fka twigs: EUSEXUA

+ + + +

Imamo prvi letošnji album, ki ne skriva želje po tem, da bi postal naslednji Brat, fenomen, ki presega okvire popularne kulture, monopolizira spletne diskurze, z agresivnimi piarovskimi postopki gradi kult in med feni spodbuja toksično obsesijo. Po albumih, ki so jih izdale Beyoncé, Dua Lipa in Charli XCX, je to še ena pop izdaja, utemeljena na dediščini plesne glasbe. Tretja plošča britanske avantpop pevke, plesalke in igralke, ki se je proslavila z minimalističnimi, ekstremno čutnimi komadi, prepredenimi z omamnimi šepetajočimi vokali, izpolnjuje vsa merila za pop blockbuster – erotična zunajzemeljska persona, privlačen koncept, enigmatično ime in impresivna zvočna podoba (poleg glavnega producenta Korelessa jo podpisujejo številni drugi sodelavci). Gre za svojstven hommage Madonnini klasiki Ray of Light (1998) in Björkini mojstrovini Homogenic (1997), baročno vizijo pop elektronike, ki velikopotezno jemlje od techna, trancea, klubske glasbe in onstran.

Zamisel zanj je dobila v Pragi, kjer se je po naključju znašla na rejvu, tam plesala vso noč in doživela eusexuo, kar je izmišljena metafora za občutek blaženosti, ki ga doživimo po neprekinjenem večurnem plesanju. fka twigs s temami telesnosti, plesa in rejva nagovarja predvsem milenijce, ki so glavni odjemalci sodobne tehno kulture. Album EUSEXUA je narejen za trendi občinstvo, vpeto v elektronsko sceno. Preveč je nišen, slogovno intertekstualen in izrazno futurističen, da bi lahko omrežil radijsko javnost, kot jo je, denimo, glasba Due Lipe. Je album o plesni glasbi, ki je zaznamovala avtoričino življenje, a ne nujno tudi plesni album. Kot nekakšna rejverska metafikcija sicer ponuja tudi petarde za klubsko naslado, toda bolj se sukamo na obrobju plesišča kot v njegovem središču. Kljub nesporni izrazni širini in njenim fascinantnim vokalnim interpretacijam pa so besedila nemalokrat precej plitka. V orgazmičnih, ponekod tudi dejansko slabih verzih se vse vrti okoli motiva, ki poganja pop mašinerijo – seksa. Naša naloga je, da v eksplicitnem hedonizmu in nasladi odkrijemo očiščevalno duhovnost, implicitno nosilnemu konceptu.

V vsej tej prefinjeni umetelnosti in spoštovanja vredni ambicioznosti pa je tudi nekaj odbijajočega. Morda slutnja, da je ta pedantno estetizirana glasba kljub »prodajanju« ideala čutnosti na trenutke čustveno povsem votla. Prav lahko pa je to le posledica občutka odtujitve, ki ga spodbuja njena muzika. Čas bo povedal, ali nam lahko EUSEXUA, verjetno najbolj eksperimentalna pop plošča zadnjih let, ki v srednji tok dejansko prinaša svežino, tudi organsko prirase k srcu.