Obdavčimo digitalne velikane

Prvega januarja je potekel rok, do katerega Slovenija ni mogla sprejeti digitalnega davka. Kaj sploh je digitalni davek in zakaj je to pomembno? Velike internetne multinacionalke, kot je Facebook ali Google, po novem tudi TikTok, načeloma v Sloveniji plačujejo davek na dodano vrednost za storitve, ki jih tukaj opravljajo, v tem primeru recimo za oglaševanje, ne plačujejo pa davka na v Sloveniji ustvarjen dobiček, saj pri nas nimajo ne sedeža ne podružnice. Podobno velja za druga velika digitalna podjetja, na primer Netflix, Spotify, PayPal, Airbnb, Booking, Apple ali Amazon, ki pri nas tržijo različne, vse bolj dobičkonosne digitalne storitve, ki jih uporablja vedno več ljudi. Čeprav je njihov vpliv na gospodarstvo – seveda tudi družbo – velik in čeprav je teh multinacionalk vse več, že leta in leta ta podjetja davkov pri nas praktično ne plačujejo, kar ni le diskriminatorno do domačih podjetij, ampak tudi nepravično.

Številne države so zaradi tega že zdavnaj uvedle poseben, tako imenovani digitalni davek. Digitalni davki so večinoma odstotki od prometa, ki ga imajo ta podjetja v posameznih državah, saj multinacionalke ne želijo razkriti podatkov o tem, koliko dobička ustvarijo v posamezni državi. Francija je na primer leta 2019 uvedla triodstotni digitalni davek na prihodke od digitalnih storitev, Avstrija leta 2020 petodstotnega, Italija leta 2020 triodstotnega, isto leto tudi Velika Britanija, in sicer dvoodstotnega, Španija je davek sprejela leta 2021 ... Prihodki od tega davka niso zanemarljivi. Francija in Velika Britanija z njim zaslužita vsaka po pol milijarde evrov na leto, Avstrija je leta 2023 na ta račun prejela 103 milijone evrov, a je bil to doslej le davek na digitalne oglase. V tem letu ga bodo v okviru paketa za uravnoteženje javnih financ razširili še na digitalne storitve, kot jih denimo ponuja Airbnb, kar naj bi državi prineslo še dodatnih 130 milijonov evrov.

In če so vse te zahodnoevropske države že zdavnaj obdavčile nove internetne gigante, zakaj tega ne stori Slovenija? Zakaj takšnega davka, ki bi poslovanje teh multinacionalk postavil na enakopravnejše temelje, v boljši položaj pa slovenska podjetja, ne sprejme tudi naša država? Zakaj tudi Slovenija ne ukrepa proti novim digitalnim oligarhom, kot so Zuckerberg, Musk, Bezos, za katere se včasih zdi, da so že močnejši od držav in se pogosto požvižgajo na zakone, ki veljajo za vse ostale – in ki utegnejo zdaj z zmago Donalda Trumpa postati še močnejši in drznejši? Zakaj naša država tem podjetjem, ki naj bi bila tudi po izjavah domačih politikov in uradnih institucij odgovorna za razrast sovražnega govora, nestrpnosti, zniževanja standardov javne razprave, lažnih novic, zaslonske zasvojenosti, poneumljanja – gleda skozi prste? Zakaj morajo mediji spoštovati visoke novinarske standarde in plačevati davke, Facebooku ali TikToku pa naši državi ni treba plačati niti osnovnega davka, s katerim bi lahko financirali vsaj programe odvajanja od zasvojenosti z družbenimi mediji ali boj proti epidemiji debelosti zaradi pomanjkanja gibanja med mladimi?

V Evropi je ideja o nujni obdavčitvi digitalnih multinacionalk začela konkretno zoreti po letu 2014, ko so različne afere, kot sta LuxLeaks in Panamski dokumenti, razkrile obseg njihovega spornega poslovanja. Takrat je postalo očitno, da so svetovni prvaki v izogibanju davkom prav velika digitalna podjetja. Google na primer s pravnim mehanizmom, imenovanim »dvojni irski in nizozemski sendvič«, redno prenese milijarde evrov iz Evrope na Bermude. Na Bermudih ima registrirane intelektualne pravice, za katere plačuje licenčnine, kot po naključju pa tam tudi ni davka na dobiček. Po raziskavi iz leta 2018 je Apple med letoma 2015 in 2017 največ svojih izdelkov prodal v EU, vendar je tukaj plačal le 0,7 odstotka davka na dobiček. Po podatkih evropske komisije naj bi bila digitalna podjetja v povprečju efektivno obdavčena po 9,5-odstotni stopnji, tradicionalna podjetja pa plačujejo 23 odstotkov davka na dobiček. Še huje je v majhnih državah, kot je Slovenija. Leta 2018 so Google, Facebook, Apple, Amazon in Airbnb po podatkih finančne uprave skupaj v Sloveniji plačali zgolj štiri milijone evrov davka na dodano vrednost in nič odstotkov davka na dobiček.

