tudi sloviti ameriški zgodovinar Robert O. Paxton, strokovnjak za fašizem, je dolgo trdil, da Trump ni prava stvar – da torej ni pravi fašist. Paxton je – kot številni drugi zgodovinarji, sociologi in fašistologi – videl veliko analogij med Trumpom in klasičnim fašizmom: bombastični shodi, teatraličnost, grožnje s fizičnim nasiljem, škvadristično-rjavosrajčni Ponosni fantje, Trumpova aroganca, slogan »America first«, podžiganje razočaranja nad tradicionalnimi voditelji in institucijami, agresivno komuniciranje prek Twitterja, zastraševanje, polariziranje nacije, obtoževanje tujcev in manjšin za ameriški zaton, nepriznavanje volilnega izida in tako dalje. Toda vse to se mu je zdelo preveč površinsko.

Trump, ki sicer priznava le zmagovalce, je bil le wannabe. Le aspirant. Le aspirativni fašist. Hej, namesto da bi v slogu fašistov hiperaktivno drvel od revolucije do revolucije, je igral golf. Fašizem lahko izgleda povsem vsakdanje. In banalno. Ker pa Amerika za nameček ni bila v takšni krizi kot Nemčija in Italija v dvajsetih in tridesetih letih (ni bilo takšne brezposelnosti, institucije niso bile tako blokirane, komunisti niso bili tako močni), se je Paxtonu oznaka fašizem zdela preveč čustvena in preveč toksična. Oznaki fašizem in fašist se tudi uporabljata preveč brezskrbno, zato nimata več nobene moči, je poudaril. Reductio ad Hitlerum je slepa ulica. Primernejše so se mu zdele manj čustvene oznake. Recimo: oligarhija. Ali: plutokracija. Okej, Trumpa bi lahko označili tudi za bonapartista, kot ga označujejo nekateri zgodovinarji, lahko pa bi mu tudi rekli »iliberalni demokrat«, a vemo, da si je Viktor Orbán to oznako zase izmislil prav zato, da mu ne bi rekli fašist. Zelo dobro pa vemo, kaj bi rekel sloviti urugvajski novinar Eduardo Galeano: »Če to ni fašizem, pa je fašizmu vsaj zelo podobno.«

In potem je prišel 6. januar 2021 in Paxton, avtor znamenite, monumentalne, referenčne Anatomije fašizma (The Anatomy of Fascism, 2004), je na televiziji gledal, kako Trump privržence podžiga in poziva k napadu na Kapitol in kako ti njegovi privrženci, s Ponosnimi fanti vred, prebijajo varnostne bariere in policijske kordone in vdirajo v Kapitol, tempelj ameriške demokracije. Sedel je kot vkopan. Ni si mogel predstavljati, da je kaj takega sploh mogoče. »To izpodbija moje pomisleke glede oznake fašist,« je pet dni kasneje zapisal v Newsweeku. Trumpov obrat k nasilju je bil preveč ekspliciten in neposreden. »S spodbujanjem državljanskega nasilja, ki naj bi preobrnilo volilni izid, je prestopil mejo. Oznaka fašist se zdi zdaj ne le sprejemljiva, temveč tudi nujna.« Trump ni le wannabe fašist, le semifašist, le parafašist, le izvajalec fašističnega performansa, le uporabnik fašističnih taktik, ampak prava stvar – pravi fašist. Le da njegovi rjavo-črnosrajčniki ne korakajo po ulicah, temveč na družbenih omrežjih. Zanj velja to, kar je Umberto Eco rekel za Mussolinija – njegov fašizem ne premore kake posebne filozofije ali ideologije, temveč le retoriko. In silo, je treba dodati.

Ameriški zgodovinar Timothy Snyder je že leta 2017 – v bestsellerju O tiraniji (On Tyranny: Twenty Lessons from the Twentieth Century) – napovedal, da bo Trump skušal minirati demokracijo, da bo torej skušal »z insceniranjem požiga Reichstaga zrušiti demokracijo«. Prav res – napad na Kapitol je bil njegov požig Reichstaga.

