Kazenski postopki tudi za najmlajše?

Slovenija je šla po osamosvojitvi na področju kaznovalne politike po poti zahodnega sveta. To v tem primeru pomeni višje kazni, rast števila zapornikov, bolj polne zapore, več kaznovanja, manj resocializacije in psihosocialnega dela z obsojenci. Edino, kar je ostalo, lahko v sledovih opazimo v kaznovalni politiki za mladoletne osebe, tiste, stare med 14 in 18 let. Ta bi tudi morala biti skladna z mednarodnimi konvencijami in takšna naj bi bila tudi slovenska zakonodaja. A od velikih besed o strokovni in k človeku usmerjeni obravnavi najranljivejše skupine »delikventov« v praksi ni ostalo kaj dosti.

Mladoletniki, ki se tako ali drugače znajdejo v velikih težavah, tudi tisti, ki jim sodišče izreče vzgojni ali varnostni ukrep ali pa kazen, pristanejo v zavodskem sistemu, ki ga sestavljajo vzgojni in prevzgojni domovi (uradno se jim reče strokovni centri) ter tudi mladoletniški zapor v Celju. Policija vsako leto obravnava okoli 1500 kaznivih dejanj mladoletniške kriminalitete, v vzgojnih domovih pa trenutno biva okoli 500 mladoletnikov, lani jih je bilo v povprečju 566. Kot je lani septembra v članku v Sobotni prilogi opozoril Franc Brinc, kriminolog, penolog ter upokojeni profesor Univerze v Ljubljani, »se je po policijski statistiki od leta 2000 do 2023 število obravnavanih kaznivih dejanj mladoletnikov zmanjšalo s 4847 na 1552«.

Praksa

Ravnatelj enega izmed največjih centrov, Strokovnega centra Logatec, Borut Marolt, pojasnjuje, kaj so ena izmed večjih težav (nedelujočega) sistema – predolgi kazenski postopki. To ponazori s tem primerom: »Pred 14 dnevi smo dobili ’mladoletnika’, ki to več ni, saj je star 20 let. Kazniva dejanja, in to huda, zavržna, je izvajal, ko je bil star 15 in 16 let, potem se je kazenski postopek vlekel štiri leta in zdaj je tu. Dobiti bi ga morali pravočasno, kaj naj zdaj tu počnemo z odraslim človekom?« Marolt nadaljuje, da je težava v tem, da kar se kazenskega sodišča tiče, sistem ne deluje, kot je nekoč. Postopki so predolgi, preden sodišče po več letih izreče vzgojni ukrep, lahko mladoletni storilec postane polnoleten.

Marolt pojasnjuje, da zaradi nedelujočega kazenskopravnega sistema praktično vsi postopki potekajo prek družinskega sodišča, ki ima možnost sprotnega ukrepanja. Čeprav bi spadali v prevzgojni dom ali mladoletniški zapor, številni mladoletniki pristanejo v vzgojnem zavodu kot v najblažji obliki institucionalizacije, ki pa je namenjena predvsem mladim, ki so v težavah, in ne tistim, ki jih povzročajo. Tja jih, kot rečeno, namešča družinsko sodišče, da se reši najbolj akutna težava in se otrok izloči iz okolja, v katerem živi, iz družine. V vzgojnih zavodih pa potem nastanejo nove težave, saj gre za mladoletnike, ki v resnici »v družini niso ogroženi, pač pa ogrožajoči. A ker se na kazenskem sodišču zadeve tako vlečejo, jih center za socialno delo prek družinskega sodišča označi za ogrožene, da jih lahko namesti k nam.«

Uvaja se kazenski postopek za osnovnošolske otroke, torej za otroke, mlajše od 14 let.

Ravnatelj še dodaja, da se mu zdi nujna predvidena specializacija sodnikov, ki bodo to delo opravljali prednostno: »Zato, da bodo res lahko čim hitreje opravili to delo in ne bo šlo zgolj za še eno izmed zadev, ki čaka v čakalni vrsti skupaj z gospodarskim kriminalom in ne vem čim še.«

Teorija danes

Obravnava mladoletnih storilcev kaznivih dejanj bi morala biti drugačna od obravnave odraslih. Še posebej, če pristanemo na to, da odrasle obsojence vržemo v zapor in nanje za nekaj let pozabimo. Mladi, še posebej med 14. in 18. letom, se razvijajo v osebe, kakršne bodo v odraslosti, delajo lahkomiselne napake, ki jih je treba razumeti, in jim dati še eno priložnost.

Težava je v tem – kot sta v nedavno izvedeni raziskavi ugotovili dr. Jasmina Arnež in dr. Mojca Mihelj Plesničar z Inštituta za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti –, da obstaja očitno neskladje med teorijo in prakso. Poglobljena raziskava, ki jo je pri Svetu Evrope naročilo slovensko pravosodno ministrstvo, je dala obsežen seznam priporočil, kaj je treba na tem področju spremeniti. Glavni poudarek je na specializaciji sistema in postopkov obravnave mladoletnih storilcev kaznivih dejanj, saj zahteva hitro in čim bolj vzgojno reševanje nastalega položaja. Kar je nekaj drugega kot kazenska obravnava odraslih. To naj bi se zdaj uredilo s posebnim kazenskim zakonikom za mladoletnike, točneje z »zakonom o obravnavanju mladoletnikov zaradi kaznivih dejanj«, ki je bil pred dnevi dan v javno obravnavo. Gre za sistemsko ureditev, ki se je napovedovala in neuspešno pripravljala že kakih 20 let in so jo zdaj pripravili na ministrstvu za pravosodje, ki ga vodi Andreja Katič.