Čeprav je vpliv digitalnih multinacionalk na gospodarstvo velik in čeprav jih je vse več, ta podjetja davkov pri nas že leta in leta praktično ne plačujejo.

Evropska komisija že ves čas pri reševanju tega problema stoji pred izzivom: kako s konsenzom sprejeti nova skupna davčna pravila, ko pa jim skupina držav EU, kot so Irska, Ciper, Malta ali Luksemburg, že v izhodišču nasprotuje. Irska je na primer največja nasprotnica evropskega digitalnega davka, saj imajo velika digitalna podjetja, kot so Google, Facebook (Meta), Apple, Microsoft, Amazon, Twitter, LinkedIn, v njej svoje evropske sedeže – zaradi nizkega davka na dobiček. Podobno velja za ostale države iz te skupine. Leta 2014 sta dva žvižgača v aferi LuxLeaks recimo razkrila, kako je luksemburška vlada z več kot 340 velikimi multinacionalkami, od Pepsija, Starbucksa, McDonaldsa, Walt Disneyja do Ikee, ki imajo v Luksemburgu svoj sedež – večinoma je to zgolj poštni nabiralnik na naslovu na Ulici Guillauma Krolla 5 –, sklenila posebne dogovore o ničelni obdavčitvi.

Eden prvih evropskih poskusov, kako razvezati ta gordijski vozel, je bil zato dobro premišljen. Evropska komisija leta 2016 še ni predlagala evropskega digitalnega davka, o katerem bi morale države glasovati s konsenzom, ampak nova računovodska pravila, v skladu s katerimi bi morale multinacionalke v letnih poročilih objaviti podatke o tem, koliko prometa opravijo v vsaki posamezni državi EU in koliko davka v njej plačujejo; ta pravila bi države lahko sprejele s kvalificirano večino. Predlog so podprle številne nevladne organizacije in največje evropske države, kot so Francija, Nemčija, Italija, Španija, ter evropski parlament. Tudi Slovenija je ta pravila podprla, državnozborski odbor za evropske zadeve in odbor za gospodarstvo je leta 2016 sklenil, da je »pristop Evropske komisije … ustrezen način, da se poveča transparentnost poslovanja družb. Rešitve iz predloga direktive bodo pomenile tudi dodatno orodje v boju proti izogibanju plačevanju davkov ter davčnim utajam«, so zapisali v vladi.

A ko bi leta 2018 morale članice Evropske unije glasovati o sprejemu nove računovodske direktive, je tedanja slovenska finančna ministrica Mateja Vraničar Erman v vladi Mira Cerarja glasovala proti. Kljub drugačnim usmeritvam parlamenta je Slovenija nasprotovala javni objavi »davčnih informacij«, češ da gre dejansko v teh primerih za glasovanje o davku in da bi morale države odločati s konsenzom. Direktiva naposled ni bila sprejeta. Evropska komisija je leta 2019, v času avstrijskega in nato finskega predsedovanja, ponovno poskusila: tedaj so v komisiji že predlagali uvedbo evropskega digitalnega davka, a na način, da bi o njem – kot to dopušča pogodba o EU – glasovali s kvalificirano večino. Slovensko finančno ministrstvo je tedaj v vladi Marjana Šarca vodil Andrej Bertoncelj, in tudi takrat je Slovenija podprla zahtevo Luksemburga, Malte, Cipra in Irske, da se o davčnih spremembah glasuje soglasno. Kot so tedaj ravnanje Slovenije komentirali v nevladnih organizacijah, ki se zavzemajo za pravične davke, kot je slovenski Ekvilib ali Transparency International, je postala zahteva po konsenzualnem odločanju o uvedbi evropskega digitalnega davka zgolj bolj »udoben način, da reformo blokiraš, da si proti«.