Ko za Trumpa rečejo, da je fašist, ga skušajo abnormalizirati, kar pa ustvarja vtis, da je eksces ali aberacija, nekaj neverjetnega in nepredstavljivega. V smislu: kako to, da se je Ameriki zgodil fašist? Kako je to mogoče? Trump – resda »morbidni fenomen«, ki se pojavi, ko staro še noče umreti in ko se novo še ne more roditi, kot bi rekel veliki italijanski filozof Antonio Gramsci – je tipični ameriški produkt. Še več – Trump je produkt zelo bogate ameriške fašistične tradicije.

Ko smo videli, kako Trump maha z Biblijo in kako se zavija v zastavo, smo se spomnili slovitega izreka: Ko bo fašizem prišel v Ameriko, bo zavit v ameriško zastavo, v roki pa bo imel križ.

Ko smo videli, kako Trump maha z Biblijo in kako se zavija v ameriško zastavo, smo se spomnili slovitega izreka: »Ko bo fašizem prišel v Ameriko, bo zavit v ameriško zastavo, v roki pa bo imel križ.« Ta izrek, ki ga zmotno pripisujejo pisatelju Sinclairju Lewisu, je »zagrešil« James Waterman Wise Jr., pisec prvih ameriških knjig o fašizmu (kasneje trgovec z umetninami), a tudi on tega ni zapisal v točno takšni obliki, temveč: »Ameriški fašizem bo lahko prišel zavit v ameriško zastavo ali Hearstov časopis.« In: »Ameriški fašizem bo prišel zavit v ameriško zastavo in najavljen kot prošnja za svobodo in ohranitev ustave.« Pozabite na kljukasti križ in podobne insignije in pozabite na črnosrajčna ali rjavosrajčna gibanja, je rekel Wise, ki ni skrival, da bo imel ameriški fašizem lokalno barvo. Ali kot je rekel Mussolini: »Fašizma ne moreš uvoziti.«

Ta Wisova replika – definicija ameriškega fašizma (»zavit v ameriško zastavo«) – se je spreminjala, dokler se ni ustalila in prilagodila notranjemu mraku ameriške samopodobe, kajti Wise ni skrival: »Amerika bogatih in mogočnih je Amerika, ki potrebuje fašizem.« Ko se je Trump zavil v ameriško zastavo in pomahal z Biblijo, je bilo jasno, da hoče poosebiti repliko: »Ko bo fašizem prišel v Ameriko, bo zavit v ameriško zastavo, v roki pa bo imel križ.«

Hitlerjev ameriški model

Ameriški črnski časopisi so sredi tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je Wise objavljal svoje knjige o fašizmu, svarili, da se »Hitler uči pri Ameriki«, pravi literarna zgodovinarka Sarah Churchwell v zborniku Se je zgodilo tu? (Did It Happen Here?, 2024). Nacisti so ideje za »rasne norosti« in zatiranje manjšin pobirali pri Američanih – Hitlerjevi antisemitski zakoni so bili, pravi James Q. Whitman v Hitlerjevem ameriškem modelu (Hitler’s American Model, 2017), zmodelirani po ameriških rasnih zakonih, Hitlerjev koncept lebensrauma pa je bil, pravi Priya Satia v zborniku Se je zgodilo tu?, zmodeliran po belskem genocidu nad ameriškimi staroselci. Hitler je rekel, da ga navdihuje avtomobilski magnat Henry Ford, sicer fanatičen antisemit.

Nacistični generalni konzul, službujoč v Kaliforniji, je hotel celo kupiti Kukluksklan, a ne brez razloga – prav Kukluksklan velja za prvo fašistično gibanje na svetu. Argentinski politik Alfredo Palacios je že leta 1923 – leto po Mussolinijevem prevzemu oblasti – opozoril, da je Klan ameriška verzija fašizma. Klan, ki je pozival, naj preprečijo zastrupljanje belske krvi, je bil »izjemen predogled načina, kako bodo med obema vojnama v Evropi delovala fašistična gibanja,« pravi Paxton. Nacistični konzul je menda skušal ob pomoči Klana izpeljati puč, a je ponudil prenizko ceno, tako da s kupčijo ni bilo nič. Ni dojel, kako zelo intimno sta povezana fašizem in kapitalizem.

