Lovro Zafred / Igralec, ki se na odru in pred kamero preizkuša v najrazličnejših vlogah

Je sedanji prejemnik Severjeve nagrade za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih, ustanovljene v spomin na legendarnega filmskega in gledališkega igralca Staneta Severja. Žirija ga je v utemeljitvi označila kot enega najprodornejših igralcev mlajše generacije, kot ustvarjalca »izjemne energije, senzibilnosti in emocionalne eruptivnosti«, ki »v različne gledališke poetike vstopa neobremenjeno, odprto, s strastjo do oblikovanja igralske materije in veliko mero raziskovalnega duha«. Nagrado Sklada Staneta Severja je prejel za vloge v uprizoritvah zadnjih dveh sezon na odru svojega matičnega Slovenskega ljudskega gledališča Celje, kjer se je zaposlil kmalu po zaključenem magistrskem študiju dramske igre na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo: v Tolstojevi drami Oblast teme v režiji Maše Pelko, v avtorskem projektu po motivih življenja in dela Karla Destovnika - Kajuha Juriš režiserke Žive Bizovičar, v predstavi Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije Tiborja Hrsa Pandurja, ki jo je na oder postavila Livija Pandur, ter 3JA!, avtorskem projektu Matije Solceta.

Lovro Zafred (1996) z navdušenjem opaža, da je imel v zadnjih letih z vlogami izjemno srečo. Igral je v premišljenih, pogumnih, predvsem pa med seboj popolnoma različnih uprizoritvah raznolikih gledaliških poetik in principov – od dramskih vlog z ogromno gradiva do tistih, kjer je njegov lik nastajal z eksperimentiranjem, laboratorijsko-snovalnim pristopom in izumljanjem novega gledališkega jezika. Prav vsaka je bila zanj pomembna stopnica, priložnost za iskanje novih izraznih oblik in razumevanje svojega mesta v svetu (uprizoritvene) umetnosti. Teater mu je ponudil prostor za raziskovanje in širjenje meja lastnega ustvarjalnega izraza, hkrati pa mu je utrdil disciplino in ga obogatil z občutkom za skupnost.

Prav to so namreč zanj najlepše plati njegovega poklica – priti na prvo vajo kot nepopisan list, odprt in radoveden, vse svoje izkušnje in védenje za hip pospraviti v predal in se prepustiti ustvarjalnemu procesu. Imeti prostor za to, da je lahko naiven in igriv in se vsakič na novo izumlja. Zlasti, kadar se znotraj procesa kreše kolektivna ustvarjalna energija, prevrača gledališka govorica in poudarja intrigantna in (družbeno) pomembna problematika, za katero imajo kot skupina občutek, da je o njej nujno govoriti. Da ima to, kar počne, smisel; da nastaja delo, v katerem bo nekdo prepoznal nekaj dragocenega, da umetnost ni le odraz sveta, temveč tudi sredstvo, s katerim ga lahko preoblikujemo.

Poleg izstopajočih vlog v gledališču je v zadnjih letih svoj širok igralski diapazon preizkusil še pred kamero. Odkar je v drugem letniku študija dramske igre na AGRFT poskusil srečo na avdiciji za celovečerni film Darka Štanteta Posledice in bil izbran za vlogo Luke, je postal že prepoznaven obraz domače filmske in televizijske produkcije. Vživel se je denimo v kriminalista Tadeja Krajnca v drugi sezoni priljubljene kriminalistične nadaljevanke Primeri inšpektorja Vrenka, ekranizaciji romanov Avgusta Demšarja, pa v problematičnega dijaka Nika v Voyevi seriji Gospod profesor, nastopil je tudi v celovečercu Prasica, slabšalni izraz za žensko Tijane Zinajić. Uživa v igri pred kamero, ki ima povsem drug šarm in zakonitosti kot uprizoritvena umetnost, predvsem pa mu omogoča dragocen kontrast in distanco do gledališča. Krmariti med obema vrstama umetnosti je zanj idealen način dela.

Igralcu, ki prihaja iz Slovenskih goric in se v prostem času rad posveča obdelavi lesa (hobi je odkril med pandemijo in si sam izdelal nekaj kosov pohištva), neusahljiv vir navdiha, energije in medsebojnega oplajanja pomeni tudi delo z mladimi. Trenutno v okviru platforme StARTboks, kulturnovzgojnega programa za mlade, ki so jo v sezoni 2023/2024 uvedli v SLG Celje, skupaj z igralko Evo Stražar ter pesnico, pisateljico in dramatičarko Katjo Gorečan mentorira dijaško gledališko skupino. Za delo z mladimi nadobudnimi gledališkimi ustvarjalci in ustvarjalkami bi se rad še pedagoško podkoval, saj gre, kljub temu da delo opravlja z neskončnim entuziazmom, za veliko odgovornost. Navsezadnje je tudi njega pomembno izoblikovala gledališka skupina na II. gimnaziji Maribor, ki mu je odprla vrata v nov svet do tedaj povsem neznane magije, brezmejne domišljije in neštetih možnosti ustvarjalnega izraza. Izkušnja, brez katere bi bilo morda njegovo življenje danes povsem drugačno.