Leta 2019 je tako postalo jasno, da v EU konsenza ni, in številne prej omenjene države so se odločile za enostransko ukrepanje. Ko sta januarja leta 2019 uvedbo digitalnega davka napovedali Francija in Velika Britanija, smo slovensko finančno ministrstvo vprašali, ali se bo za takšno ukrepanje odločila tudi naša država, in odgovor je bil odločno zavrnilen. Slovenija o takšnih enostranskih ukrepih ne razmišlja, saj so ti »manj učinkoviti od rešitev, ki bi bile sprejete na ravni Unije oziroma na globalni ravni«, so odgovorili s finančnega ministrstva ter dodali, da »vmesne ali individualne rešitve ne bi smele ustvarjati dodatnega administrativnega bremena za davčne uprave ali zavezance«. A kmalu za tem, maja 2019, je formalno pobudo za sprejem digitalnega davka dala Levica in parlamentarni odbor za finance je tedaj vendarle sprejel sklep, da mora vlada pripraviti zakon o uvedbi davka na digitalne storitve, ki bi ga moral državni zbor sprejeti do 1. septembra leta 2019, tako da bi ta začel veljati z letom 2020.

V Avstriji so digitalni davek uvedli že leta 2020, v tem letu ga bodo v okviru paketa za uravnoteženje javnih financ razširili z digitalnih oglasov na digitalne storitve.

»Na račun davčnih odpustkov digitalnim multinacionalkam prihaja do ogromnega izpada sredstev v proračune držav, ki svojim državljanom zato vedno težje zagotavljajo kvalitetno zdravstvo, šolstvo in osnovne socialne storitve. Prikrajšana so tudi tradicionalna podjetja, ki proizvajajo fizično oprijemljive izdelke oziroma imajo fizično ali davčno rezidentstvo v državah, kjer poslujejo. Digitalna podjetja se namreč lažje izognejo plačevanju davkov, saj je dobičke od neoprijemljivih digitalnih storitev lažje fiktivno seliti v jurisdikcije, kjer ne poslujejo oziroma ustvarjajo vrednosti in kjer je obdavčitev nizka ali pa je ni,« so v parlamentu tedaj zapisali v sklepu. A finančno ministrstvo zakona nikoli ni napisalo ali poslalo v parlament. Zaradi padca vlade Marjana Šarca je nato projekt popolnoma ugasnil. Na finančnem ministrstvu pa so kmalu za tem našli nov formalni izgovor, zaradi katerega Slovenija sama digitalnega davka ne more sprejeti.

Po propadu poskusa znotraj Evropske unije se je naša država pridružila novi mednarodni pobudi, to je pobudi organizacije OECD o tako imenovanem globalnem sporazumu o obdavčitvi digitalnih velikanov, pri čemer se je leta 2021 še zavezala, da v času pogajanj enostranskih potez ne bo sprejemala. Države, kot so Avstrija, Francija, Španija, Velika Britanija ali Italija, so torej ves ta čas digitalne davke pobirale, s čimer jih je veliko tudi zaščitilo svoja podjetja – v primeru oglasov svoje medije –, v Sloveniji pa smo se zavezali, da več kot štiri leta enostranskih ukrepov proti Googlu, Facebooku, Twitterju ali Amazonu ne bomo sprejemali. Mnogi so sicer že tedaj dvomili o uspešnosti te akcije OECD oziroma so predvidevali, da je bila ta sprožena prej z namenom, da si velike digitalne multinacionalke kupijo še nekaj časa. V prej omenjenem sklepu slovenskega parlamenta iz leta 2019 lahko jasno preberemo, kakšne so bile leta 2019 ocene mednarodnih razmer na tem področju: »Trenutno je uradno stališče EU, da je treba počakati na dogovor med G20 državami prek teles OECD-ja. Ta namerava skleniti dogovor do konca leta 2020. To je vsekakor nerealistično. Na ravni OECD v kratkem ni pričakovati nobenega konsenza na to temo, saj pogovori neuspešno tečejo že nekaj let.«

Zakaj Facebooku ali TikToku ni treba naši državi plačati niti osnovnega davka?