Ko se je Mussolini leta 1935 brutalno spravil nad Etiopijo, je Joel Augustus Rogers, ameriški novinar jamajškega rodu, sarkastično opozoril: »Ameriški fašizem že ima črnce.« Definitivno. »Nataknite Franciscu Francu kapuco, pa bo postal član Kukluksklana, kleagle,« je pred drugo svetovno vojno zapisal poet Langston Hughes, obenem pa dodal: »Črncem v Ameriki res ni treba razlagati, kaj je fašizem. Vemo. Fašistične teorije o nordijski večvrednosti in ekonomskem zatiranju so že dolgo naša realnost.« Črnci so torej rasizem izkušali kot fašizem – kot lokalno obliko fašizma, kot ameriški fašizem. In tudi ameriški mediji so že pred stotimi leti poudarjali, da so klanovci »ameriški fašisti«. Njihov krščanski nacionalizem je bil neločljiv od njihovega antisemitizma – linči črncev so anticipirali nacistične »kristalne noči«. Številne ameriške fašistične skupine, ki so se pojavile med obema vojnama, so se imenovale po barvah srajc, ki so jih nosile: Red črnih srajc, Sive srajce, Srebrne srajce, Kaki srajce, Bele srajce. George W. Christians, firer Belih srajc, ni imel le Hitlerjevih brčic, ampak tudi Hitlerjevo pričesko.

Fašizem – to so »nebesa za moške, ki sovražijo ženske«, pravi Finchelstein. In Trump skuša ta nebesa narediti spet varna za moške.

Organizacija Bund, ki se je najprej imenovala Prijatelji Hitlerjevega gibanja, je leta 1939 v newyorškem Madison Square Gardnu priredila velik fašistični shod, imenovan »Množična demonstracija resničnega amerikanizma«. Zbralo se je 20 tisoč ameriških pronacistov, zavitih v ameriške zastave in nacistične simbole – in vsi so evforično salutirali z iztegnjeno desnico, obenem pa svastiko razglašali za »stoodstotno ameriško«. Oče Coughlin, katoliški duhovnik, je v svojem fašističnem, antisemitskem radijskem šovu, ki ga je poslušalo 30 milijonov Američanov (!), oznanjal, da je fašizem le obrambni mehanizem pred komunizmom in da so si Judje – ki so menda pobili več kot 20 milijonov kristjanov in jim pokradli milijarde – zaslužili »kristalno noč«.

In ne pozabite: leta 1945 so porazili nemški rasizem, toda ameriški je preživel. Ameriški vojaki – med njimi številni temnopolti – so se po vojni vrnili v rasistično Ameriko, v deželo vsakdanjega rasizma, kjer so še vedno veljali rasni zakoni, alias Jim Crow. Le zakaj bi to spreminjali – to je del ameriške fašistične tradicije. In ko pomislimo na to tradicijo, morda niti ni naključje, da je Amerika dežela obsedenosti z orožjem, množičnimi (šolskimi) pokoli, vojaškimi osvajanji in intervencijami (Vietnam, Irak, Afganistan ipd.), vojnami (proti komunizmu, kriminalu, drogam, terorju), državo nacionalne varnosti, množičnim zapiranjem, uličnim nasiljem, rasnimi hierarhijami, rasno dominacijo in sistemskim rasizmom, policijskimi likvidacijami črncev in mučenjem jetnikov, kakor morda tudi ni naključje, da sta tam le dve stranki (ena več kot v diktaturi), ki pa sta si vse preveč podobni (alternative ni), in da je tam toliko neonacističnih, supremacističnih in rasističnih organizacij, grupacij in milic.

Zakaj Zahod ni opazil tega ameriškega fašizma? Ga ni bilo mogoče opaziti? Ne, pravi Alberto Toscano v knjigi Pozni fašizem (Late Fascism, 2023): »Ameriški rasni fašizem je bil neopažen, ker je deloval na drugi strani barvne ločnice.« Ker je deloval na drugi strani barvne ločnice, ni nihče opazil, da črnci živijo v fašističnem režimu. Zahodnjaki so fašizem opazili šele, ko se je ta spravil nad belce, nad »čistokrvne« Evropejce, ko je torej začel delovati tostran barvne ločnice. To, da je fašizem v Ameriki po drugi svetovni vojni preživel, pa je bilo več kot alarmantno: fašizem, ki naj bi bil nezdružljiv z liberalno demokracijo, je v resnici njen »neopaženi« kopilot.