Teorija jutri

Ta obširni predpis daje poudarek predkazenskemu postopku, odloženemu pregonu, poravnavam in (najstrožje) kaznovanje predvideva kot skrajno možnost. Vsebuje tudi številne druge novosti in prilagoditve ter specializacijo sodstva.

Mojca Mihelj Plesničar, ki je sodelovala pri pripravi podlag za novo zakonodajo, pravi, da so bila nekatera priporočila upoštevana, »nekaj novosti pa je problematičnih«. Eno izmed priporočil je bila specializacija kadrov, ki se ukvarjajo z mladoletniki v kazenskem sistemu, torej sodnikov, tožilcev, zagovornikov. Ti bi morali biti izobraženi in usposobljeni za delo z mladoletniki, saj so ti kazenski postopki drugačni od siceršnjih. »To se zdaj navidezno ureja – predvidevajo se specializirani sodniki na okrožnih, višjih in vrhovnem sodišču. Sliši se lepo, a na podlagi analiz vemo, da ima večina naših okrožnih sodišč premalo mladoletnih kazenskih zadev, da bi eden ali več sodnikov lahko delalo izključno to. Zgodilo se bo to, da bomo na nekem sodišču imeli sodnika, ki bo nominalno specializiran za to, ampak ne bo delal zgolj pri mladoletniških primerih, ampak poleg tega vse drugo, kar pomeni, da od te specializacije ne ostane kaj dosti,« pojasnjuje raziskovalka.

Kazenski postopki zoper mladoletnike so dolgotrajni. Številni postanejo polnoletni, preden sodišče izreče pravnomočno sodbo.

Drugi dve večji težavi vidi v odpiranju vrat praksam, ki so širše nesprejemljive in prepovedane z mednarodnimi konvencijami. Kaj to pomeni? V povprečju je v Sloveniji v zaporu malo mladoletnikov, okoli deset. Ta zapor je v Celju, in ker bi sameval, prostorska stiska v drugih slovenskih zaporih pa je neznosna, sodišče tja že danes namešča mlajše polnoletne obsojence do 23. leta starosti. S tem meša mladoletnike z odraslimi. »Zdravorazumsko se to morda zdi sprejemljivo, v konvenciji o otrokovih pravicah pa je prepovedano. Ne smejo se mešati mladoletne in polnoletne osebe v zaporu, ker ima to lahko škodljive posledice na prve. Po novem bo izrecno določeno, da je v nekaterih okoliščinah to dovoljeno, kar je skrajno problematično,« opozarja Mojca Mihelj Plesničar.

»Popolnoma zgrešeno in v nasprotju z vsemi priporočili je tudi to, da se za otroke, mlajše od 14 let, uvaja način obravnave v kazenskem postopku, in to kljub temu, da imamo kazensko odgovornost določeno šele za otroke, starejše od 14 let,« dodaja raziskovalka. V primerih nasilnih dejanj bo po novem predviden kazenski postopek tudi zoper otroka, a se mu na koncu ne bo izrekla kazenska sankcija. Ukrep, za otroka enako kot kazen, bo sicer izreklo ali družinsko sodišče ali pa center za socialno delo, kar praktično pomeni, da se uvaja kazenski postopek za otroke. »Svet Evrope nam je sicer priporočil, da dvignemo kazensko odgovornost s 14 na 15 let. Ne pa obratno, pri čemer ni nobene omejitve navzdol. Verjetno ni najbolj verjeten scenarij, a predstavljajmo si triletnega otroka, ki s škarjami zabode svojo mamo. Mu bomo sodili? Pred kazenskim sodiščem? Če bi morala izpostaviti zgolj eno težavo, se mi zdi prav to najbolj problematična novost,« še pove raziskovalka.

Zdi se, kot da z dovoljenjem za zapore za »mladoletno-polnoletne« poskušajo pokriti nezakonito dejansko stanje. In zdi se, da poskušajo uvesti kazenski postopek tudi za osnovnošolce, morda za morebitne primere streljanj v šolah, ki jih spremljamo v tujini in z grozo pričakujemo doma. Ali pa morda celo ciljno za osnovnošolce romske narodnosti, za katere je NSi lani poleti v parlamentarni postopek vložila spremembo kazenskega zakonika, ki bi omogočila izrekanje kazni zapora za mlajše mladoletne med 14. in 16. letom, kar dotlej ni bilo predvideno.

Kot vedno so se tudi ob tokratni prenovi kazenske zakonodaje v sistem »prikradle« določbe, ki pomenijo povečanje represije. Korenite spremembe na področju obravnave mladoletnikov so seveda nujne. Vprašanje pa je, kakšne naj bodo. In pa tudi, ali bo celoten (kazenskopravni) sistem, ki mu v praksi že sedaj ne uspeva dostojno izpolniti posebnih zakonodajnih zahtev o obravnavi mladoletnikov, lahko izpolnil nove, še bolj zapletene naloge.