Kljub temu se je Slovenija pridružila novi kolektivni pobudi, v skladu s katero bi se morale države sveta dogovoriti o formuli, po kateri bi si države med seboj delile dobičke internetnih multinacionalk. Da bi ta nova globalna pravila začela veljati, pa bi k sporazumu morale pristopiti še ZDA, v kateri imajo praktično vse digitalne multinacionalke svoje sedeže. V zadnjem letu so številne države še čakale na ta čudež, ZDA se tudi pod administracijo predsednika Bidna za kaj takšnega niso odločile, z zmago Trumpa na ameriških volitvah pa je postalo več kot jasno, da je usklajena globalna akcija na tem področju že drugič mrtva. Še huje, lastniki teh multinacionalnih internetnih korporacij, novi digitalni oligarhi, kot je na primer glavni lastnik Mete (Facebook, Instagram) Mark Zuckerberg, napovedujejo skupno akcijo v sodelovanju s Trumpom proti drugim državam, predvsem Evropski uniji, v boju proti že obstoječim omejitvam in pravilom poslovanja. Na drugi strani pa je s 1. januarjem letos tudi potekel rok, do katerega so se znotraj OECD-procesa države, s Slovenijo vred, zavezale, da ne bodo sprejele enostranskih rešitev. Avstrija je prav zato ta teden v okviru koalicijskih pogajanja med Svobodnjaki in ljudsko stranko napovedala razširitev digitalnega davka. Čeprav avstrijski Svobodnjaki simpatizirajo s Trumpom, s tem nimajo težav, ne skrbi jih niti, da bi ZDA lahko to potezo razumele kot uvedbo nekakšnih carin, zaradi česar bi bili v Ameriki upravičeni do protiukrepov.

In Slovenija? In kaj bomo storili mi? Mnogi, ki to področje že leta spremljajo, v imenu različnih načel, od davčne pravičnosti, zaščite slovenskega javnega interesa do medijske higiene, vlado pozivajo, naj končno uvede digitalni davek. »Velike internetne multinacionalke so v zadnjih desetih letih korenito spremenile ekonomijo. Radikalno so posegle v poslovanje in prihodke recimo množičnih medijev, po drugi strani pa same niso prinesle nobene širše javne koristi,« pravi Marko Milosavljević s Fakultete za družbene vede. »Zadnje poteze – ko Zuckerberg napove odpuščanje 5000 zaposlenih zgolj zaradi tekmovanja med giganti, kdo bo imel še večji dobiček in bil najbogatejši na svetu – nam razkrivajo njihovo plenilsko logiko, ki ji ni ne konca ne kraja. Zato je zaman pričakovati, da se bo katerokoli od teh podjetij samo omejilo, bodisi v poslovnem ali kakšnem drugem smislu. V njihovem primeru gre za preprosto mentaliteto prvih osvajalcev Divjega zahoda, zato je logično in smiselno, da vmes posežejo države. Mnoge so to že tudi storile v prvi vrsti zaradi zaščite domačih interesov in skrajni čas je, da to stori tudi Slovenija.«

A na slovenskem ministrstvu za finance so še naprej skeptični do enostranskih rešitev, in potem ko je kolektivni poskus urejanja tega področja že dvakrat propadel, potem ko druge države digitalne davke že nadgrajujejo, še naprej verjamejo v kolektivne rešitve. OECD v okviru vključujočega okvira od leta 2018 pripravlja rešitve v obliki dveh stebrov za obravnavo davčnih izzivov, ki izhajajo iz digitalizacije gospodarstva (tako imenovana dvostebrna rešitev), so nam odgovorili z ministrstva na vprašanje, ali bomo tudi v Sloveniji zdaj uvedli digitalni davek. Oktobra 2021 je 139 držav doseglo dogovor o temeljnih elementih mednarodne davčne reforme, julija 2023 pa je v Parizu 138 članic tega združenja, tudi Slovenija, z izjavo potrdilo pomemben napredek pri »zgodovinskem globalnem dogovoru o omenjeni dvostebrni rešitvi, ki bo omogočil pravičnejši in bolj stabilen mednarodni davčni sistem«. Delo se je nato nadaljevalo pri nekaj vsebinah, ki še niso bile usklajene, da bi bila večstranska konvencija na voljo za podpis do konca leta 2023 in uveljavljena z letom 2025.