To se pri nas ne more zgoditi

Ameriški nobelovec Sinclair Lewis, avtor številnih prestižnih in ekraniziranih romanov (Babbitt, Arrowsmith, Mantrap, Elmer Gantry, Sam Dodsworth, Ann Vickers), je leta 1935 objavil distopični roman To se pri nas ne more zgoditi (It Can’t Happen Here), v katerem je Ameriko naslikal kot deželo, ki najbolj slavi besede Dom, Disciplina, Močna volja, Značajnost, Božanski narod, Rasa, Narodna enotnost in Vodja. Ženske morajo imeti šest otrok, študentje se sami javljajo v vojsko, vsako norost, usmerjeno proti svobodi, pa predstavijo kot prisrčno demokratsko iznajdbo. Edina politika je hujskanje. »Se spominjate, kako so se vozili celi vlaki ljudi uživat ob linčanju?« Le kdo se ne?

In v tej Ameriki so vsi fascinirani nad senatorjem Buzzom Windripom, »prerijskim Demostenom«, ki ni le populist, spretnejši od Hueyja Longa, temveč tudi »poklicni navadni človek«, toda ko pridejo domov, se ne morejo spomniti ničesar, kar je rekel. »V njem so bili vsi predsodki in želje vsakega ameriškega navadnega človeka.«

Za fašiste je bilo nasilje nekaj junaškega, svetega in moralnega, nekaj, kar je bilo legitimnejše od zakonodaje. Za Trumpa je teror vsakdanja politika.

»Nesmisel! Nesmisel! To se pri nas, v Ameriki, ne more zgoditi, ni mogoče! Saj smo dežela svobodnjakov,« pravijo nekateri, ko beseda nanese na potencialnega diktatorja, ki bi lahko zavladal Ameriki, toda drugi opozarjajo: »Na vsem svetu ni dežele, ki bi lahko postala bolj histerična – da, bolj klečeplazna! – kot Amerika.« Nekdo doda: »Se spominjate Kukluksklana? Se spominjate naše vojne histerije, ko smo kislemu zelju pravili ’zelje svobode’ in je nekdo celo predlagal, da bi nemškim ovčarjem pravili ’svobodni ovčarji’? No, kje v vsej zgodovini je kdaj bilo kako ljudstvo tako zrelo za diktaturo kot naše!«

Jasno, demagoški, klovnovski, nefiltrirani, nerazredčeni Windrip, produkt »začasno poblaznelih čustev« in »morilskega razpoloženja množic«, »poskočen in razburljiv človek«, »prostaški, skoraj nepismen, javni lažnivec«, »navaden človek, dvajsetkrat povečan zaradi svojega govorništva«, »genialni igralec«, prepričan, da so Američani »največja Rasa na površju te stare Zemlje«, potem res ob pomoči svojih paravojaških formacij – »mož minute« – izpelje puč: uvede diktaturo, paravojaške enote in pozdrav z iztegnjeno roko, razglasi izredno stanje, razpusti kongres, razveljavi ustavo in vrhovno sodišče, prepove stavke in vse stranke, zapre novinarje, intelektualce in univerze, stisne disidente in Jude, črncem prepove voliti, ženske prelevi v porodnice, sežge sporne knjige, lansira nagla sodišča, pobije kriminalce, brutalno obračuna z uporniki, pacifisti, ateisti in levičarji ter odpre koncentracijska taborišča. Napočil je čas za čiščenje demokracije – za »izsuševanje močvirja«, kot bi rekel Mussolini, Windripov in Trumpov zgled.

In tako se začne ameriška primavera di bellezza.

