Zakaj se v katoliški cerkvi bojijo zakona, ki varuje vernike? 

Sveto svetohlinstvo

Prejšnji teden so škofje Andrej Saje, Peter Štumpf in Maksimilijan Matjaž sprejeli skupno izjavo, s katero se odzivajo na zakonodajne predloge in napovedi davčnih sprememb, ki, kot so zapisali, »razburjajo javnost, predvsem pa vernike in vernice«. Visoki cerkveni dostojanstveniki so se obregnili ob predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je koalicija v državni zbor sicer vložila v ponedeljek, nepremičninski davek in medijski zakon, ki so ga na začetku leta predstavili na kulturnem ministrstvu.

Tisto prvo je še mogoče nekako razumeti – svetost življenja je načelo katoliške cerkve –, tisto drugo tudi, saj se v cerkvi bojijo dodatne obdavčitve svojega imetja, zakaj bi cerkev zmotil novi medijski zakon, pa na prvi pogled ni jasno.

Kot so zapisali škofje, naj bi predvideval »nedopusten in avtoritaren nadzor nad svobodo izražanja«, v njem naj bi bila kot sovražni govor označena in kaznovana lahko tudi »legitimna mnenja, ki izvirajo iz verske svobode prepričanj«, na udaru pa bi bili »posebej mediji, ki pogosto objavljajo katoliške vsebine«. Škofje očitno merijo na 53. člen predlaganega zakona, ki v medijih prepoveduje spodbujanje nasilja ali sovraštva do skupine oseb ali člana skupine na podlagi osebnih okoliščin, denimo spola, rase ali barve polti ter prepričanj, med katera spada tudi vera, in za kršitve predpisuje globe. Pri čemer je v isti sapi treba dodati, da tega že zdaj ne dovoljujeta niti veljavni medijski zakon niti kazenski zakonik ali ustava.

Od kod strah? Ali ne bi moral biti takšen zakon v resnici v interesu cerkve, saj dodatno varuje vernike? »Katoliška stališča glede bioetičnih vprašanj, vzgoje in družine se pogosto razlikujejo od stališč prevladujočih medijev, s čimer seveda ni nič narobe. Smo pa kot katoliška skupnost pogosto samo zaradi izražanja svojih stališč deležni očitkov o sovražnem govoru,« je odgovoril Gabriel Kavčič, tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference (SŠK). »Cenimo vaše vprašanje, ki je zastavljeno z zelo pozitivnim pogledom na novi zakon, ter skupaj z vami upamo, da so naše skrbi odveč. Tako bomo lahko še naprej mirno izražali svoj svetovnonazorski pogled na svet tudi takrat, ko ne gre za neposredno verske vsebine.«

Seveda obstajajo temeljne razlike v izražanju svetovnega nazora – nekaj je, če zapišeš, da nasprotuješ splavu ali asistiranemu samomoru, nekaj drugega pa, če ženske, ki so splavile, in zdravnike, ki bi sodelovali pri zagotavljanju pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, okličeš za morilce in ščuvaš k nasilju nad njimi. To je vendarle jasno. Povedno je sicer, da je SŠK podoben vik in krik zaradi zakona zagnala že lani, ko je vztrajala, da naj bi zakonski predlog izbrisal verske vsebine iz medijev, čeprav samo prepoveduje oglaševanje verskih skupnosti v javnih medijih. Takšna ureditev, za lažjo predstavo, za RTV Slovenija velja že zdaj.

Veliko hrupa za nič, skratka – če kaj, je katoliška cerkev s svojimi akcijami znova pokazala, da je izbrala stran.