A se to še vedno ni zgodilo. »V zvezi s tem pojasnjujemo, da je bil leta 2024 dosežen nadaljnji napredek pri pogajanjih glede besedila Večstranske konvencije in da še vedno potekajo politična prizadevanja za zaključek pogajanj. Slovenija v tem pogledu pozorno spremlja situacijo na ravni OECD in sledi razvoju dogodkov na področju mednarodne davčne reforme tudi na drugih nivojih, v okviru katerih bi se lahko obravnavali davčni izzivi, ki izhajajo iz digitalizacije gospodarstva.« Na finančnem ministrstvu še naprej menijo, da bi bila za Slovenijo idealna rešitev globalna, a če te ni mogoče doseči, naj bi še naprej obstajala možnost skupnega EU-dogovora: »Glede enostranskih oziroma začasnih rešitev je treba upoštevati morebitni odziv na ravni EU, kjer je bil že v letu 2019 pripravljen predlog direktive za uvedbo digitalnega davka na določene digitalne storitve,« in zato na ministrstvu pričakujejo, da se »bodo v prihodnje sprejemale odločitve o morebitnih možnostih po oblikovanju in sprejemu drugih alternativnih predlogov«. A če Slovenija ponovno računa na rešitve v okviru EU – zakaj naj bi se države, kot so Irska, Malta, Luksemburg ali Ciper, zdaj premislile? Nobenega razloga nimajo za to.

Zakaj naša država tem podjetjem, ki so odgovorna za razrast sovražnega govora, nestrpnosti, zaslonske zasvojenosti, poneumljanja, gleda skozi prste?

Po podatkih Urada za interaktivno oglaševanje (IAB), mednarodne organizacije, ki zastopa interese digitalnih oglaševalcev, je leta 2019 samo Google v Sloveniji s prodajo reklam zaslužil 14 milijonov evrov, Facebook pa osem. Po zadnjih podatkih te organizacije je leta 2023 Facebook, oziroma podjetja Meta, v Sloveniji zaslužil že 18,6 milijona evrov, Google pa 24,3 milijona. V štirih letih so se jim torej prihodki iz Slovenije povečali za več kot 100 odstotkov. Samo Google dobi danes iz Slovenije več denarja za digitalno oglaševanje kot vsi domači mediji skupaj, pri čemer domači mediji plačujejo množico davkov, Google pa kvečjemu davek na dodano vrednost. A to so zgolj oglaševalske digitalne storitve. Google trži še veliko drugih storitev, ki so prav tako pri nas neobdavčene. In potem so tukaj še vse ostale digitalne multinacionalke, ki ne plačujejo davka na prodajo naročnin, storitev v oblaku, nakup programskih vsebin, pristojbin za platforme, sponzoriranih vsebin, videokonferenčnih storitev in tako dalje. Če bi Slovenija na te storitve sprejela digitalni davek s 7,5-odstotno davčno stopnjo, kot so ga leta 2019 pripravili v Levici, bi po tedanjih izračunih v proračun priteklo dodatnih 10 milijonov evrov davka – danes torej verjetno vsaj še enkrat več. V celotni proračunski malhi je 20 milijonov evrov lahko za finančno ministrstvo zgolj administrativno breme, so pa to tudi celotni proračuni številnih slovenskih občin, ali pa je to na primer količina denarja, s katerim bi lahko enkrat za vselej končali debato o subvencioniranju toplih malic za osnovnošolce.

V evropskem parlamentu so poslanci ta teden ob Trumpovi inavguraciji razpravljali o izvrševanju evropskega akta o digitalnih storitvah za zaščito demokracije na platformah družbenih medijev, tudi pred tujim vmešavanjem in pristranskimi algoritmi. V debati je nastopil evropski poslanec Matjaž Nemec (S&D/SD), ki je dejal, da smo v Evropi v zadnjih letih vzpostavili visoke standarde za zaščito digitalnega okolja. »Poteze Muska in njemu podobnih testirajo vse pravne meje, a hkrati tudi naše temeljne vrednote. Zahtevamo odločno ukrepanje Evropske komisije. Proti vsemogočnim samodržcem in neomejenemu vplivu.« Poleg Nemca se je debate udeležila tudi poslanka Irena Joveva (Renew Europe/Svoboda), ki je opozorila na nevarnost prepuščanja izvajanja evropske zakonodaje volji tehnoloških korporacij: »Kje je naša suverenost, če dovolimo, da o skladnosti z zakonodajo odločajo tuji velikani glede na svoje interese?« je vprašala navzoče. Vse to so lepe in načelne izjave, a z vidika tega, kar počne njuna vlada v Sloveniji, tudi popolnoma neverodostojne.