Ko ga po dveh letih strmoglavijo, se Amerika sicer vrne v svobodo, toda Američani se pod diktatorjem naučijo le to, »da je neprijetno, če te prevečkrat aretirajo«. Vmes pa slišimo tudi parafrazo fraze, ki je bila sredi tridesetih let kar pogosta: »Če bo kdaj tukaj fašistična diktatura, sta ameriški značaj in pionirska neodvisnost tako izrazita, da se bo popolnoma ločila od česarkoli v Evropi.«

Izginjanje velike rase

Tudi Dorothy Thompson, slovita novinarka in antifašistka, Lewisova soproga, je leta 1937 poudarila, da ameriški diktator ne bo izgledal kot tuji diktatorji, kot evropski »originali«, ampak da bo »eden izmed fantov in da se bo zavzemal za ameriške tradicionalne reči«, Halford Luccock, profesor z univerze Yale, pa je leto kasneje famozno dodal, da se ameriški fašizem »sploh ne bo imenoval fašizem, temveč seveda amerikanizem«.

Trump, ki hoče preprečiti nastop kake radikalnejše opozicije neoliberalizmu, si namesto priseljencev iz »usranih lukenj« tretjega sveta blazno želi priseljencev iz Norveške, s čimer kanalizira zloglasnega ameriškega evgenika Madisona Granta, ki je leta 1916 v knjigi Izginjanje velike rase (The Passing of the Great Race) svaril pred črnci in priseljenci (z Judi vred), ki da bodo zamenjali belce, »nordijsko raso«. Ja, nacisti so se zelo radi sklicevali na Madisona Granta. In ja, Trumpa je napovedovala in ustvarjala ameriška fašistična tradicija. Tudi slogan »America first«, ki ga tako rad uporablja, so izumili, lansirali in slavili ameriški fašisti (Klan, Bund, Charles Lindbergh).

Nič, Trump je le latentne fašistične tendence ameriške družbe naredil manifestne.

»Če so ameriške fašistične energije drugačne od nekdanjih evropskih fašističnih energij, ne pomeni, da niso fašistične. Pomeni le, da niso evropske in da nismo več v tridesetih letih,« pravi Sarah Churchwell. »Barvne srajce se morda ne prodajajo več tako dobro, toda barvne čepice se odlično prodajajo.«

Fašizem ni le klovnovstvo – med drugo svetovno vojno so morali zavezniki formirati res močno, silno, jekleno, atomsko koalicijo, da so ga porazili. Ne pa uničili. Fašizem – »kapitalistično krilo totalitarne vere«, kot ga je nekoč imenoval sloviti ekonomist John Maynard Keynes – je preživel. Preživel pa je, ker so preživele družbene razmere, ki ga prebujajo in prižigajo, ker je preživel kapitalizem, ki ga pokliče na pomoč vsakič, ko pade v krizo, ki bi ga lahko stala glavo, ker kapitalizem – kot je opozorila Hannah Arendt v Izvorih totalitarizma (Origins of Totalitarianism, 1951) – totalitarne fantazije v netotalitarnih družbah sproži s tem, ko osamljenost, ki so jo prej doživljali le starejši ljudje, prelevi v vsakdanjo izkušnjo, in ker tako zlahka nadomesti demokracijo.

Robert Kagan, nekdanji republikanec in eden izmed prvakov neokonservatizma, je ob koncu maja 2016 – ob vzponu Donalda Trumpa, a še pred volitvami – v Washington Postu posvaril: »Tako prihaja v Ameriko fašizem – ne v vojaških škornjih in z vojaškim pozdravom, temveč s televizijskim klovnom, lažnim milijarderjem, učbeniškim egomanijakom, ki dreza v resentiment in negotovost prebivalstva, in s celotno nacionalno politično stranko, ki mu zvesto sledi.«

Trump – ažurirani fašist, prilagodljiv kot fašizem – izgleda neresno. In idiotsko. Hitler ni zaman rekel: »Človek lahko umre le za idejo, ki je ne razume.« Trumpov prevod: »To, kar vidite in o čemer berete, ni to, kar se dogaja.« Kar pa naj vas nikar ne zavede: fašisti so vedno izgledali neresno in idiotsko. Zato so bili toliko nevarnejši. Strašno nevarnejši. Holokavstno nevarnejši.

In tudi zdaj živimo v čedalje nevarnejših časih: vse največje in najmočnejše države na svetu – Ameriko, Rusijo, Indijo in Kitajsko – namreč vodijo avtokrati.

A kot je nekoč opozoril nemški filozof Theodor W. Adorno: »Življenje pod fašizmom za številne ljudi sploh ni bilo tako slabo.«