TV komentar / Je to vse?

Seveda polurna torkova oddaja Globus na TV Slovenija ni dovolj dolga, da bi nam lahko zadovoljivo vsak teden razširila obzorja in ponudila razlago o dogajanju v svetu. A hkrati je to najdaljša redna mednarodnopolitična oddaja v Sloveniji, ki jo kljub vsemu vodita zelo izdelana in tudi razgledana voditelja Seku Mady Konde in Adrijan Bakič. Zato naj nam bo oproščeno, da smo malce razočarani nad oddajo – ker pač imamo vedno znova visoka pričakovanja.

A pojdimo lepo po vrsti. Najprej je treba povedati, da je bila oddaja na sporedu 24 ur po inavguraciji, da sta imela voditelja torej dovolj časa, da res dobro pretreseta že sprejete odločitve. In začelo se je obetavno, saj je Adrijan Bakič za svojega ključnega sogovornika izbral profesorja in predstojnika katedre za mednarodne odnose na ljubljanski fakulteti za družbene vede Matjaža Nahtigala. Harvardski doktorant je na slovensko javno prizorišče pred 30 leti prišel kot mladi svetovalec takratnega predsednika vlade Janeza Drnovška (in dolga leta »plačeval« za to funkcijo), z leti akademskega delovanja pa je postal luciden analitik, ki natančno pozna politične procese in svetovne predpise. Priznati moramo, da nas je vedno strah, da se bo ob analizi ameriške politike na zaslonih spet pojavil Bogomir Ferfila, mlatilec prazne slame – in smo že zato takoj malo zadovoljni, če ga ni. Nazaj k Nahtigalu. Le dve njegovi kratki izjavi je v prispevek vključil Adrijan Bakič: o pravici do državljanstva, ki je tudi v ZDA ustavna kategorija in ne stvar predsedniškega dekreta, in seveda o ravnanju s priseljenci. A mirno bi bil lahko Nahtigal kar gost oddaje, saj so njegove analize boljše od vseh, ki so jih v nadaljevanju zmogli dopisnik Andrej Stopar, novinar Aleš Malerič ter gosta, politologinja Erica Frantz z michiganske univerze in analitik Ulrik Pram Gad z danskega politološkega inštituta. Vseeno moramo zapisati, da so bili to najboljši prispevki o Panamskem prekopu in Grenlandiji ter ameriški notranji politiki na slovenskih televizijah.

Predvsem bi več pričakovali od dopisnika Stoparja. Saj ne zavračamo njegovega zadržanega sloga komentiranja ameriške politike, v tem je nekaj staromodnega in zato nekako kredibilnega, a kljub vsemu se v svoji analizi redko prebije naprej od naslovnih odstavkov iz člankov vodilnih ameriških medijev. Na voljo ima namreč nabor res izrednih analiz, ki bi jih lahko citiral in s tem širil tudi vednost slovenske javnosti, ameriški medijski prostor je res izjemen, a kot bi se bolj posvečal slogu svojega nastopa kot analizi. Saj ne rečemo, da ni pronicljivo pokazal, kdo so ključni ljudje bodoče Trumpove administracije, a kaj, ko bi se tukaj njegova analiza morala začeti. Predolgo je že dopisnik iz ZDA, da ne bi zmogel tega.

Sicer pa bi bilo lahko tudi vodstvo programa ambicioznejše – 24 ur po inavguraciji bi si lahko mirno privoščili dveurni Globus. Ker nas vse zanima, kaj se zdaj dogaja in kaj nas čaka.