Hannah Koselj Marušič / Intermedijska umetnica, ki stavi na brezkompromisno iskrenost

Žirija, ki je njen pesniški prvenec VSE JE ENO VSE JE VSEENO (Črna skrinjica, 2024) uvrstila med peterico, nominirano za najboljši literarni prvenec lanskega, 40. Slovenskega knjižnega sejma, je pesniško zbirko opisala kot igrivo, drzno, iskreno, brezsramno, feministično, strastno, elegično knjigo. Globoko intimno in osebno delo, v katerem avtorica pred nami razpira svoje najgloblje strahove in bolečine ter nas pripusti v najbolj neolepšane misli, surova čustvena stanja in krute življenjske preizkušnje, se dotika vse prej kot lahko prebavljivih tem. Vrata svojih notranjih bojišč odstira na polje toksičnih odnosov, samopodobe in samouničevalnosti, duševnega zdravja, čustvenega in spolnega nasilja ter družbenih vzorcev v patriarhalnem ustroju sveta.

Hannah Koselj Marušič (1996) je avtorica, za katero poezija ni le umetniška praksa, pač pa tudi soočanje z lastno ranljivostjo; pisava, s pomočjo katere lahko to ranljivost sprejme in jo deli z drugimi. V današnjem površinsko naravnanem kapitalističnem svetu pogreša odprtost in brezkompromisno iskrenost. Ljudje smo bitja protislovij, v nas se nenehno bijejo bitke in dogajajo tektonski premiki, a ta notranja vrenja bolj ali manj uspešno krotimo za lastnimi zidovi. Zato je ta iskrenost zanjo nekakšen upor. Upor v svetu, zgodovinsko ukrojenem po moški meri, ki je ženske pospravil v kalupe pričakovanj, kjer so legitimni čustveni odzivi, zlasti izražanje besa in frustracije, interpretirani kot preobčutljivost in histerija. Kjer je čustvena represija pričakovana žrtev za vzdrževanje navidezne družbene harmonije. »Jaz sem ubrala nasprotno smer brutalne iskrenosti,« pravi pesnica. »Kar je lahko izredno osvobajajoče.«

A pri tem v javnosti zaznava določen odpor do osebnoizpovednih projektov, češ da niso dovolj intelektualni oziroma da gre za eksploatacijo sebe in drugih. Sama v bogastvu raznolikosti literarnih in vsebinskih pristopov v poeziji vidi nekaj dobrega, saj imamo ljudje različne okuse in potrebe, v različnih literarnih svetovih prepoznamo kaj dragocenega. Poleg tega pa, kot je v spremni besedi pesniške zbirke zapisala pesnica Veronika Razpotnik, je bilo o avtofikciji »povedanega že veliko, a kadar tovrstna vsebina dobi oznaki ‘plehko’ in ‘nezanimivo za širšo javnost’, je to skoraj vedno takrat, ko o svojih izkušnjah govori ženska …« Pesniški prvenec je pravzaprav večplastno interdisciplinarno delo, ki prek QR-kod vodi še do avtoričinih eksperimentalnih videodel ter kratkih filmov in zvočnih posnetkov. S tem pa povzame bistvo njenega ustvarjanja, ki je venomer usmerjeno v povezavo različnih umetniških zvrsti, v preplet filma, poezije, zvoka, fotografije, performansa in slikarstva.

Nad videoumetnostjo se je navdušila med študijem na Akademiji za vizualne umetnosti (AVA). Po neuspelih poskusih, da bi vzljubila študija biologije in medicine, se je namreč otresla pričakovanj drugih in se dokončno zavezala umetnosti. Kar jo je na neki način rešilo. Študij videa, animacije in novih medijev je vpisala še na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, med drugim pa se udeležila tudi mednarodne delavnice dokumentarnega filma, ki jo v Krškem tradicionalno prireja Luksuz produkcija, to pa je bila zanjo formativna izkušnja. Na eni izmed delavnic je posnela kratki dokumentarni film Razcepljene konice, v katerem preživlja čas s prijateljico Špelo, ki se zaradi limfoma zdravi s kemoterapijo. Film, ki je na lanskem Festivalu kratkega filma v Ljubljani FeKK prejel posebno omembo mednarodne žirije, odpira vprašanja o minljivosti, prijateljstvu, intimi in vpetosti v družbene okove, ki jih ne more razbiti niti tako močna in globoka izkušnja, kot je huda bolezen.

Hannah Koselj Marušič se praviloma loteva projektov s težko in globoko osebno vsebino, znotraj teh parametrov pa se ne jemlje smrtno resno. Njihovo težo rada blaži s humorjem, satiro, (formalno) igrivostjo in (vizualno) nasičenostjo. Prav ta dvojnost zanjo slika polnokrvno podobo kompleksne človeške izkušnje. Eden njenih projektov je denimo Lulat me, zbirka prispevkov na Instagramu, platforma za destigmatizacijo javnega uriniranja žensk – ki niti po naključju ni tako normalizirano kot moški, ki si sredi belega dne v množici ljudi brez sramu odpne hlače –, s tem pa prek opravljanja najbolj vsakdanje potrebe odpira vprašanje, kako globoko je zakoreninjeno nesorazmerje v dojemanju moškega in ženskega telesa v javnem prostoru.