Zavetišča za usmrtitve živali?

Pripravlja se zakonska novela, ki naj bi ustrezneje uredila financiranje oskrbe živali v prepolnih zavetiščih

Pred dnevi je ustavno sodišče zavrnilo presojo pobude zavetišč za živali, ki so trdila, da jih veljavna zakonodaja postavlja v nemogoč položaj. Zavetišča morajo poskrbeti za potepuške, zavržene, zapuščene, najdene pse in mačke, a hkrati nimajo zagotovljenega dostojnega financiranja za to koncesijsko dejavnost. Zdi se, kot da so bili ljubitelji živali pred najvišjim sodiščem poraženi in da večina ustavnih sodnikov in sodnic nima občutka za zapuščene hišne ljubljenčke. A ta trditev velja le na prvi pogled.

Težave v zavetiščih, predvsem gre za prezasedenost, je povzročila sprememba zakonodaje leta 2021. Dotlej je veljalo, da občine krijejo oskrbo posamezne živali (zagotavljanje hrane, vode, veterinarske oskrbe) prvih 30 dni po sprejetju v zavetišče. Če v tem času žival ni bila oddana, so jo zavetišča imela pravico usmrtiti ali pa so zanjo skrbela na lastne stroške. In nekatera, ne seveda vsa, so usmrtitve izvajala. Nato je bil pred dobrimi tremi leti v času Janševe vlade sprejet zakon, ki je prepovedal evtanazijo in uvedel državno financiranje dolgotrajne oskrbe živali, ki v zavetiščih ostajajo daljši čas. Po novem tako velja, da prvih 30 dni oskrbo financira občina, po štirih mesecih pa to breme prevzame država. Vmes so zavetišča, gre torej za tri mesece, prepuščena sama sebi. Prav zato so se obrnila na ustavno sodišče.

Zavetišča za živali lahko ustanovijo in upravljajo društva za varstvo živali, javni zavodi (ti so večinoma v občinski lasti) in gospodarski subjekti, večinoma oblike s. p. in d. o. o. Med 16 slovenskimi zavetišči je takšnih šest in to so tudi zavetišča, ki so izvajala usmrtitve povsem zdravih živali, ki niso šle hitro »v promet«. Druga zavetišča tega praviloma niso počela, sploh pa ne zavetišča, ki jih upravljajo društva za varstvo živali.

Ali kot je v pritrdilnem ločenem mnenju zapisala ustavna sodnica dr. Katja Šugman Stubbs: »Več kot le nekolikanj nenavadno je, da so bili imetniki zavetišč precej bolj zadovoljni s staro ureditvijo, ki je dovoljevala usmrtitev živali po 30 dneh, če je ni bilo mogoče oddati.« Ustavni sodniki so pobudo zavrnili s šestimi glasovi proti dvema, kot razlog so navedli, da zavetišča niso konkretizirala finančnega pritiska nase, ki naj bi ga povzročila sprememba zakonodaje. Proti sta glasovali dr. Špelca Mežnar in dr. Neža Kogovšek Šalamon.

Zdaj se pripravlja sprememba zakonodaje, ki bi na novo uredila financiranje in vsaj delno zmanjšala finančni pritisk na zavetišča ter hkrati spodbujala oddajo živali v posvojitev. Prva dva meseca bi po novi ureditvi oskrbo krile občine, naslednje štiri mesece država, zatem pa bi oskrbo sicer še naprej krila država, a le minimalno – 20-odstotno.